PISMO IZ TABORIŠČA

Ausschwitz, 18. 2. 1943

Dragi domači!

Oče, mati, sestra! Piše vam že verjetno pozabljeni sin. Od mojega odhoda od doma, ko so me prijeli in me odpeljali v taborišče, je minilo že veliko časa. Ne vem, če ste še vsi živi, toda upanje umre zadnje.

Draga družina! Tukaj je zelo hudo. Bičajo nas. Pretepajo nas. Včeraj sem bil bičan, ker nisem zmogel dvigniti bremena. Vsak udarec je ločil meso od kosti.

V taborišču je izredno strog vojaški režim, saj te lahko ubijejo že za prazen nič. Pred dvema tednoma je umrl moj najboljši prijatelj tukaj, ki je skušal pobegniti. Načrt se mu je izjalovil. Ujeli so ga, ko je plezal čez ograjo. Dobil je smrten strel v glavo.
Vsak dan nas pošljejo v delavnice, v katerih jim pomagamo graditi tanke in druga vozila. Hrana je slaba, star kruh in umazana voda. Za njih nismo vredni več kot potepuški psi. Vsi govorijo nemško, ničesar jih ne razumem. Ko dobim navodila, ne vem, kaj hočejo od mene. Vidne so že tudi posledice pretepanja. Izvedel sem tudi skrivnost, ki jo nosim ves čas v sebi. Ko vojaki rečejo starcem in otrokom, da gredo pod tuš, jim namesto vode spustijo morilski plin. Kakšno nečastno dejanje!

Moji najdražji! To pismo najverjetneje ne bo nikoli dostavljeno, saj Nemci uničijo vsa pisma, ki govorijo o dogajanju v taborišču. Skril ga bom na kraj, da ga nekoč, ko bo konec te morije, najdejo.

 

vaš dragi sin in brat

Tomi Horvatič, 9. razred

LIST IZ DNEVNIKA TABORIŠČNIKA

Dachau, 14. 5. 1943

Dragi dnevnik!

Prišla sem, kamor ne sodim. Same grozote se godijo tukaj, tukaj, kamor ne sodim. Tukaj, kjer si nisem zaslužila biti. Nihče na svetu si ne zasluži biti tukaj. Vsi ljudje smo enaki, mar jaz nisem? Rada bi bila spet svobodna, letela kot ptič do neba. Čeprav nisem čisto enaka kot drugi, vendar sem še vedno človek, ki ima srce, ki ima občutke, sem človek!

Slaba hrana, slabi ljudje, neprijaznost, delo, delo in delo, kaj vse me še čaka? Živim, živim kot vsak človek v tem taborišču, z upanjem, da še kdaj vidim dom, svojo družino, svoj kraj! Čeprav sem veliko stvari v življenju naredila narobe, nisem naredila nobenega zločina. Zakaj, le zakaj sem tukaj v tej temačni luknji?

V sobi sem z dvajsetimi ljudmi, ki imajo ista vprašanja kot jaz. Spimo na lesenih posteljah, samo z eno odejo, brez vzmetnice. Smo si to zaslužili? S čim? Delamo od jutra do večera. Saj bo minilo, je moja misel vsako minuto, vsako uro, vsak dan. Zebe nas, naj nam dajo kaj toplega za obleč! Naj jim rečem? Naj se prepiram z njimi? Potem ne bom dolgo živela. Starce in otroke sežigajo, nas pa bi za eno besedo ubili. Ubogi otroci, celo življenje je pred njimi. Starci, ki bi morali uživati sadove svojega življenja, pa umirajo na tak način. Groza!

Dragi dnevnik, zaželi mi srečo, da se rešim teh muk in spet zaživim. Saj nisem edina, ki to preživlja, so še drugi ljudje, druge ženske. Ko bi le bilo vsega konec, ko bi ti ljudje umrli! Vem, da sem s tem pisanjem ista kot oni, ampak oni so to naredili iz mene!

Življenje v tej prekleti luknji je težko. Se vidimo zunaj, če preživim.

Nekdo prihaja, moram končati ...

Sabina Štuhec, 8. razred

 

1. dan:

Komaj smo prispeli z vlakom … Prišli smo v sobo z ležišči. Vse je zanemarjeno, hladno … grozno! Takoj so prišli po nas, nam dali druga oblačila, da smo bili vsi enaki. Šli smo v koloni, na vsaki strani vojaki s puškami, ni možnosti za pobeg, saj vemo, kaj bi se zgodilo …

2. dan:

Včeraj smo se kar nadelali, tako da se je prilegel spanec. Danes so nas prebudili z močnim ropotanjem in orožjem. Takoj smo vstali ter se odpravili na delo oz. mučenje. Dva sostanovalca sta se uprla in končala pod “prho”. Ni ju več nazaj.

…

17. dan:

Čisto sem že izmučen. Najraje bi se uprl in bi se rešil muk. Ampak še se bom mučil in delal, morda se bo kaj zgodilo.

18. dan:

Hrane nam dajejo zelo malo, sedaj še manj. Če ne bom umrl od dela, pa bom od lakote …

19. dan:

Vsak dan pišem bolj malo, saj ni veliko časa. Prejšnji dan sem pisal pozno v noč, pa bi me skoraj dobili. Vojak me je opazil, vendar mislim, da se me je usmilil. Pisanje je tukaj prepovedano.

21. dan:

Včeraj nisem pisal. Niti nisem upal, niti nisem mogel. Pogovarjal sem se s sostanovalci o pobegu. Že delamo načrt …

22. dan:

Načrt je izdelan, treba ga je samo speljati. Upajmo na najboljše. Jutri naj bi bil ta dan. Pojemo večerjo in kos kruha za na pot. Gremo na vse ali nič.

24. dan:

Ko smo že mislili, da smo rešeni, so opazili, da nas ni. Dobili so nas … Zaprli so nas v nekako luknjo. Niso nas še ubili, ampak to je le vprašanje časa. Ni več upanja …

Adrijana Petek, 8. razred

ODLOMEK IZ IZPOVEDI TABORIŠČNIKA

… Minilo je sedem dni, odkar smo tu. Dan za dnem delamo težka dela. Do onemoglosti. Nato pa spat. Lačni smo. Za malico juha in kos kruha. Ne bomo dolgo zdržali tako. Hočem domov! Le kaj smo jim storili, da so nas pripeljali sem? Zakaj?

Razmere tukaj so grozne. Starce nagovorijo, da se gredo umivat, v resnici pa gredo v zaprte prostore in namesto vode jim spustijo plin! To ni človeško! Mi pa samo še čakamo na naš sodni dan.

Čutim jo … Smrt je vse bližje … Ko bi se le kaj spreobrnilo, ko bi se le naslednje jutro zbudili doma! Kaj bi dal, da bi se to zgodilo! Pogrešam svoje domače. Le kje so, kaj počnejo? Niti sanja se jim ne, kakšne so razmere tukaj. V eni sobici trideset in več moških, umazana telesa po napornem delu. Tako ne gre več dalje …

Valentina Kosi, 9. razred