OŠ Log - Dragomer

OŠ Log - Dragomer

Novice

BARJE

Kje smo?

Kdo smo?

Zgodovina šole

Podružnica

Naš muzej

Barje

Dragomer

Log

Bevke

Blatna Brezovica

Barje, "mah", "marost", kot ga imenujejo domačini, je najbolj samosvoj del Ljubljanske kotline. Poleg tega ni na Slovenskem pokrajine, kjer bi bil človek v tako odločilni meri posegel v prirodno stanje ter v toliki meri preuredil vodni odtok in obliko površja. Pri arheoloških izkopaninah, ki so razkrile stavbo na koleh na več krajih (spomnimo se na zgodovinsko povest "Bobri" - Janeza Jalna), vemo, da je jezero v barjanski kotlini trajalo še v prazgodovinski dobi, verjetno na prehodu iz neolitika v bronasto dobo, toda v rimski dobi je prešlo v barje.

Današnja barjanska ravan ni nič drugega kot dno zadnjega, to je mostiščarskega jezera. Popolnoma je ravna in leži na nadmorski višini 290 m. Spričo te enakomerne višine jo je težko osušiti.

Barje so Rimljani najbrž samo ponekod osušili zaradi prometa, kakor pričajo najdbe rimskih cest na šotni plasti. Verjetno so Ljubljanico tudi regulirali. Po rimski dobi se je barjanska kotlina znova zamočvirila. Ponovna osušitvena dela so se pričela sredi 18. stoletja in prizadevanja trajajo še danes. Po osušitvi je dobilo Barje drugačno fizionomijo; ne le da se je nastajanje šote in barja nehalo, tudi šotno plast so polagoma odstranili, bodisi da so jo požgali ali pa rezali in sušili za kurjavo ali pa je sama gnila ob stiku z zrakom.

Danes imamo na Barju samo še pičle ostanke debele šote. Živega barja, kjer bi trajno zastajala voda ter bi se v njej tvorila šota, skoraj ni.
Eden redkih ostankov v vsej južni Evropi je visoko barje na Kostanjevici pri Bevkah imenovano MALI PLAC.

Po razglasitvi za naravni rezervat pričakujemo, da se bo nastajanje šotnega mahu in šote nadaljevalo, prav tako pa tudi rast zaščitenih barjanskih rastlin. Obiskovalci si bodo lahko zaščitene in ostale barjanske rastline ogledali v botaničnem vrtu na urejenem Jurčevem šotišču.

Na obrobju Ljubljanskega barja, na južnem pobočju Lesnega Brda, leži več kamnolomov črnega apnenca. Ta karnijski apnenec so uporabljali približno 150 let kot gradbeni material imenovan "črni marmor" (Plečnik, črni portali na Vrhniki, črni kralj v Šentjakobski cerkvi.) Območje je razglašeno za naravni spomenik. V lapornatih plasteh si je moč ogledati okoli 25 vrst okamenin, predvsem školjk.

......Iskalniki......

.....Časopisje.....

....Za šolnike....