slike

rdeča kapica (c. perrault)

 
 
Nekoč je živela ljubka majhna deklica, ki so jo vsi klicali Rdeča kapica. Nekega jutra je mama poslala Rdečo kapico na obisk k bolni babici, ki je živela na drugi strani gozda. Ko je prišla v gozd, je na poti srečala velikega volka. Prijazno jo je pozdravil in se pozanimal, kam je namenjena. Ko mu je povedala, ji je svetoval naj za babico nabere šopek rož.
Volk je šel po bližnjici in hitro prišel do babičine hišice, da bi lahko uresničil svoj načrt.
Potrkal je na vrata in glas iz notranjosti je vprašal: »kdo je?«
»Jaz sem, babica, Rdeča kapica!« je odgovoril volk, ki se je trudil oponašati glas Rdeče kapice. Pritisnil je na kljuko, vrata so odskočila, in ne da bi rekel besedice, je planil k postelji in požrl starko z enim grižljajem.
Na glavo si je poveznil njeno čepico, legel v posteljo in vse naokrog zagrnil zavese. Ko je Rdeča kapica nabrala dovolj cvetlic je pohitele k babici.  Začudena nad odprtimi vrati je stopila v sobo. Odšla je k postelji in babica je bila prav čudna.
»O, babica, kako velika ušesa imaš.« »Da te laže slišim.«
»O, babica, kako velike oči imaš!« »Da te laže vidim.«
»O, babica, kako velike roke imaš!« »Da te laže primem.«
»Ampak babica, kako grozno velika usta imaš!« »Zato da te laže požrem!«

Deklica je prestrašena zbežala na prostost z volkom za petami. Na srečo so ji priskočili na pomoč lovci, ki so lovili v bližini hišice. Volku so prerezali velik trebuh in iz njega je skočila živa in zdrava babica. Vsi skupaj so praznovali srečen konec dogodivščine.