Naslednji dan je mama raca odpeljala male račke, da bi jih predstavila v račjaku. Odšli so k stari raci, ki je bila najplemenitejšega rodu. Stara raca je pohvalila vse otročiče, le grdi raček ji ni bil najbolj posrečen. Kljub grdemu videzu je bil raček dobrega srca in je plaval najboljše od vseh. Ubogemu račku pa se ni godilo najboljše, saj je bil tako strašno grd, da so ga vsi grizli, suvali in se norčevali iz njega. Zaradi posmehovanja se je odločil, da bo odšel v širni svet. Ko je naravo obiskala zima, je raček zamrznil v ledu. Zgodaj zjutraj ga je rešil kmet in ga odnesel domov. Po hudi zimi je končno prišla pomlad. Ko je ležal v močvirju so pred njim priplavali trije labodi. Sklonil je glavo in v bistri vodi zagledal svoj odsev. Ni bil več grd, neroden, črnosiv ptič, temveč prelep labod. Labodi so ga božali s kljuni in otroci, ki so jih prišli hranit, so najprej zagledali njega, bil je najlepši.