V bližnji preteklosti sta svetovni mir skalili dve vojni. Prva in druga. Tista približno 100 let nazaj in tista 70 let nazaj.

Vojna se je vedno začela v Evropi. Zakaj? Kaj so storili? Vsi hočejo biti tako diplomatski, pa je vse, kar naredijo, samo vojna. Vojna, ki je vzela toliko življenj, razdrla ogromno družin, razdelila ljudi.

Kakšen je namen vojne? Da nastane čista rasa? Da imaš potem več ozemlja? Da se maščuješ?

So vsi »veliki« kdaj pomislili, kaj so storili svetu? Kako je, če nekdo iz tvoje družine ostane za »zidom«? Ali če ostaneš brez dela telesa pa sploh ne veš, zakaj?

Si bomo mi kdaj lahko predstavljali vse to? Vse, kar vemo je, da je vsako leto predober koncert na Berlinskem zidu. To nam je dovolj. Mar ne? Kaj bi pa morali vedeti? To, da je nekdo ubil milijone in milijone ljudi in da potem ni nase prevzel niti odgovornosti.

Ko sem brskala po internetu, mi je v oči padla ena fotografija Hitlerja, ko z Evo Braun nedolžno držita psa. Fotografija mi je celo všeč. Tako nedolžen zgleda. In ponosen. Zakaj? Je to v današnjem času mogoče? Se bo še kdaj rodil takšen človek? Človek, ki bo sovražil več kot polovico človeštva. Človek, ki bo mislil, da lahko počne, kar hoče. Človek, ki ni človek.

V vojni je umrlo veliko ljudi. Ogromno jih je bilo poškodovanih. Na milijone lačnih ter brezdomcev. Otroci so ostali brez staršev, žene brez mož, tako kot Geza in Marika ter Marjana iz prebranega besedila. Tudi starši so ostali brez otrok. Zakaj? Kaj so imeli ljudje v glavi, da so hoteli samo eno, čisto, raso? Je to sploh mogoče? Kako imaš lahko pravico, da ubiješ nekoga, ker si pač slabe volje ali ker nima pravilno oblikovanega nosu?

Vojna je čudna. Ljudje niti ne vedo za kaj ali proti čemu se borijo. So oni hoteli to, kar je hotel tisti na visokem položaju? So hoteli ubiti svojega soseda, ker pač ne ustreza kriterijem? Vse ima svojo ceno in to je bila gotovo previsoka.

Kaj pa tista »naša« vojna? Vojna, v kateri se je Slovenija osamosvojila. Vojna, ki je vzela 76 življenj. 19 na slovenski strani. Je bilo to vredno? Je vredno umreti za narod? Za te, ki so padli, je bilo. Za svoj jezik. Za svoje otroke. Za nas. Za nas, ki lahko pišemo v slovenščini, se brezskrbno igramo in se ne zavedamo, kako težko je bilo našim prednikom, da so nam to omogočili? Ne. Nikoli ne bomo vedeli. Samo hvaležni smo lahko.

 

Mateja Žnidarič, 9. razred

SMRTI HOČEM GLEDATI V OČI!

Kaj nam bo zgodovina? Kje v življenju jo bomo potrebovali? Tako se največkrat sprašujemo učenci, ponavadi pred ocenjevanjem. Ampak, pomislimo! Zgodovina so tudi naši predniki, sorodniki, vsi trpeči ljudje, ki so okusili grozno plat življenja, vojno! In se borili za nas, za Slovence, za našo državo! Da smo sedaj tu, kjer smo in ponosni na našo majhno, a prečudovito Slovenijo.

Dogajalo se je tudi pri nas, tu, kjer danes živimo. Streljalo je kot grom, ljudje so padali kot domine, Nemci so vdirali v slovenske koče kot mravlje. Rešiti jih ni mogel nihče, nad njih je prihajal ogromen temen oblak, oblak sovraštva in krvi. Ljudje so hoteli pomagati partizanom, a kaj, ko je to pomenilo smrt. Uboge mame, njihove hčere in sine so jim odtrgali in odpeljali. A vseeno, partizani so sto in stokrat jedli za njihovo mizo ter se skrivali pod posteljo.

Ribičev Janko še ni imel sedemnajst let, ko je ustrelil pet ljudi. Pozneje je padel v bitki pri Filipičevih. Gestapovci so se kruto maščevali za njegovo dejanje. Za pet ustreljenih so izbrali petindvajset za »odstrel«, med njimi tudi Vrbnjakovega Ludvika, mojega sorodnika. Z ženo Marijo in hčerko so ga odgnali v zapor zaradi sina Lojza, ki ni hotel v nemško vojsko, pač pa je pobegnil k partizanom, podobno, kot je to storil Koloman Gider, ki je od Nemcev prebegnil k Rusom. Ja, tako se je dogajalo. Hčerka Marija je še našla toliko časa, da je svojo hčerko Dragico dala sosedovim. Ubogega otročička so komaj dva meseca starega odtrgali od svoje najdražje osebe, matere. Odpeljali so jih v Ljutomer, prvič so padli pod križ, a kaj, ko ni bilo zadnjič. Križev pot se je šele začel. Vrbnjakovi niso niti slutili, kaj se bo še zgrnilo nadnje. Da nič dobrega, to so vedeli vsi. Ludvikovo hčerko Marijo so trpinčili, spraševali za brata, ona pa ga ni izdala. Zasliševali so jo dan in noč in jo naposled odpeljali zbito, toda ne zlomljeno z materjo v taborišče v Ravensbrück. Starega Vrbnjaka pa so gestapovci odpeljali k Ribičevemu mlinu. Postavili so ga pred zid in mu hoteli zavezati oči, on pa je kričal, da je nedolžen in da hoče videti barabo, ki ga bo ustrelila. Zaslišal se je glasen pok … Ženo Marijo, hčerko in sina je zabolelo v srcu. Umrl je. Žena je umrla v taborišču, hčerka pa se je vrnila ob osvoboditvi, po pričevanjih vsa shujšana in brez zob. Zdaj se lahko samo sprašujemo, tako kot se je spraševal Geza, ki ni nikoli spoznal svojega očeta, za koliko lepih skupnih družinskih dni so ti ljudje bili prikrajšani!

Umrlo je petindvajset nedolžnih ljudi, ljudi brez upanja in sreče. Oči so težke od solz. Danes so drugi časi, živimo brezskrbno, niti sanja se nam ne, kaj so za to našo brezskrbnost žrtvovali naši predniki! Zapustili so nam le nedolžno misel, ki je prišla iz njihovega zlomljenega srca, da trpljenje človeka ubija, a tudi človeka naredi!

 

Maja Vrbnjak, 9. razred