Adolf Hitler - Hitlerjev vzpon

Po vrnitvi iz zapora se je njegov položaj na skrajni desnici nemške politike utrdil. Leta 1927 je organiziral Hitlerjevo mladino (Hitler Jugend) za dečke stare od 15 do 18 let, za dekleta pa Bund Deutscher Mädel in za ženske Frauenschaften.

Leta 1928 so bile v Nemčiji parlamentarne volitve, kjer je Hitlerjeva stranka dobila le 2 odstotka glasov. Dve leti kasneje je vladajoča koalicija razpadla, NSDAP pa je postala največja samostojna stranka v državi.

Zlom Newyorške borze leta 1929 je zelo zamajal že tako krhko gospodarstvo v Nemčiji, kar je Hitler izkoristil v svoj prid. 14. septembra je prišlo do novih volitev, kjer je Hitlerjeva stranka prišla v parlament kot druga najmočnejša stranka.

Leta 1932 so bile predsedniške volitve, na katerih sta sodelovala tedanji predsednik Paul von Hindenburg in Hitler. Po dveh krogih je zmagal Hindenburg s 53 odstotki glasov. Hitler se je sedaj videl v vlogi kanclerja, za kar se je potegoval preostanek leta. Po številnih političnih spletkah mu je 30. januarja leta 1933 končno uspelo. Postal je nemški kancler.

Sedaj je hotel oblikovati novo vlado in si s tem zagotoviti podporo v svojih načrtih. Pri tem je popolnoma zmanipuliral Hindenburga, tako da je ta 5. marca leta 1933 razpisal nove volitve. Hitlerjeva stranka (NSDAP) je pri tem dobila 44 odstotkov glasov. Ker je potreboval absolutno večino, se je povezal z DNVP (Deutsche National Volkspartie - Nemška narodna ljudska stranka). To mu je omogočilo nenadzorovano vladanje. Vse politične sovražnike so aretirali in jih kasneje odvedli v koncentracijska taborišča. Tja so kasneje zapirali tudi homoseksualce, pripadnike verskih sekt, potepuhe, delomrzneže, prostozidarje ter Cigane in Jude. Hitler je državno službo očistil političnih nasprotnikov in Judov. Zahteval je sprejetje Zakona za ukinitev gorja ljudi in rajh, s katerim bi v resnici popolnoma onemogočil obstoj demokracije in legaliziral lastno diktaturo. Edini nedotaknjeni ustanovi sta bili Cerkev in armada, ker se je zavedal, da bi bilo njuno maščevanje usodno za njegov režim.

Že zelo postarani predsednik Hindenburg je zdravstveno vedno bolj slabel. Hitler je v tem videl sijajno idejo. Wernerju von Blombergu, ministru za obrambo, je predlagal, da bi postal Hindenburgov naslednik. S tem naj bi izboljšal razmere v vojski in mornarici. Nemška vojska ga je pri tem podprla in si s tem zapečatila svojo usodo.

Sedaj je imel Hitler vso oblast. Domneval je, da ga hoče Ernest Röhm, vodja SA, odstraniti. Med njima se je vnel prepir, neugoden za takratne razmere. Hindenburg je od Hitlerja zahteval takojšno ureditev države. V nasprotnem primeru bi bil prisiljen oddati armadi nadzor nad državo. 28. junija so Röhma izključili iz oficirske zveze, armada pa je javno prestopila na Hitlerjevo stran.

2. avgusta 1934 je predsednik Hindenburg umrl in Hitler je prevzel njegove dolžnosti. Združil je vlogo kanclerja in predsednika ter postal vrhovni poveljnik oboroženih sil in državni poglavar, postal je der Führer.