Page 127 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

Slovenija je, kot sem že omenila, polna naravnih bogastev. Nudi nam veliko dih zastajujoče
narave, ki je preprosto osupljiva v vseh pogledih. V ta naravna bogastva spadajo tudi živa
bitja. Na vsakem koraku, ki ga naredimo, v vsakem dnevu, ki ga preživimo lahko naletimo na
nepopisno, raznovrstno bogastvo raznih živali, ki nam iz dneva v dan ogrejejo srca. Mojo
pozornost so še posebej pritegnile ptice. Ptice so že same po sebi zelo zanimive in se z
lahkoto prikradejo v misli vsakemu od nas. Za večino ljudi so ptice prepoznavne po svojem
petju, ki jim radosti jutro za jutrom. Zasadile so se tudi v misli nekaterih največjih slovenskih
pesnikov, ki jih opevajo kot najlepši zemeljski dar.
Tudi v mojem življenju ptice predstavljajo pomembno vlogo. Spominjajo me na minuli
poletni čas, ko sem lahko brezskrbno tekala po širnih travnikih in se valjala po tleh med
lovljenjem psičke. Ko sem jo končno ulovila, sva obe ležali na poletni mehki travi in zrli
v nebo. Vsakokrat, ko sva opazovali nebo, sva upali, da bova videli kakšno jato ptic, ki
bo igrivo sem ter tja preletavala prostrano modro planjavo širnega neba. Ni bilo dneva, ki
bi bil brez kakršnih koli ptic na nebu.
Vedno sem si ptice predstavljala kot najsvobodnejše živali. Lahko letijo kjer koli želijo in
ni se jim treba ubadati z vsakodnevnimi problemi. Z leti pa sem spoznala, da so ptice
vedno bolj podobne ljudem. Zato so še posebej pritegnile mojo pozornost. Sicer so še
vedno svobodne ptice, a imajo zelo veliko opravkov, ki se od naših opravkov bistveno ne
razlikujejo. Ves dan morajo leteti sem ter tja, si priskrbeti hrano, najti zase in za svojo
družino zatočišče pred nevihtami ter drugimi nevarnostmi. Svoboda ptic, po kateri so
hrepeneli naši predniki stoletja in stoletja, mi pa jo živimo. Pa vendar morda ta naša
svoboda ni takšne veličine, kakršna je bila svoboda njih in nas očakov – alpskih
Slovanov, ki so se naselili na naših tleh v šestem in sedmem stoletju. Po ljudski razlagalni
pripovedki je pri nas vzklilo ajdovo zrno, dar boginje njim, ki so ljubili mir, in tako je
naše ozemlje postalo njihova domovina in kasneje naša, moja.
Zaprem oči in postanem ptica – ptica, ki previdno razpira svoja krila in ko jih razpre,
svobodno leti nad čudovitimi biosfernimi območji – biseri naše domovine. Domovine, v
kateri smo kot narod svobodni, pa vendar ne kot ptica v letu sredi sončnega dne.

Klara Sprinčnik, 8. a

Klara je z besedilom sodelovala na literarnem natečaju "Moja domovina-svoboden kot
ptica", ki ga je razpisalo Kulturno društvo Naša zemlja, in prejme priznanje.

127