Nekaj misli o mojih izletih in turah

Gorske kolesarje bi lahko lepo "popredalčkal" na več vej istega MTB drevesa: na eni veji so razni šminkerji, ki morajo imeti zadnji izdih tehnologije takoj med nogami, na drugi pa tisti tapravi. Ta veja se spet loči na tekmovalce in netekmovalce ITD... Pa kdo bi se utrujal s tem...

Jaz sem doma sicer iz Novega mesta, tako da moram do najbližjih stezic kar pošteno garati mimo asfaltnih kolesarjev, vendar imam to srečo, da je moja najdražja polovica doma iz Idrije. Tam so pa stvari drugačne! Absolutno obvezen del prtljage je bicikl na strehi.

Na pot grem najraje sam! To mi da največ svobode in največjo mero adrenalina. V dvoje se količina adrenalina zmanjša, v skupini pa povsem izgine. Kar predstavljaj si, da srečaš enega lepega, kosmatega, rjavega štirinožca, ki se ravno predaja sladkostim svežih gozdnih jagod, pa ga zmoti trušč treh ali petih MTbikerjev. Saj se bogi medo še pokakati nima časa, tako hitro mora nazaj med goščo in grmovje. Povsem druga pesem pa je, če se srečata en biker in en medo. Adrenalinska doza je maksimalna, medo pa ima gotovo več časa da v miru opravi svoje...

Podobno velja za druge zverinice iz naših logov. Osebno zaenkrat še nisem imel sreče da bi videl medveda, s kakšnim jelenom, srnjakom in manjšimi živalicami pa sem se že srečal. V tem tudi najbolj uživam v brezpotjih naše deželice. Najraje grem po brezpotjih ali neznanih in neoznačenih poteh, seveda nežno kar se da. Ko pa pridem nazaj na kakšen makadam... pa gas do konca... pa bo kar bo... Letošnji izkupiček je bolj skromen: samo trije šivi na levem komolcu, brazgotin pa malo več.

Tole je povezava na odlične strani z opisom mnogih MTB poti po Sloveniji:

Gorsko-kolesarske ture

Zadnja sprememba:
23 Mar, 2000