"Komaj čakam,da boš spoznal mojo babico", pravi petošolka
Mojca svojemu prijatelju Alešu. "Trnovski gozd je res čudovit"
doda. In res.
Čez kakšne pol ure sta že stala pred čudovito kočo. Zunaj ju je čakala
Mojčina babica. Mojca ji je predstavila svojega prijatelja. Babica jima
je pokazala prenočišče in ju povabila k večerji. Pri večerji je pripovedovala,da
se je njen oče izgubil v Trnovskem gozdu, ko je bila babica še čisto
majhna deklica. Po vrnitvi je oče pripovedoval, da mu je Trnovski Maj
ponudil prenočišče. Prikazal se je kot lepa pisana ptica, lahko bi celo
rekli,da je bil že pravi zmaj. Najbolj so mu ostali v spominu rep in
velike zelene oči. ko ga je oče zagledal, je v grozi otrpnil, ni se
mogel niti premakniti, Maj je namreč imel čarobno moč. Dolgo mu je Maj
govoril, naj se ga ne boji, saj on pomaga popotnikom, ki se izgubijo
v Trnovskem gozdu. Potem se je spremenil v človeka in vstopila sta v
neko kolibo, ki jo je Maj pričaral.
Ko se je oče vrnil in pravil svojo zgodbo, mu nobeden ni verjel. Tudi
babica ne, čeprav je bila še otrok. Ampak čez nekaj časa je imelo tudi
nekaj drugih domačinov enako izkušnjo in ljudje so počasi spremenili
svoje mnenje.
"Jaz še vedno mislim, da so to le zgodbe," je rekel Aleš.
"Ja, ja kdo ve," je odgovorila babica.
"Vseeno bova jutri obiskala Trnovski gozd," je odločila Maja.
Aleš je bil v dvomih, očitno se ga je babičina zgodba dotaknila. A ko
ga je Maja pričela izzivati, "Pa res vse verjameš babici, ki vsakemu
natvezi novo zgodbo?", si je hitro premislil in je sprejel predlog
svoje prijateljice. Zvečer je imel slab občutek; plašil ga je strah,
da se res ne bi izgubila. Težkih misli je zaspal.
"Vstani, vstani," je Aleša iz spanja zbudil glas, »Zajtrk
bo kmalu na mizi, potem pa pot pod noge.« Kmalu ju je babica pospremila
na pot z besedami:
"Do dvanajstih pridita domov na kosilo in ne izgubita se.«
»Ne bova se izgubila,« je bila prepričana Maja. Ko sta prišla globlje
v gozd, sta zagledala cel kup jurčkov. Kar vrstili so se, onadva pa
sta jih pobirala vsak v svojo košarico in kar hodila in hodila za jurčki…
Že sta prečkala ozko brv čez potok Trnovlje, ki je svoje ime dobil po
Trnovskem gozdu.
Hodita in hodita v neznano. Naenkrat nikjer več nobenega jurčka. V
gozd je že legala noč. Na kosilu bi morala biti že opoldne. Spoznala
sta, da sta se izgubila. Tedaj se jima je približal moški, ki se je
predstavil za gozdarja. Rekel je, da živi na robu gozda in da lahko
prenočita pri njem. Takoj sta privolila v to. Seveda zdaj že lahko uganete,
kdo je bil neznani gozdar. Bil je Maj, ki je pomagalo ljudem, ki so
se izgubili v Trnovskem gozdu. Ko so pojedli večerjo, se jima je gozdar
predstavil in jima tako izdal skrivnost. Spremenil se je v svojo obliko,
v ptiča, pravzaprav v zmaja, kar je bil v resnici. Otroka se nista prestrašila,
ker sta vedela, kar jima je povedala babica.
Maj jima je še povedal, da se na začetku ni pojavil v svoji obliki zato,
da ju ne bi prestrašil. Maja mu je povedala, kako je nekoč pomagal že
njenemu pradedku, ki se je izgubil v tem gozdu. Potem so odšli spat,
saj sta bila Maja in Aleš zelo utrujena.
Iz mehkih rjuhah se zbudita v gozdu, ravno tam, kjer sta nabirala jurčke.
Kar naenkrat sta se znašla pred babičino hišo. Babici sta se opravičila
in se ji zlagala, da sta prespala pri nekem gozdarju. Babici se je čudno
zdelo, saj ni poznala nobenega gozdarja v bližini, a ni preveč drezala
v otroka, saj je bila vesela, da sta se živa in zdrava vrnila; pa tudi
Majina mamica se je pravkar pripeljala po oba otroka in babica ni hotel
imeti še kakšnih sitnosti.
Ko so se vozili mimo Trnovskega gozda, sta na njegovem obronku zagledala,
kako jim nekdo maha. Je bil to Maj?
