KRATKA PROZA

Uničenje

Če je rojstvo začetek umiranja in če je moja misel anonimni doprinos univerzumu, kje se v tem procesu odvija življenje? Ko se včasih pregloboko zapletem v ta nesmisel, ki mu iščem vzrok, se mi zdi, da brez mene nič od tega ne bi obstajalo. Da je tista breztežna gmota, ki jo čutim nekje na sredini trebuha le fantomski organ in ne duša, kot sem naivno predvidevala. Da sem naključni odsev nekega telesa. Da to sploh nisem jaz. Morda pa so bila čustva ustvarjena kot tesnilo pred prepogostim spraševanjem o tvojem namenu in tako dobila priložnost, da postanejo sama sebi namen. Kaj bi pa počeli brez sreče in ljubezni, žalosti in jeze, sramu in ponosa? Utapljali in utopili. Pa vendar, ko sem srečna, zlahka pozabim na smisel. Važno je, da sem tu in da doživljam. Nič lažjega.


Jelena Sokić: Broken Glass

Enkrat takole, ko se spet spopadam z možgansko revolucijo, me obišče prijateljica Zala, ki je, to moram povedati, človek s pravimi odgovori. Karkoli jo vprašam, izstreli kot raketa, je nekakšna enciklopedija na dveh nogah. Včasih se počutim kar malo zafrustrirano spričo tolikšne razgledanosti in takrat vzamem v roke kakšno izobraževalno knjigo in se delam, da sem si vse zapomnila, seveda pa to znanje ostane v meni kakšno uro ali dve, potem so le še zametki imen in pomenov, ki jih ponavadi hitro pomešam. Moj spomin ni ravno vrhunski, s tem se je pač treba sprijaznit. Je pa zato Zala pri meni in spet kramljava o vsemogočem in ko pogovor nanese na aktualne dogodke in pobijanja na vseh koncih sveta, postaneva precej slabe volje, čeprav se najbrž to vsem dogaja in nihče ne more čisto nič. Družba je že celo stoletje v globoki komi, iz katere se niti ne trudi prebuditi. Brezglavo drvenje v prihodnost tehnoloških dosežkov spodbija esenco bivanja. Kljub temu, da smo vsi navadni ljudje za mir in strpnost in zdravo ekologijo, nekako ne pridemo do rezultatov; saj veste, zmaga tisti, ki da več denarja. In ker midve nimava ne denarja ne nafte skleneva, da so ti pogovori brezupni in da s čvekanjem še noben ni rešil sveta. Rešiti svet se sliši precej apokaliptična fraza, ki jo uporabljajo veliki junaki pretekle in sedanje zgodovine, vendar je pri tem skrit nek globji pomen - tu je mišljeno predvsem reševanje nekega naroda pred nekim drugim, napadalnim narodom, ki morda drugače razmišlja in veruje v drugega boga. Midve pa sva imeli v mislih tisti tip reševanja sveta, ko svet rešiš pred ljudmi. Za to pa je potrebna dobra ideja in ta se nama porodi čisto slučajno, kot nekakšen rek, ki ponavadi zadene bistvo.
"Ena najbolj osnovnih matematičnih predpostavk je, da dva minusa dasta plus," reče Zala in me pomenljivo pogleda. Nasmehneva se. Uskladiva še zadnje podrobnosti enačbe in vozel se začne odvijati.
Ustanovili sva društvo "Za uničenje Zemlje", ki je podpiralo (kot je že v samem nazivu razvidno) destruktivizem v vsaki pojavni obliki. Čim hujša je bila ta oblika, več točk je dobil pristopni član. Za boljšo predstavo; lastnik ali delničar večjega onesnaževalnega obrata (rafinerije, tovarne čistil, gnojil...) jih je dobil 500, izdelovalec orožja 800, uporabnik razpršilcev ali sprejev za lase 150 in tako naprej. Mimogrede, predsednik ZDA je imel največ možnih, 1000 točk in tako postal naš častni član. Ljudi smo pridobivali pod pretvezo, da je uničenje Zemlje neizogibno, kar je bilo podkrepljeno z izčrpnimi znanstvenimi raziskavami o tolikokrat omenjani ozonski luknji, tektonskih premikih, višanju morske gladine in podobnimi dejstvi, ki jih tako ali tako vsak dan poslušamo po televiziji. In da bo ob katastrofi, ki se bliža, za njih najprej poskrbljeno, saj bo vsak naš član dobil ekskluzivno pravico do nakupa zemljišča na planetu "Zuz" in da bo njegovo imetje tem večje, čimbolj bo podpiral društvo in s tem uničenje. Kako enostavno je včasih animirati populacijo. Društvo je počasi pridobivalo na ugledu in postalo klub, kar je v določenih krogih zvenelo dosti bolj pomembno. Organizirali smo srečanja, kjer so člani med seboj tekmovali, kdo je bolj zaslužen za propad te ali one osebe, mesta, pokrajine, našli so se celo taki, ki so uničili celo državo. Za tiste, ki tega niso znali početi, pa so si vseeno želeli, smo pripravili seminarje z najodmevnejšimi imeni v svetovni špici. Klub je prerasel nacionalne meje in se prelevil v globalno gibanje, kjer je vsak lahko pristavil svoj košček negativnega odnosa do Zemlje. Zato sem bila prav vesela, ko smo začeli dobivati protestna pisma od grinpisovcev in podobnih organizacij, ki so se na veliko zgražali nad našo dejavnostjo, čeprav mi je bilo zelo sumljivo, ker niso organizirali nobenega protestnega shoda. Mi jim nismo dali plave kuverte. Nekega dne je prišel v naše prostore gospod s svojim sinom. Dejal je, da nas že dolgo opazuje in da ne more dojeti našega cilja.

"Zakaj bi si nekdo želel uničiti Zemljo, ki so jo rodovi pred njim negovali in varovali, pa tudi za ceno lastnega življenja?"
"Ne vem, gospod, tudi sama se sprašujem, čeprav nismo nikoli imeli posesti," sem mu odgovorila. Potem me je prešinilo, da ti ljudje sploh ne morejo imeti odnosa do zemlje, če celo življenje hodijo po umetnih masah.
"To, kar počnete, je skrajno nemoralno in nenormalno," je odkimavajoče rekel, prijel sina za roko in se odpravil proti vratom. Nato se je še enkrat obrnil in vprašal, če slučajno vem, kdaj se bo to zgodilo. Toda še preden mi je uspelo odgovoriti, me je s kretnjo dlani prekinil in dejal, da je vseeno in da naj to čimprej uredimo.
Še dolgo nisem mogla pozabiti tega obiska, kajti njegova navidezna zaskrbljenost in kasneje resigniranost mi je dala občutek, da je vedel, kaj se pripravlja in najbrž bi mu to tudi povedala, če ne bi v njegovi kretnji začutila magije. Kot bi ga gledala v počasnem posnetku, ki mi je bistril dojemanje časa. Vem, da vsak trenutek, ki ga zabeleži zavest, takoj postane preteklost, zato nikoli nisem razumela obremenjenosti s časom. Kje se sploh ustavi? Predstavljam si ga kot neskončno spiralo, ujeto v črno luknjo. Morda pa sploh ni bil ustvarjen z namenom, da bi meril tako natančno trajanje sveta. Spomnila sem se smešnih pogovorov, ki sem jih včasih bila primorana poslušati na različnih delovnih mestih. Pred mnogimi leti sem v rodnem kraju kak mesec delala v kazinu, kjer se je trlo razgledanih ljudi, katerim je edini hobi (poleg denarja) bilo spremljanje italijanske loterije, ki se je seveda vrtela okrog denarja, pametovanje o jadrnicah in jasno o avtomobilih. Šef naših miz, ki je sedel na stolčku in nadzoroval korektnost opravljanja dela, je zelo rad osvajal mlada dekleta in si je najbrž domišljal, da mu gre zelo dobro od rok. Ko je ugotovil, da je eno od mladih deklet iz njegove rodne vasi, ki je kakih petnajst kilometrov oddaljena od mesta, je pogovor potekal nekako takole:
"Kolko časa rabiš do unga smetnjaka u Sjeli, k pole zaviješ ljvo u vas?" je vprašal svojo žrtev. Pri tem naj povem, da je Selo dejansko ime vasi. In glej, punca mu je odgovorila:
"Kakih petnajst minut." On pa nazaj z nagajivo srečnim obrazom: "Jst pa sjedm, če ni hužve."
Precej podobno je bilo nekoč na avtobusu, ko sta se dva huda planinca pogovarjala o času, ki ga porabita za na Šmarno goro.
"Če grem s palicami, enajst minut in pol."
Tudi planinci so bili člani našega kluba, saj so s svojo vsakodnevno aktivnostjo dokazovali, da vsak dan skrbno uničujejo ozračje, saj so se do svoje destinacije pod vznožjem hriba morali obvezno pripeljati z avtomobilom.
Čeprav so nekateri klubski prijatelji z nižjim številom točk kazali znake treznosti in me je včasih imelo, da bi jim zaupala, sem se zadržala, kajti nikoli ne veš, kdo lahko zahinavi. Vse se vedno vrti okrog besed, ki jih je nekdo drug izjavil in to kroji cel niz dogodkov in spletk, samo da lahko o čem govorimo ali koga potunkamo. V proračun kluba se je medtem nabiralo veliko finančnih sredstev, s katerimi so donatorji hoteli pokazati, kdo je večji in si tako ustvariti nek status. Midve sva ga vlagale v izdelavo atomske bombe, kar niti ni bilo tako čudno, saj sva le bili ustanovni ikoni gibanja. Kakšnih razsežnosti je bila bomba, pa nihče ni vedel. Bližal se je dan velikega poka. Morate vedeti, da je bil takrat naš planet le še bleda senca tistega barvitega, ki je nekoč obstajal. Zdi se mi, da je naravi kar odleglo, ko je sprevidela najin namen, saj se je že zdavnaj vdala v usodo. Postajala sem živčna tako kot pred izpitom in se spraševala, če bo uspelo.


Jelena Sokić: Hljug

V trenutku, ko je bila odvržena, se je nebo odprlo in treščilo na Zemljo. Stotinka sekunde je zadostovala, da se mi je odvrtel cel film preteklosti in me za vedno izbrisal iz svojega kadra. Vendar je bilo to dovolj, da sem se zavedla neke gmote in z gotovostjo lahko povem, da obstaja. Zdaj komunicira s podobnimi energijami in pravkar ji je prišlo na uho (tako se vsaj reče), da se na planetu Zuz rojeva nova fizična oblika življenja. Odpravi se na dolgo pot čez devet osončij in sedem galaksij in upa, da to ni pravljica.

Ambrozija


nazaj (družba)
kazalo
naprej (mreža poezije)