ZADNJA POT

Peljemo se, ne vem, kam. Le kam? V Mariboru so nas vkrcali na ta tovornjak, tiščimo se, ni prostora, peljejo nas kot živali, ne moremo dihati. Nismo se mogli braniti, barabe so nas ujele, nas, ki nismo nič slabega storili.

Ne vem, kje se vozimo. Vozimo se in vozimo. Da se le ne bi ustavili! Naposled se to vendarle zgodi. Kje smo? Sončni žarki lepega dne so posijali. Zaprla sem oči, saj v tem trenutku nisem pripravljena na sonce, ko je moje življenje ena sama tema. Kaj bodo storili z nami? Mladi smo še, vse je še pred nami. Ko odprem oči, vidim svoj domači kraj. Mala Nedelja! Tu sem preživela svoje otroštvo. Tu sem spoznala svojo prvo ljubezen. Tu je moja družina. Zagledam vojaka, ki na tleh brca nemočnega starca. Spet zaprem oči, ker je svet z zaprtimi očmi lepši. Nekdo me prime, sune s tovornjaka. Padem, svet okrog mene se zavrti. Odprem oči, se poberem in grem, kamor me vodi vojak. Gremo proti pokopališču! Vem, kaj me čaka. Smrt. Zakaj? Pred pokopališčem zavijemo levo proti grapi. Vojak me sune s puško v hrbet in padem. Poberem se in nadaljujem pot navzdol. Kaj sem komu storila, da sem tukaj? Ko bi me le bog prej vzel k sebi, da ne bi tega doživela! Prišli smo dol, tu še nisem nikoli bila. Dajo mi lopato in ukažejo, naj kopljem. Le zakaj? Kopljem, kopljem in kopljem. Tudi ostali kopljejo. Nič se ne pogovarjamo. Slutimo najhujše. Postavijo nas v vrsto. Strah me preplavlja …

Rada bi bila s svojo družino. Zaprem oči. Zdaj vem, zakaj sem kopala jamo. Zdaj vem, kaj me čaka. To bo moj grob. Tukaj bom umrla, v svojem domačem kraju, tu bom v miru počivala. V mislih vidim svojo družino. Slišim pok. Odprem oči in se ozrem. Vidim mladega moškega, kako obleži na travi. Potem drugi in naslednji in nato …

Sabina Štuhec, 8. razred

IZ MARIBORA PROTI BUČKOVCEM

Vse se začne v Mariboru, v zaporu. Pošljejo nas na tovornjak, poln obupanih in otožnih ljudi ter nesnage. Vsi se prerivajo in si želijo svobode, tako kot jaz. Tudi sam se počutim kot nesnaga, ker z mano ravnajo tako. Ampak kam nas peljejo? Nihče ne ve, le Nemci, zaradi katerih smo zdaj tukaj. Vsi želimo svobodo, ampak ne bo nam uspelo. Kam gremo? Na lepše? Ne. Ne, meni je usojena nesreča. Ampak, zakaj ravno jaz? Nekoč svoboden in srečen, nedolžen človek? Jaz, ki nikomur nisem storil žalega. Zakaj jaz?

Tovornjak pelje hitro, da nas vse premetava. Kam se mu tako mudi? On že ve. Tukaj ni zraka. Vsi tarnajo in jočejo, ampak kaj jim pomaga, brezsrčni Nemci tega že ne bodo razumeli. Oni bodo živeli in uživali v trpljenju drugih. To je njihov poklic, da uboge reveže gledajo trpeti in umirati.

Zdi se, kot, da se vozimo že ves dan. Končno se ustavimo. 19 nedolžnih, žalostnih in obupanih ljudi izstopi. Zraven so Nemci, ki nadzorujejo vsak nepravilen korak. Zdaj vem, da ni rešitve. Jaz, mlad človek, ki se sploh ne zavedam, kaj pomeni živeti. Zdaj sem začel dojemati. Dal bi vse, da bi bil vsega rešen in svoboden kot ptica. Svoboden ... Poletel bi in vsak trenutek življenja bi izkoristil. Še veliko let je pred mano. Ampak to so samo sanje. Sanje, ki se ne bodo uresničile in bodo izpuhtele v zrak. Mene pa več ne bo. Ušel bi v svobodo. Ampak ne morem. Moje življenje se tukaj konča. Jaz bom pozabljen in o meni več ne bo sledu. Začutim pištolo ob ušesu in zaslišim kako je brezsrčnež sprožil pištolo…

Laura Prša, 9. razred

POSLEDNJI DAN

Zima se počasi umika pomladi. Gledam skozi z železno mrežo varovano okno. Je navaden dan v zaporu v Mariboru, v katerem sem že nekaj časa zaprt. Zaprt kot kaka žival v kletki. Pogrešam svobodo, travnike in gore, pogrešam jutranji krik petelina, ki me je vsako jutro zbudil. Tukaj me zbudijo udarci paznikov. Živali tukaj ni, razen podgane, ki me obIščejo zaradi drobtin kruha pod posteljo, kot pravijo tej deski s tanko odejo. Tako preživljam dan za dnem.

A naenkrat zaslišim hrumenje nemškega tovornjaka. Ker sem zaprt v prvem nadstropju, slišim besede Nemcev: »Holt zwanzig und ladet sie in den Wagen!« Razumem nemško in vem, da hočejo na tovornjak naložiti dvajset zapornikov. Vedel sem, da to ne pomeni nič dobrega. Med izbranimi sem tudi jaz. Eden od izbranih je pobegnil. Nisem videl, kako mu je to uspelo, a vesel sem, da je vsaj en ponosen Slovenec ušel. Mene in ostalih 18 zapornikov naložijo na tovornjak in odpeljejo.

Po daljši vožnjo prispemo v manjši kraj. Skozi režo vidim napis: »BUČKOVCI«. Izstopimo. Peljejo nas proti neki grapi. Ko prispemo, nam pokrijejo glave in nas postavijo v vrsto. Vem, da nas bodo ustrelili. Po glavi mi rojijo misli, zakaj ravno jaz, zakaj ravno mi, lahko bi izbrali koga drugega. Komaj zdaj, ko so nas postavili v vrsto, se zavedam, kako lepo je živeti. Včasih nisem hotel pasti krav, zdaj bi vse dal za to. Zdaj vem, kaj pomenijo babičine besede, da tisto, kar imamo, spoštujemo komaj takrat, ko to izgubimo. Tako sem komaj zdaj videl, kako lepa je narava, svet okrog nas. Zdaj, ko me bodo ustrelili, lahko samo rečem: »Spoštujte, kar imate!« Ker ko boste to izgubili, bo prepozno.

Slišim prvi strel. Odmeva skozi gozd. Streli se kar vrstijo. Še osemnajstkrat. Zadnjega več ne slišim …

Približno dva meseca pozneje je Nemčija kapitulirala.

Pascal Prša, 8. razred

POBEGLI TALEC

Naenkrat je nekdo močno zaropotal po vratih ter jih na silo odprl. Vstopili so trije oboroženi vojaki. Sprva mi ni bilo nič jasno, vendar sem se zavedal, da se nekaj dogaja. Govorili so tuj jezik, ki ga nisem razumel. Nemščina. Starša in starejši brat so jih razumeli …

Mama mi je rekla, da bodo Nemci odvedli brata in očeta. Na silo so ju prijeli in odvlekli. Midva z materjo sva ostala sama. Strah me je bilo, čeprav vsega še nisem razumel. O naslednjih dogodkih mi je pripovedoval brat, ki mu je uspelo pobegniti. Očetu ni.

Nemci so očeta in brata odvedli v mariborski zapor. Nato so ju vkrcali na tovornjak, ki bi jih moral odpeljati do Bučkovec v Slovenskih goricah. Brat je izkoristil priložnost in zmedo ob vkrcavanju na tovornjak in pobegnil. Ko so Nemci opazili, da eden talec manjka, je bilo že prepozno. Tekel je kot ni še nikoli. Uspelo se mu je skriti v neki hiši, kjer je preživel kar nekaj časa. Do konca vojne se je skrival, saj so za njim razpisali tiralico. Medtem je tudi izvedel, kaj se je v Bučkovcih zgodilo s preostalimi talci. Tudi z našim očetom …

Kar se je zgodilo naši družini, se je zgodilo tudi veliko drugim. Najhuje pa je to, da nas je do svobode ločilo samo dva meseca … Z bratom nikoli nisva izvedela, kako je odraščati z očetom. Ampak tudi on je zaslužen, da danes živimo v svobodni državi.

Adrijana Petek, 8. razred

Avtorica naslednje pesmi je ravnateljica naše šole, ga. Breda Žunič. Ob tej priložnosti jo je prijazno bila pripravljena odstopiti za naš projekt, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. Čeprav vemo, da je projekt namenjen učencem, bi bilo škoda, da te pesmi ob tej priložnosti ne bi objavili.

Lepa je naša pokrajina.
Lepe so naše vasi.
Ljudje se imamo radi.
Radi smo doma v svojih vaseh,
v svojih trgih in mestih.

Radi imamo našo domovino,
saj tu poznamo vsak košček svoje dežele,
a tudi vedno znova odkrivamo kaj novega in lepega.
V naših krajih se mogočne kmečke hiše
razprostirajo levo in desno od glavne ceste.
Za njimi domujejo prijazni,
pošteni in dobri ljudje,
ki obdelujejo vinorodne griče, polja,
zelene travnike in šumeče gozdove.

Vse to so občudovali tudi malonedeljski talci,
ki so jih iz mariborskih zaporov peljali v bučkovsko grapo
na njihovo poslednjo pot v življenju.

Tudi oni so bili mladi,
polni energije in polni načrtov za lepše življenje.
Tudi oni so bili prijazni,
pošteni in dobri ljudje.
Gotovo so tudi oni obdelovali svoja polja
in občudovali zelene travnike in šumeče gozdove.
Sredi vsega tega jih je zajela vojna.
Naša domovina je bila napadena.

Prav nič niso razmišljali,
ampak so se takoj postavili v bran domovini, saj so jo ljubili.
Sovražnik jih je zajel in odpeljal v mariborske zapore.
Njihova zadnja pot je vodila proti našim krajem.
Zadnje, kar so videli, je bila naša lepa pokrajina.
To so bili naši griči z vinorodnimi trtami,
obdelana polja, zeleni travniki in gozdovi.
Da, to so bili pogledi, ki so jih videli nazadnje.
Gotovo so v zadnjih svojih trenutkih pomislili na svoje drage.
Mogoče na starše, može, žene, fante ali punce.

Njihovo zadnje opravilo je bilo kopanje lastnega groba.
Njihov zadnji pogled je bil namenjen naši pokrajini.
Njihova zadnja misel je bila prekinjena v naših krajih.
Umrli so, da mi danes živimo v svobodni domovini.
Umrli so, da smo mi danes srečni.
Umrli so za nas, za naše naslednike, za našo domovino.

Na nas je, da spomin na njih ohranjamo tudi naprej.
Njihove žrtve moramo spoštovati in večno ohranjati spomin na njih.
Naša naloga je, da njihove vrednote prenašamo na mlajše generacije.
Naša naloga je, da hvaležen spomin nanje večno živi.