OŠ Log - Dragomer

OŠ Log - Dragomer

Novice

MALI PLAC

Kje smo?

Kdo smo?

Zgodovina šole

Podružnica

Naš muzej

Barje

Dragomer

Log

Bevke

Blatna Brezovica

Na osamelcu Kostanjevica pri Bevkah je danes edino še živece šotnomahovno barje na Ljubljanskem barju in je zaščiteno kot naravni spomenik MALI PLAC. Ima nenavadno lego na na poraščenem gričku, v plitvi kotanji jajčaste oblike, okrog 10 m nad ravnino Barja. Po površini meri le dva hektarja. Je rastišče vsaj enajstih za barje značilnih in že ogroženih rastlinskih vrst: mesojede rosike, vitkega nožničavega munca, rožmarinke, mahovnice, mešinke, moščvirske kukavice, barjanske vijolice...
Mali plac je zaradi svojega vodnega režima popolno svoj biotop,zato so se ohranile redke rastlinske vrste. Razvijal se ni nikoli kot Lj. barje. Mali plac je že privabil kar nekaj obiskovalcev.

Največ je šolarjev. V Malem placu se nahaja tudi Jurčičevo šotišče. Na tistem kraju zdaj stoji jezero v katerem je kar nekaj želv ter drugih živali, ki živijo ob njem. Tam ob določenem letnem času podirajo staro rastlinje in potem posadijo novo. V Malem placu je tudi nekaj zaščitenih živali za katere prav prijetno poskrbijo krajinski lovci. Na te ogrožene živali nas opozarja tabla Malega placa pred vhodom. V Malem placu so prav prijetne jase na katerih se lahko med kratkimi sprehodi odpočijemo. V tem gozdu izvira tudi potoček, ki je zelo čist.

Le redko katero bitje je tako usodno povezano z Barjem kot je močvirska želva sklednica, zato smo še toliko bolj veseli redkih srečanj z njo. Ne smemo pozabiti, da je že kar nekaj naslovov v strokovni literaturi oznanjalo njeno izumrtje. Le zaradi svoje želvje trdoživosti je dočakala današnji čas, kljub temu da nismo bili vedno prijazni z njo. Njeni davni predniki, različni zavri, so izumrli zaradi igre narave. Bo želva zaradi igre človeka?

MOČVIRSKA ŽELVA SKLEDNICA - EMYS ORBICULARIS je edina želva, ki živi v Sloveniji. Razširjena je tudi v večjem delu Evrope, v zahodni Aziji in v severo-zahodni Afriki.
Pri nas živi v počasi tekočih vodah, ribnikih, jezerih, barjih, mlakah in drugih močvirskih biotopih. V Sloveniji je redka in ogrožena živalska vrsta, saj jih nekaj živi le še na LJUBLJANSKEM BARJU, v BELI KRAJINI in v SEČOVELJSKIH SOLINAH.

Močvirska sklednica preživi večji del dneva v vodi, kjer lovi svoj plen. Hrani se z majhnimi žabami in ribami ter drugimi manjšimi živalmi pa tudi z rastlinjem. V ujetništvu doživi tudi do 120 let.
Odrasle živali so dolge od 20 - 25 cm, hrbtna črepinja je le malo izbočena, trebušna je ravna, le pri samcu je nekoliko vbočena. Obe ploskvi sta povezani z mehkim vezivom. Glavo pokriva gladka koža brez ščitkov. Med prsti je plavalna koža, ki sega do krempljev. Rep je brez končnega nohta in pri samcih daljši. Pri mladičih je rep tako dolg, kot je dolga trebušna črepinja, pri odraslih pa je za polovico krajši. Plošče na hrbtu so temne z rumenimi lisami ali pegami, trebušni del pa je svetlo rumen ali rdečkast ter nepravilno in zabrisano lisast. Glava, noge in rep so zgoraj črni in rumeno pikasti, spodaj rumeni s črnimi marogami. Mladiči so 2 cm dolgi (večinoma manj), pike in lise so svetlejše, zunanji rob oklepa ni tako oster kot pri odraslih osebkih, rep pa je relativno daljši.

Od drugih želv se močvirska sklednica razlikuje po močnem jajčastem in precej ploskem oklepu. Vse imajo precej ploske noge ter med prsti plavalno mreno. Pri močvirskih želvah ni opaziti zakrnelosti vezi trebušnega in hrbtnega oklepa.

V Evropi živita samo dve vrsti - rečna in barjanska, ki sta bolj ali manj vezani na vodna prebivališča. Po kopnem hodijo počasi, toda hitreje kot vse suhozemne želve ali kornjače. V vodi so urne in izredno gibčne. Velikokrat jih bomo opazili, kako ležijo na vodni površini (del glave štrli iz vode) ali ko se sončijo na primernem mestu; toda že ob najmanjšem šumu se bliskovito potopijo in zarijejo v blatno dno ali poskrijejo med rastlinje.

V južni Dalmaciji, Črni gori in Makedoniji živi še ena predstavnica močvirskih želv. To je kaspijska želva ali CLEMMYS CASPICA, ki je nekoliko manjša od močvirske sklednice.

Vse vrste želv, izjema so le želve hlastavke ali kajmanske želve, ki so izredno popadljive in napadalne; so miroljubne, premišljeno koracajo in si skrbno ogledujejo okolico. Na vsako spremembo v okolju se neverjetno hitro odzovejo; vsako zasenčenje ali gib opazijo in v trenutku so pripravljene na umik ali beg. Tudi voh je pri želvah dobro razvit.

V ujetništvu, kjer dosežejo visoko starost, kmalu spoznajo svojega skrbnika, gredo za njim, vdane so mu in marsičesa se priučijo ali privadijo. Če nimajo prave oskrbe, toplote in hrane, kmalu poginejo. Njihova toliko razvpita žilavost, ki jo nekateri ljudje neusmiljeno zlorabljajo, pomeni le, da te živali lahko trpijo dalj časa kot druge.

ŽELVA KOT SIMBOL, SINONIM

Simbolika želve je človeška in kozmična, razteza pa se na vsa področja imaginarnega. Zaradi oklepa, ki je zgoraj okrogel kot nebo in spodaj raven kot ZEMLJA, je želva predstava UNIVERZUMA; že sama po sebi je KOZMOGRAFIJA. Takšna je tako na Daljnem vzhodu, pri Kitajcih in Japoncih, kot sredi črne Afrike, pri Majih v Južni Ameriki in pri Starih Grkih.

Človeku je želva v zgodovini pomenila bitje, ki skrivnostno hrani v lupini svojega oklepa smisel umirjeno dolgega življenja. Njihova upotegnitev v oklep je simbol duhovnega stanja ali koncentracije. S tem želva umakne svoja čutila od elementarnega sveta in se vrne v mir modrosti. Želva je tiha, mirna in se vedno brez glasu umakne v svoj oklep, zato je tudi simbol pazljivosti in zaščite. Pomeni tesno povezanost z domom, saj jo ta vedno spremlja.

V indijski mitologiji je želva simbol obstojnosti in obnavljanja človeka. Je bitje z izrazom notranjih sil zemlje in vode. Zaradi parjenja, ki ni redko tudi jeseni, in ker je paritveni nagon zelo močan, imenujejo želve v vzhodni Aziji simbol ljubezni, ljubezenske moči in trdnega prijateljstva. Njena navzočnost pomeni dobro. Želva simbolizira, podobno kot kača, nagonsko in nezavedno. Je gibljiva točka evolucije in temelj poduhovljenja materije. Želva je simbol božanstva, je njegova inkarnacija; njegova TU - BIT.