Begunjščica - Izvir Rože

Kategorija:

NAJSTRMEJŠA VZPON IN SPUST

Gorstvo:

Karavanke

Lokacija:

Begunje so kraj na Gorenjskem, nekaj km severno od Radovljice, Draga pa je dolina, ki gre iz Begunj proti severu pod Begunjščico (mogoče je tole malo bedasto, ampak mogoče kdo ne ve, kje je to)

Kratek opis:

Po eni najbolj strmih gozdnih cest visoko pod Begunjščico in po zelo odštekanem spustu nazaj v dolino

Izhodišče:

Begunje

Nadmorska višina izhodišča:

586 m

Nadmorska višina cilja:

1425 m

Dolžina:

20 km

Skupno vzpona:

950 m

Čas vožnje:

2h 14min

Zahtevnost:

(Zelo zahtevno)˛2

Opis ture:

Begunje - Draga - planina Planinica - izvir Rože - planina Planinica - Tomčeva koča - po kolovozu pod Rovtom proti sedlu Kališča - na sedlo na koncu gozdne ceste - po kolovozu proti Sankaškemu domu - pri vikendih desno na pot proti Rodinam - Rodine - Begunje

Komentar:

Le 20 km vožnje, vendar tako intenzivnih, kot le na redko kateri turi. Že prvi klanci nad Drago ti pulz krepko dvignejo, klanec od Planinice do izvira Rože pa je najbolj naporen klanec, kar sem jih vozil. Na 1,5 km je povprečje nad 20%. Od izvira Rože sledi spust po isti poti nazaj do Planince. Spust od Tomčeve koče do Kališč je res "odtrgan", zelo strm kolovoz z velikimi kamni in mestoma precej drsečo podlago. Na nekaj mestih je sredi kolovoza ozko in kakih 30cm globoko vodno korito in balansirati na strmem robu kolovoza je precejšen problem. Tudi zaključek malo nad Kališči, ko je pot le kup velikega kamenja je prav hecen. Seveda pa to še ni vse. Začetni spust po kolovozu s konca ceste proti Sankaškemu domu je v primerjavi s prejšnjimi grozotami prav nedolžen in če se spustiš do doma in mimo Sv. Petra v Begunje, je to vse. Če pa pri vikendih pod lovsko kočo zaviješ desno na peš pot proti Rodinam, pa te čaka še en radikalen spust, čeprav vseeno lažji. Še orientacijski napotek. Ko se pravkar opisani spust proti Rodinam malo položi, je treba na prvem razcepu levo navzdol, čeprav je pot desno vabljivejša. No, ugotovil sem, da ni prava.
Dolžan sem še opis napada ključnega klanca. To je bilo najino tretje srečanje. Prvič sem se ga lotil kot zelenec iz neznanja in vsaj tretjino porival. Drugič sem že vedel, kaj me čaka, vendar mi je na ključnem delu po prehodu čez veliko grapo vrglo nogo iz košarice na pedalu in spet ni šlo v enem kosu. Danes, tretjič sem se ga lotil na vrhuncu sezone in s SPD pedali. Spet ni šlo. Tokrat je bila kriva "višja" sila v obliki dveh gozdarskih traktorjev, ki sta podpirala žičnico za prevoz drevja. Pokrivala sta cesto tako tesno, da sem moral kolo nositi po pobočju pod cesto. Rahlo besen sem trem gozdarjem povedal nekaj krepkih v stilu kakšno razdejanje puščajo za seboj, vendar sem se po grožnji z batinami spomnil izreka, ki ga je nekoč na majici nosil Grunf iz Alana Forda: Bolje se častno povuči nego nečastno izgubiti! in sem se odpeljal dalje. Gozdarjem v bran lahko povem to, da je bila zaradi neznosne vročine možnost, da bom zdržal do konca, precej majhna. Vendar je vseeno res, da za njimi povsod ostajajo na novo zriti kolovozi in uničene ceste.

Uporabljena literatura:

Marko Paternu: Strme kolesnice