OŠ Log - Dragomer

OŠ Log - Dragomer

Novice

JURČEVO ŠOTIŠČE

Kje smo?

Kdo smo?

Zgodovina šole

Podružnica

Naš muzej

Barje

Dragomer

Log

Bevke

Blatna Brezovica

Še so živi ljudje, ki vedo povedati, da so tudi do šest metrov visoke plasti šote zakrivale pogled med Bevkami in Drenovim gričem. Danes o tovrstnem bogastvu Barja govorijo le še redka, z brezami in krhliko poraščena šotišča, kot je Jurčevo šotišče, ki jih z dnevnim kopom šote še niso povsem izčrpali.
Največ šote so v preteklosti porabili za kurjavo, za topilnico svinca, kot dodatek k vrtni zemlji, nekateri so prepričani tudi o njeni zdravilnosti. Kakšnega spoštovanja je vredna vsaka plast šote nam pove podatek, da v tisoč letih nastane le 30 do največ 80 cm šote, in še to v izredno občutljivih podnebnih razmerah.

Košček Slovenije od Ljubljane do Vrhnike je s svojim barjem evropska posebnost, na katerega segajo sodobni, pogosto uničujoči vplivi, ki pa s svojimi naravnimi in kulturnimi vrednotami zasluži kar največjo pozornost, tako da bi ravnino ob bregovih zgornjega toka Ljubljanice sami čim bolje uživali, prihodnjim rodovom pa predali v kolikor mogoče neokrnjeni obliki. Prvinska narava v neposredni bližini slovenskega glavnega mesta, spomenik koliščarske kulture, rimskih in kasnejših (Gruber...) regulacijskih posegov, bivališče mnogih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst... vse to so barjanske zanimive značilnosti, med katere je mogoče uvrstiti tudi - ŠOTO. Čeprav so zaloge "barjanskega premoga" že zelo izčrpane, preostala šota pa zaradi naravnega razpadanja tudi ni trajna tvorba, ta naravni produkt je in ostaja nepogrešljivi del barjanske naravne in kulturne dediščine.

Šota je nastala na "visokem barju", kakršno je bilo pred intenzivnimi osušitvenimi posegi in marsikje skoraj popolno odstranitvijo šotnih plasti tudi ljubljansko. Je razpadni proizvod močvirskih rastlin, ki jih je v lažji šoti še mogoče prepoznavati, v težji pa s prostim očesom ne več. Zaraščanje Ljubljanskega barja z "mahom" in nastajanje šote so razlagali z zaraščanjem nekdanjega jezera, novejša teorija (M. Šifrer, 1984) pa trdi, da se Barje ni razvilo z usihanjem jezera, marveč narobe, zaradi zamočvirjanja prej veliko bolj suhega sveta. To teorijo podpirajo številne najdbe kosov lesa v spodnjih plasteh šote (ostanki dreves - gozda). Tvorba šote je prenehala z intenzivnejšim osuševanjem Barja od srede 18. stoletja: s požiganjem in kopanjem so šotno plast odstranili ali pa je propadla sama v stiku z zrakom. Zadnji ostanki nekdaj debelih plasti so se ohranili pri Črni vasi, Babni Gorici in Bevkah.

Šota ima veliko sposobnost vpijanja, neosušena lahko vsebuje 98% vode. Po osušitvi, ko vsebuje še 15 do 30 % vode, otrdi. V takšnem stanju je uporabna za kurjavo, njena kurilna vrednost (3500 - cal/kg) je primerljiva z mehkim lesom; pri sežigu šote ostane okoli 10 % pepela.

Spoznavanje o možnosti koristne uporabe šote je prodiralo med Barjance razmeroma počasi; še leta 1875 je bilo potrebno dokazovati, da šote na kmetijski obdelavi namenjenih površinah ni pametno zažigati, kot so to počeli starejši kolonizatorji, saj jo je mogoče uporabiti kot kurivo. Takšno prosvetljevanje pa ni bilo zmeraj uspešno, zato so razmišljali o uvedbi policijske prepovedi požiganja šote.

Prvotno so pridobivali šoto v nepravilnih kosih, nastalih pri izkopavanju kanalov in delno osušenih na mestu izkopa. Najbolj intenzivno so kopali in uporabljali šoto v drugi polovici 19. stoletja, v obdobju med letoma 1845 - 1890. Po sredi tega stoletja so razvili naslednji način kopanja in sušenja. Najprej so z dela zemljišča odstranili vrhnjo plast zemlje in trav. Po tako očiščenem prostoru so kopali jarke za odtekanje vode, površino med njimi pa so z vrvicami razdelili na kvadratna polja. Kopače šote so imenovali "grabnarje", ti so pri svojem težavnem delu uporabljali navpično nasajene koničaste lopate na T dvoročnih ročajih. Ker je bila plast šote na bogatejših nahajališčih debela tudi poldrugi meter, so lahko izkopali več plasti. Izkopane šotne "opeke" so za sušenje zlagali najprej kot knjige na polici, za naslednjo fazo sušenja pa tako, da se je vsaka nova opeka naslonila s širšo stranico na ožjo stranico prejšnje in je nastal poljubno velik sestav labirintne strukture. Naposled so zložili ze precej osušene kose v za človeški doseg visoke kopice - "barjanske piramide", največkrat precej daleč naokrog najvišje tvorbe nad ravnino. Po dveh do treh tednih sušenja v kopicah je bila šota pripravljena za na trg.