Ljudje smo nehvaležni. Neskončno nesramni smo. Posebno tisti, ki pišemo in prebiramo Masinfo. Priznajmo si, smo navadni mlečnozobi posraneti, ki samo nergamo, kako je vse okrog nas zanič. Ne trudimo se. Vsaj ne dovolj. So ljudje, ki SI prizadevajo, da bi naredili svet drugačen. Da bi naredili NAS drugačne. Boljše, pravzaprav. Ki s svojim življenjskim zgledom izpričujejo svoje poslanstvo. Zatorej je čas, da nehamo in se zamislimo nad seboj in nad našimi dejanji. Medtem ko se gremo nevemkaj, se oni trudijo za nas. Pošteno bi bilo, da se jim zahvalimo. Iz dna duše in srca. Čas je že bil. Sicer se bodo užalili, ker ne cenimo napora, ki ga vlagajo v nas, generacijo bodočnosti. All together now...

Hvala, torej, vsem tistim
- učiteljem, ki nikoli ne poslušate, kar imamo povedati, ki se ne potrudite iskati našega znanja, ampak neznanje, ki vas ne vzradosti naš napredek, ampak nazadovanje, ki nas silite misliti z VAŠO in ne z NAŠO glavo, ki iz nas delate stroje in ne ljudi,
- staršem, ki nas rodite, da bi zapolnili vašo lastno praznino, ki trdite, da nič ne vemo in ko kaj slučajno vemo, se seveda motimo, ki hočete iz nas izsiliti svoje neizsanjane sanje in nam vsiliti svoje probleme (ker otroci itak NIMAJO problemov, ne?), ki nočete poslušati, ker nočete slišati, ker nam vsiljujete vedenje, misli in dejanja, ki se nam upirajo, ker nas izsiljujete, ker smo materialno odvisni od vas, in ker ste verjetno že davno pozabili, kaj sta to ljubezen in enakopravnost,

- policistom, ki maltretirate mladino, ki kadi špinele, za hrbtom pa dovolite, da vaši džank ovaduhi za info na teden prodajajo hors mulariji, ki težite ljudem, ki se zbirajo na prostem (ker se nimajo kam dati), ki ne ukrenete ničesar, da bi ustavili samozavestne ulične bojevnike (verjetno vas je strah), ki bi radi bili tožniki in sodniki hkrati, bog in batina, ko se znašate nad šibkejšimi, tihi kot miške, ko bi morali ustaviti PRAVE kriminalce,
- politikom in ostalim koritnikom, ki se trudite napolniti občinske in državne proračune, da bi kaj več kapnilo tudi v kakšen (le čigav že?) žep, ki gradite ceste in poslovne centre, pozabljate pa na otroška igrišča, stanovanja za mlade družine in socialne probleme, ki znate zelo lepo in hitro obljubljati in potem na obljube rekordno hitro pozabiti, ki se potrudite dvigniti riti za lepotna dejanja le vsaka štiri leta (volitve, ne?), ki ste nas pahnili v humanitarni klub Nato, kjer bomo lahko pridno z ognjem in mečem vsiljevali demokratične vrednote zaostalemu svetu (NAŠE vrednote, da ne bo pomote), ki se vam j... za okolje, ker to pač ne prinaša neposrednega profita,
- šefom, ki na zaposlene gledate kot na stroje in ne skozi človeške usode, ki ste brezdušno zaslepljeni s profitom, ki se do tal klanjate tistim, ki so nad vami, zato da lahko svoje frustracije sproščate nad tistimi, ki so POD vami,
-zdravnikom, ki se ne zavedate, da v svojih rokah držite človeška ŽIVLJENJA in ne ŠTEVILK zavarovalnih polic in zdravstvenih izkaznic...
Hvala, hvala, hvala. Neskončno hvala, ker tako ravnate. Poligon življenja je najučinkovitejši, ko je trd in neizprosen. S svetlim zgledom nas učite, prosim, kaj NE smemo postati. Bolj ko boste vztrajali, bolj bomo rasli. Brez vas bi verjetno postali takšni kot vi.

Mitja Marussig

"Naj bog pobije vse, ki, sami slepi, želijo kazati pot drugim."
MULLAH NASSER EDIN

Tistega jutra, ko so se delovni občani Nove Gorice odpravljali na svoja službena mesta, jih je v jutranjem polmraku nemalo presenetila nova podoba mestnih spomenikov in stavbnih pročelij, ki so odsevala kaj šokantna in grozeča sporočila. Nekomu se je zdelo vredno oziroma nujno potrebno, da je izrazil svoje globoko nestrinjanje z zgodovino in delom svojih sodržavljanov. Ali se je tiste noči zgodila skrivna poulična demonstracija nestrpnosti in nasilja ali je šlo le za neokusni vandalizem z navideznim "političnim" sporočilom, je stvar, ki jo je treba premisliti. Vsekakor so to prvi premislili mediji, ki so takoj prišli na prizorišče, vse posneli, naredili kakšen intervju, opozorili na naraščajočo nestrpnost, skratka nam z objektivnostjo in strokovnostjo sporočili za kaj gre. Tako so dobili svojo nujno potrebno zgodbo, gledalcem pa s hitro prebavljivo klobaso pomagali do katarze. Dogodek se je vpisal v policijsko kartoteko kot kaznivo dejanje razpihovanja nestrpnosti in sovraštva, morebiti tudi v anale občinskega arhiva, mediji so odvihrali za drugimi zgodbami, zadnje polemike so potihnile in mestna komunala je, vsaj na najbolj vidnih mestih, z zidov sprala sporna gesla in simbole.
Kdo bi rekel da v "mestu vrtnic", kljub večletnemu, a vztrajnemu venenju cvetov, lahko poženejo tako strupeni trni. Dogodek, ki je tako vznemiril javnost, nima precedensov, vsaj po svoji ostrini in organiziranosti izvedbe. Do zdaj smo bili vsi nekako navajeni na razne stenske čečkarije, med katerimi so poleg klasičnih pornografskih motivov tu in tam prevladovale nerodno postavljene svastike in ponarodele šale, vici in žaljivke, predvsem na račun "sobratov" z juga, folklora, ki je pri Slovencih dokaj priljubljena, seveda samo kot šala, se razume. V tem primeru pa velja vzeti stvar malo drugače. Kot izgleda, se je tokrat iz garažnega podzemlja in temnih betonskih kotov na plan priplazilo podtalno spravljeno sovraštvo, ki se mu ne ljubi več počivati in skrivati. Prišel je že čas, ko more nekdo to nujno potrebno sovraštvo, oziroma v diskurzu avtorjev pomemben politični in družbeni problem, vzeti zares, zato so omenjena gesla in simboli morala stopili na plan, pred obraze meščanov, ki so se jim v zgražanju po dolžnosti tako čudovito podaljšali. Skupina ljudi je v temi noči izvedla obsežno akcijo v kateri je na smrt obsojala Srbe in se s kljukastimi križi znesla nad spomeniki borcev NOB. Kar se tiče uporabe svastike, me je vedno begal paradoks, v katerega so prišli tisti, ki so jo uporabljali proti nekomu, oziroma za nekaj. Tudi v tem primeru ni drugače. Nacistična svastika je pred nekaj desetletji napovedala iztrebljenje vsakršni vrsti rasnega plevela, predvsem slovanskega, katerega del so verjetno tudi nočni grafitarji, razen če niso seveda pristaši venetske teorije ali mogoče kakšni tuji neonacisti na revanšističnem pohodu. V Sloveniji sicer imamo uveljavljeno politično mnenje, ki razume čas NOB zgolj kot komunistično zaroto in krvavo revolucijo, ki je zanesla med slovenski narod državljansko vojno in petdesetletni razkol, vendar se ti večinoma osredotočajo na zagovarjanje lastne interpretacije medvojnega obdobja, predvsem pa legitimiranju domobranstva kot pravične zaščite slovenske domače grude in odpora proti rdeči nevarnosti in se v skladu s politično korektnostjo distancirajo od vsakršne dediščine nacizma. Je pa mogoče res, da se nekateri nasprotniki "partizanske revolucije" in bolj "levičarske" interpretacije preteklosti v pomanjkanju znanja zgodovine v sili razmer poslužijo ali pa namenoma skrijejo za kljukastimi križi. Vsekakor je tudi omenjeni pripetljaj sestavni del politične tradicije slovenstva in njenega smisla za nesložnost, ki se v toku prelomnih zgodovinskih dogodkov vedno v zdravem tekmovalnem duhu razcepi v najmanj dva tabora. Samo idejno dediščino preteklih nasprotji pa iz zgodovinskih ropotarnic rade potegnejo mnoge aktualne politične garniture in jih predelajo in prikrojijo svojim političnim interesom, razširjena razvada, ki se je niso odvadili niti na t.i. demokratični polobli sveta.
Imamo pa še drugi del sporočila, tisti, ki se ne ukvarja s prevlado določene interpretacije zgodovine, ampak bruha sovraštvo na določen del populacije Slovenije. "Smrt Srbom", se najpogosteje glasi geslo na zidovih. Naše vprašanje je, zakaj ravno Srbi. Temu dejanju bi verjetno težko botroval aktualen albansko-srbski konflikt, saj se zaradi skupne usode, ki druži tuje priseljence v Sloveniji, verjetno med seboj bolje razumejo kot s prevladujočo večino. Za nas je tehtnejše razmerje med najštevilnejšimi in t.i. najglasnejšimi. V mestu kot je Nova Gorica ne more potekati diskurz sovraštva oz. t.i. nestrpnosti na klasičen način, ki se glasi nekako takole: "zadosti nam je priseljencev in tujcev, ki so prišli kazit naše mesto in zato naj izginejo oziroma najraje kar "pocrkajo". Nova Gorica je mesto, v katerem so vsi eno generacijo nazaj priseljenci, ki naj bi prišli sem ob mejo zgradit nekaj, kar bi sijalo čez njo. Diskurz nestrpnosti v našem mestu prej poteka po tejle poti; "sem smo sicer prišli skupaj in v slogi zgradili mesto, toda zdaj, ko so prejšnje "vezi" padle in je vse že izgrajeno, imamo dovolj vas in vaše drugačnosti in čas je, da spizdite nazaj!" V mestu, ki ga še ni bilo, tudi ne more obstajati avtohtono prebivalstvo, ki bi si zase lahko jemalo posebne pravice. Z asimilacijskim problemom pa so se soočili tako kmetje iz Baške grape kot tisti iz Bosanske krajine. Vendar obstaja ena bistvena razlika med prilagajanjem domačih in tujih priseljencev, in sicer z načinom asimilacije sobratov z juga se marsikdo od t.i. "avtohtonih" ni ravno strinjal, saj so jih, skozi šale in žaljivke, ažurno opominjali od kje so in kaj naj bi bili. Skozi vsa ta leta se je pogosto dogajalo, da je del "ta pravih" priseljencev pomagal pri ohranjanju identitete delu priseljencev z juga na svojevrsten način. Vedno so jim nazorno in iskreno prikazovali njihove posebnosti in običaje, še več, iz samega sočutja so jim zbujali nostalgična čustva po njihovi rodni deželi. Vrhunec tega se je zgodil v času osamosvojitve, ko je bilo kategorično ločevanje na "prave" in "neprave" skoraj državljanska dolžnost in nepogrešljiv prispevek k samostojni državi.

Samoohranitveni nagon in značajskost, ki jo skupnost premore, ji ne dovoli, da bi s pozabo svojih korenin in običajev popolnoma izgubila identiteto in s tem zatajila samo sebe. To pa tudi pomeni, da je lahko nekdo drugačen tudi na ulici, v javnosti torej, ne le za štirimi stenami svojega doma. Prizadevanja so, upoštevajoč razlike v ognjevitosti temperamentov med severom in jugom, v kombinaciji z ostalimi dejavniki, obrodila bogate sadove in nekateri naši sobratje so vzgojili ponos prav posebne vrste. Povsem upravičeno lahko domnevamo, da je ravno ta "posebni" ponos, ki je njegove nosilce dodobra utrdil, še posebej njihove glave in pesti, in ki se zdaj nikakor ne sramežljivo skriva v kakšni temni luknji, ampak pogostokrat prostaško divja naokoli, izzval nočno akcijo v taki obliki in obsegu. Mentaliteta človeka malomeščanskih nazorov je večkrat dokaj podobna geografskim značilnostim kraja, kjer je prebival. Če je bilo pet rodov pred njim zakoreninjenih v kakšni temačni, neprodušni grapi ne moremo od njega pričakovati nekih svetovljanskih pogledov na druge in njihovo drugačnost še posebej če izgledajo drugače oziroma so kdaj v preteklosti storili kaj žalega njihovi grapi. In da bomo dosledni, perspektiva pogleda iz grape se dogaja tako v odnosu "domačih" do "tujih" priseljencev kot po drugi strani odzivu oz. odnosu teh do t.i. avtohtonih.
Ljudje, ki so se pred pol stoletja, polni pričakovanj, upanj, grenkobe, priselili v te kraje, so svoje delo večinoma opravili. Regija je dobila svoje novo središče, država se je zamenjala, nekateri so prosperirali, drugi so ostali razočarani in zagrenjeni. Mesto ima končno svojo malo zgodovino in starejši lahko pripovedujejo zgodbe. Najplodnejša leta prvih generacij so mimo in na vrsto prihajajo mladi rodovi, ki bodo s svojo močjo in zagnanostjo prevzeli obveznosti in dolžnosti. Mladostniška moč in domišljavost pa v ozadju svoje vedrine večkrat skriva tudi presežke nasilja in agresije še posebno ko gre za "pravo stvar", takrat ko se potrjuje in utrjuje pripadnost lastni skupini oziroma ko gre za tisti "ponos". In vse prevečkrat se je skozi to izkrivljeno prizmo potrjevanja lastne identitete in težo dedovanih spominov dogajalo prazno nasilje in objestnost, ki kot končni rezultat ni doseglo drugega kot razbite glave in sovraštvo, ki je bilo kot seme položeno na plodna tla, katera so rodila novo sovraštvo in krog je sklenjen.
V Novi Gorici se zadnje čase vse pogosteje postavlja vprašanje nasilja in objestnega vandalizma. Mestne oblasti se problema večinoma lotevajo pri statističnih stolpcih in krivuljah, ki pa večkrat nesramno pripeljejo do zamenjave vzrokov s posledicami. Presenečeni ugotavljajo, da kljub ukrepom nasilje narašča in to vedo zagotovo, saj statistika nikoli ne laže. Mestni veljaki ne priznavajo, da mesto že nekaj časa boleha za kroničnim vnetjem brezperspektivnosti in malodušja. Izgleda, da je v Novi Gorici dolgočasje tako brezupno, da se morajo ljudje zares ukvarjati z fiziognomijo tujih glav, namesto da bi brskali malo po vsebini svoje. Navsezadnje je treba pogledati kakšno je stanje duha v našem kraju, če bi radi doumeli obravnavani primer v vsej njegovi razsežnosti. Mesto, ki ima status centra regije, je brez vizije in pred usodnimi spremembami še vedno tava nekje v omotičnem snu neonskega blišča in hrepenenja po prihajajoči odrešitvi. Da ne bi kakšen nesrečnik zamudil usodnega dne odrešitve, smo imeli na občinski zgradbi elektronski odštevalnik, ki je prikazoval, koliko je še manjkalo do dneva EU. V tem času bo postalo vprašanje t.i. identitete in ohranjanja samostojnosti še kako pomembno pri Slovencih, ki tako preradi klonemo pred veličino kulturne in gospodarske superiornosti, ki jo z vrha sevajo članice EU. Paziti bo treba, da ne bomo v bednemu pomanjkanju lastne neznačajskosti in duha pozabili na svojo t.i. identiteto ali jo po možnosti prikrojili evropskim standardom. Del slovenskega značaja, kulture, jezika in sploh vsega kar definira slovenstvo kot tako nedvomno izvira iz skupnih značilnostih južne srednje Evrope oziroma politično nekorektno rečeno Balkana. Institucionalna politika skuša v trenutku prestopa sprati te nadležne madeže in s tem utrjevati slovenskost in posledično evropsko pripadnost zgolj z zanikanjem vse neprave preteklosti, vsega "umazanega in barbarskega". Simbolični pomen grafitarske akcije, ki se je zgodila tik pred formalnim vstopom v EU, je ravno v aktu očiščenja.
Nekatere politične bajke hočejo proglasiti Slovenijo za samo zibelko evropejstva, ki je zgolj zaradi zgodovinske krivice in usode toliko časa ležala na tleh, med umazanimi barbari, tik pred vrati novodobnega limesa unije civiliziranih. Da ne bo pomote, nismo hoteli vstopili v Evropo, saj smo njen del že stoletja, ampak v njeno samooklicano trdnjavo, pri čemer smo ob uspehu veselo mežikali s tihim vzklikom na ustih: "Balkan je mrtev, naj živi Evropska trdnjava."

Igor Bijuklič

P.S.- napisano pod vtisom zadnjih aprilskih dni tega leta

Zadnjič (včeraj) me je mene - uštopanca!, zaštopani vprašal: "In kaj misliš? Kam gre vse skupaj, v barbarstvo?"
Jaz(z) sem mu suho sivkasto odgovoril: "Bo, kar bomo mi naredili iz vsega." ...seveda mi je namenil samo prezirljiv nasmeh, češ: Kaj pa? Kaj pa lahko sploh naredimo? Tukaj se je končalo vse skupaj, meni pa kar še in še še po glavi.
Čudno, da se človek dandanes, ko naj bi živeli v Moderni, končni in v primerjavi z drugimi dobami boljši dobi, sprašuje kaj neki ga jutri čaka. Kljub temu, da ve, da je ta doba nekaj posebnega, da je čas 20. in zdaj 21. stoletja nek končni cilj, oz. začetek nečesa novega, še nikoli prej videnega v zgodovini, kljub temu pravim, se ne more znebiti občutka in nekakšnega vedenja, da jutri ni nikoli dan, da nič ni končno.
S tem pa naj bi si današnji človek pridobil neko novo vedenje v primerjavi s preteklimi človeškimi dobami. Te so nič kolikokrat padle v neke vrste "blažen spanec", v tisti "večni Rim" občutek. Skratka: zapadli so v dekadenco. Tako stari Grki kot Rimsko cesarstvo so propadli prav na ta način, ker niso uvideli, da življenje ni samo urejena državna birokracija, razvita znanost in politika, ampak Življenje samo, Zgodovina sama. In kaj se skriva v tem življenju, kdo ali kaj v njem domuje.
To je Človek z njegovim svetom. Ker to je prvotni pomen sveta - življenje. Svet pa so možnosti, potencialnost življenja. Človek v svojem življenju, v primerjavi z zunanjostjo, s svetom, le en majhen delček tistega kar bi lahko bil. Tej omejitvi pa lahko rečemo izbira. Življenje samo nas tako prisili v izbiro, v svobodo izbire. Vsekakor človek živi v točno determiniranih okoljih, kjer so izbire in odločitve omejene. Toda prav ta omejenost nas tudi sili v izbiro. Tako se tista celotna kozmična potencialnost življenja skrči le na posameznika namenjene možnosti izbire.
In če smo torej uvideli ta hecen način delovanja in udejstvovanja življenja - skozi izbiro - lahko pogledamo bolj od blizu tega abstraktnega Človeka in ga postavimo v naš čas, v danes.
Današnji povprečni človek, izposodimo si od Ortege pojem Človek masa, ki je zaradi svojega števila in množičnosti vedno bil glavni akter in kazatelj višine in prosperitete v neki dobi, je danes prevzel popolno oblast na vseh področjih. Tiste takoimenovane boljše manjšine so izginile in so bile poplavljanje od neverjetnega človeškega naraščaja v zadnjih 200 letih. In kaj pomeni ta neverjetna plima in zapolnjenost z vsem v današnjem času v svetu, ki smo ga pojmovali zgoraj? Da je posameznikova možnost izbire neverjetno in presunljivo večja kot kdajkoli prej v zgodovini. Danes lahko v enem življenju doživimo dosti več kozmičnega časa, prostora in življenja kot kdajkoli prej v zgodovini človeštva.

Iz tega lahko tudi razložimo lažni vtis, ki ga daje prej omenjeno vedenje, da jutri nič ni dano, da "za jutri pa nikoli ne veš", "tomorrow is another day". Kajti današnji človek masa, ki je preplavil in zasedel vse inštitucije v družbi, se ne počuti dekadenten, ker dekadentnost pomeni padec in iz nekega boljšega obdobja v slabše (to se zgodi takrat, ko doba ne več hrepeni po ničemer. "Ko ideali postanejo stvarnost, niso več ideali", npr. ideali o človeških in državljanskih pravicah v 19.st.) ampak kot da bi bil več kot vsi ostali pred njim v zgodovini in manj kot bi moral bit on sam danes. Iz tukaj tudi izhaja tisti znani nihilizem naše dobe, izgubljenost v svetu, ko je vse brezzvezno in so vse možnosti enako dobre, torej katero izbrati, da ne bomo pod nivojem samega sebe in okolja, da bomo moderni v moderni dobi, kateri vlada masa. V civilizaciji vidi konec vseh skrbi in hkrati možnost smrti vseh nas, veselje in neizmerno grenkobo v pasteh, ki se mu nastavljajo.
Iz tod pa tudi posledica, da je celotno naše današnje življenje vsakodnevno spreminjanje, tavanje, reševanje problemov za 24ur, če nas teroristi napadejo, napademo mi njih, čeprav bodo lahko kasnejše posledice veliko hujše kot je bil ukrep... Temu lahko res rečemo tavanje črede, nezmožnost sprejemanja odločitev, ki so zavezujoče.
Ker če se torej namenimo k analizi boljše manjšine, se v njej prav to pokaže, da so le redki posamezniki, ki živijo v neki skupnosti, zmožni sprejeti na svoja pleča vso težo in nevarnost izbire, torej uporabe svobode. Ali kot pravi naš stari dobri Franc: "Zavedaj se svojega stanu, trpi brez miru."
Človek masa pa je zmožen le ene nezavezujoče izbire - to je predajanje vsakovrstni inštituciji ali t.i. "mirnemu družinskemu življenju z urejenimi sosedskimi odnosi".
Kot sem rekel zaštopanemu: "kar bomo naredili". Kar je treba narediti, na žalost še ne vemo, lahko pa iz vseh teh kaj dosti neurejenih premišljanj vemo kaj NE narediti: "Se predati tiraniji mase!".

Alphonso Rodriguez

Brezposelnost je tipičen znak nesolidarnosti med ljudmi. Brezposelnost je boleča stvar, nič manj od bolezni in če se borimo proti bolezni, je prav boriti se tudi proti brezposelnosti. Zagovorniki sedanjega kapitalizma so zagovorniki nekritične konkurence v ekonomiji, ki je krivec povečanja brezposelnosti.
Brezposelnost je nastala, ko so nastale skupnosti ljudi, bolj obsežne od družine ali plemena. Čim bolj je skupnost ljudi velika, manjša je solidarnost med njenimi pripadniki. To se dogaja zato, ker če je oseba daleč, vid ne opazi trpljenja človeka. Če bi na primer vsak človek moral, da bi pojedel pečenega piščanca, biti njegov ubijalec, bi se mnogo ljudi raje, kot da bi doživljali spektakel ubijanja, odpovedalo užitku ob hranjenju s pečenim piščancem.
Čim več dobička prinaša denar, vložen v banko ali na borzo, tem bolj se veselijo posestniki tega denarja. Tako zelo se veselijo, ker se ne zavedajo, da večji dobiček od "denarnega kapitala"(1) pomeni večjo brezposelnost. Ta odvisnost, da dobiček od denarnega kapitala pomeni večjo brezposelnost obstaja, ker ima lastnik denarja, vloženega na banki oz. v delnicah, večji dobiček le, če so "službojemalci" (4) manj plačani oz. če je število "službodajalcev" (3) majhno. Povezava med dobičkom, ki ga imajo ljudje od denarja vloženega v banko ali v delnice in produktivno enoto je v tem, ker produktivna enota, da obstaja, potrebuje denar, ki je lahko v obliki bančnega posojila ali dohodka od prodaje delnice. Če ima produktivna enota več službojemalcev od povprečja, prispeva k manjši brezposelnosti, če pa ima produktivna enota manj službojemalcev, prispeva k temu, da je brezposelnost večja.
Gospodarstvo je slabo vodeno, če dovoli, da ima "denarni kapital" možnost zapustiti državo in se preseliti v drugo državo. V tem primeru nastane situacija, v kateri ljudje postanejo "službojemalci" prebivalcev tuje države. Če se to zgodi, je iz gospodarskega vidika isto kot, da bi ljudje odšli v tujino.
Biti "službojemalec" tuje države je enako neugodno kot takrat, ko eden plača, drugi pa pije. Da postane človek sposoben dati državi več, kot dobi od nje, ima tudi država stroške. Če oseba postane "službojemalec" tuje države, ta tuja država dobi človeka, ki da več državi kot od države prejme, saj nima ta z njim poprejšnjih stoškov.
Preseljevanje "denarnega kapitala" iz države v državo povzroča brezposelnost. Za konkreten primer škodljivosti odhajanja "denarnega kapitala" na tuje si lahko pogledamo dve državi - Nemčijo in Kitajsko. Ker so v Nemčiji "službojemalci" bolje plačani se dogaja, da se iz Nemčije seli na Kitajsko "denarni kapital", iz Kitajske se selijo v Nemčijo ljudje. Te selitve iz države v državo škodijo obema. Določen nemški "denarni kapital", ki gre na Kitajsko, omogoča, da na Kitajskem nastane produktivna enota, ki je glede na produktivnost nad povprečjem domačih produktivnih enot, zato ta tuja produktivna enota povzroči propad domačih. Lastniki teh, ki propadejo, lahko niso manj sposobni od tujca pri vodenju produktivne enote, vzrok njihove manjše produktivnosti je v tem, da so bolj revni od tujca glede na denarni kapital. Nemška produktivna enota nudi zaposlitev manjšemu številu Kitajcev, kot jo dajejo produktivne enote, ki propadejo, zato tuj "denarni kapital" povzroča brezposelnost. Nemški "denarni kapital", ki gre na Kitajsko, povzroča tudi, da Nemci postanejo brezposelni, ker nemška produktivna enota, ki je na Kitajskem, proizvaja proizvode, ki so večkrat cenejši od enakih proizvodov, narejenih v Nemčiji. Če ti cenejši proizvodi pridejo na nemški trg, povzročijo propad proizvodnih enot Nemčije in seveda to pomeni, da prebivalci Nemčije postanejo brezposelni.

Da se prepreči brezposelnost, glede "denarnega kapitala" bogatejša produktivna enota, ne bi smela konkurirati produktivni enoti, ki je na tem nivoju revnejša. Konkurenca med delovnimi enotami, ki niso enako bogate je kot tekmovanje med državnim prvakom in športnikom občinskega nivoja. Takšno tekomvanje je brez smisla, saj ne vzpodbuja. Da bi preprečili, kar se dogaja sedaj, da denarni kapital prehaja iz razvitih držav v nerazvite in da ljudje oz. "kapital znanja" (2) prehaja iz nerazvitih držav v razvite, za preprečitev tega je potrebno, da se uvede "davek mednarodne solidarnosti - dms" (5).
V preteklem času se je s pomočjo carin oviralo nastanek svetovnega trgovanja. Svetovno trgovanje je koristno, ker omogoča maksimalno specializacijo proizvodnje, ki je tehnično zahtevna. V sedanjem času je potrebno odpraviti carino in tudi poskrbeti, da se zmanjša prepad, ki obstaja v ekonomskem razvoju držav. To bi omogočal "dms", ker bi bil plačan od razvitega dela sveta in denar od tega davka bi dobil nerazviti del sveta. Če vzamemo za primer Kitajsko in Nemčijo: kitajski proizvod, prodan v Nemčiji, bi bil obremenjen z "dms" (5), ki bi bil plačan od nemških kupcev in kasiran od Kitajske.
V tem, prvem delu spisa, ni priložena v celoti vizija solidarnega kapitalizma, ampak je ponujen samo predlog, da se vpelje "davek mednarodne solidarnosti". Če bi svet imel pomoč "dms-ja", bi nastala tudi solidarnost med ljudmi ne iste države.
Da bi "dms" lahko uvedli, bi bilo potrebno imeti oblast, ki bi bila naddržavna in bi imela dolžnost skrbeti kaj se dogaja:
1.da je denar od tega davka pobran
2.da je denar od tega davka predan državi, ki naj bi ga dobila
3.da je denar porabljen le za tisto, za kar je bilo dogovorjeno.

Rudi Šturm

1.Izraz "denarni kapital" pomeni vse, kar je materialno. Kar je materialno, se da prodati. Kar se da prodati, se da zamenjati za denar.
2.Izraz "kapital znanja" pomeni sposobnost ustvarjanja, ki jo človek ima. Sposobnost ustvarjanja je nekaj, kar se ne da prodati, ker ni materializirana. Znanja ni možno prodati, lahko se proda le izdelke (rezultate), za katere narediti je bilo znanje potrebno.
3.Izraz "službodajalec" označuje človeka, ki dobiva več dohodka od denarnega kapitala, ki ga poseduje, kot od službe, ki jo vrši.
4.Izraz "službojemalec" označuje človeka, ki dobiva več dohodka od službe, ki jo vrši, kot od denarnega kapitala, ki ga poseduje.
5. Izraz "davek mednarodne solidarnosti" krajšano "dms" pomeni davek, ki je drugačen od ustaljenih. Običajno davki tudi služijo ustvarjanju solidarnosti, toda med prebivalci znotraj ene države, "dms" pa bi služil za ustvarjanje solidarnosti med državami. Posebnost "dms-ja" je, da bi bil plačan od kupca proizvoda in da bi denar od njega dobil dejanski proizvajalec proizvoda. Proizvod bi bil obremenjen od "dms-ja", če bi bil narejen v državi, kjer so službojemalci manj plačani od službojemalcev države, kjer je bil proizvod narejen.

Izbrisani n-tič

Problem naj bi bili tisti izbrisani, ki so bili v času osamosvojitve oficirji JLA in ki niso hoteli prestopiti na slovensko stran. Skratka, "špekulanti in izdajalci" torej. Narobe! Špekulanti so bili tisti oficirji JLA, ki so ugotovili, da gre Sloveniji bolje in se jim zato splača menjati stran. To so pravi špekulanti, ki so bili nagrajeni z neizbrisom - taki Janše & co ne motijo. Ostali so tisti reveži, ki so verjeli v stvar, s katero so jim celo življenje polnili glave razni komisarji in tisti, ki so pač zvesto služili svojemu takratnemu delodajalcu (JLA). To so po mojem edini, ki niso špekulirali in te reveže je treba zdaj uničiti. Tem ljudem ne smemo dati državljanstva, ker so izdajalci!
To stališče temelji na predpostavki, da je v vojni vsak zase v polni meri odgovoren za to, da se znajde na "pravi" strani. Ali je to razumno pričakovati od ljudi v vojnih razmerah? Koliko je dejavnikov, ki v takih razmerah vplivajo na odločitve o tem, kako se boš opredelil. V takih okoliščinah niti ni časa za razmislek, prej si prisiljen v neko aktivnost, ki te lahko kasneje usodno opredeli. Predstavljaj si preprostega dolenjca leta 1942, ki mu pri maši trobijo eno, lokalni partijski komisar drugo, ponoči vdre v hišo partizan, ki s puško v roki zahteva klobase in cviček, naslednje jutro pa ga sosed navaja k izdajanju partizanov... Zdaj se pa odloči.

Jelena Sokić: NY

Spomnim se fantov iz vseh delov Jugoslavije, s katerimi smo 1991 služili v JLA. Čisto kul ljudje, ki bi mi danes lahko bili sosedje ali sodelavci. In vendar, za dva od njih vem, da sta padla v zadnjih jugoslovanskih vojnah. Kaj jih je gnalo na fronto, neprostovoljna mobilizacija, domoljubje, obup...? V kakšna početja so bili na fronti prisiljeni? In kaj bi naredil jaz, če bi bil v njihovi koži? Kako boš v takih okoliščinah presojal, da te bo zgodovina in politika uvrstila na "pravo" stran? Težko. Zato je skrajno neetično, da tiste oficirje in ne vem še koga zdaj zmerjajo in jim nočejo državljanstva. O čisto osebni stiski človeka, ki se je znašel v takih okoliščinah, se nihče od zagovornikov izbrisa ni vprašal. Očitno se še nikoli niso znašli v taki situaciji, ali pa imajo kratek spomin. Zanimivo je to, da se za izbris oficirjev JLA in njim podobnih - torej vojnih poražencev, najbolj zavzema Janša, ki se po drugi strani tudi najbolj zavzema za rehabilitacijo domobrancev - tudi poražencev v vojni. To zbuja dvom v njegovo sposobnost objektivne presoje.
In še nekaj mi gre ob tem na živce. Na to temo so politiki razpisali dva referenduma. Vso stvar so zakuhali politiki, od odlokov, ustavnih presoj, referendumskih vprašanj, izrednih sej, interpelacij, strokovna mnenja so neenotna... In zdaj ti isti politiki hočejo, da ljudstvo presodi. Kako naj ljudstvo razume situacijo ob vsej tej zmedi? Skrajno neodgovorno od politikov je, da jim ljudstvo rešuje zmedo, ki so jo sami zakuhali in ki je ljudstvo niti ne razume. Pa saj jih plačujemo in volimo za to, da bodo odločali o teh vprašanjih. Še enkrat so dokazali, da niso kos svoji nalogi.

Marko Jelinčič

12.1.

Dan "D" se je začel. Točno opolnoči. Priprave na apokalipso se lahko začnejo. In res, vse je izgledalo ravno tako. Množica preplašenih in nestrpnih je v mrazu stiskala zobe in se nemirno prestopala čakajoč na začetek razprodaje, ki se je začela na Čopovi pred Sportino ravno ob polnoči. Prvi so se začeli zbirati ze okrog 22h v upanju, da bodo prvi, ki bodo lahko potešili svoje obsesivne apetite. In, ko je množica že začela dosegati kritično maso in ko si lahko na njihovih obrazih razbral napetost pričakovanja, so se vrata naposled le odprla. Sledilo je paranoidno prerivanje in boj za tiste cunje, katere so si verjetno že dan ali dva prej natančno ogledali. Ni važno kaj potrebuješ, važno je le, da je RAZPRODAJA!! Postopoma so potešeni, z endorfini v krvi in blagim nasmeškom na obrazu, s polnimi vrečami in škatlami, zapuščali prostore Sportine in polnočna sla je bila začasno potešena. Poudarjam začasno, saj se je veliki dogodek začel šele v jutranjih urah, ko je večina trgovin otvorila zabavo. Promet v prestolnici je zastal, ljudje so trumoma hiteli, da bi le bili prvi v željeni štacuni. Na vseh blagajnah se je nabirala nepopisna gneča in vsi so se z veseljem strošili do zadnjega ficka, kot da tega ni bilo dovolj že v decembrskih praznikih. Mesto je bilo kot okupirano, kot da se bo res zgodilo nekaj velikega, v zraku je bilo čutiti napetost in nestrpnost. Nihče ni hotel izostati, samo da bi bil del množice in da bi se spet počutil "in". Da bo spet trendovski, da bodo z novo bundo ali novimi smučkami štrleli iz sivega povprečja navadnih smrtnikov, skratka, da bodo opaženi, mogoče tudi bolj zaželjeni, kar je v današnji kapitalistični družbi sila pomembno. Učinkuje kot substitut sreče, le da deluje kratkotrajno in ga je potrebno vedno znova obnavljati. Prijetno zavajajočega občutka, da ti nekdo podarja blago pol zastonj, se ne da kar tako potlačiti. Za vsak "blesav" nakup se najde opravičilo, v smislu... morda mi bo pa le prišlo prav... nikoli ne veš... raje kupim jst, kot da to dobi kdo drug... če je že tako ugodno, se ne izplača ne kupit... itd.
Propaganda je zopet uspela, v smislu aktivizacije neumnega ljudstva, ki se pusti zmanipulirati do te meje, da je že popolnoma odvisno od kapitalističnega ustroja in smisla globalnega potrošništva. Država in njeni aparati pa to tako ali tako potrebujejo, saj se z razprodajo lahko lažno prikazuje znižanje inflacije, z večjo potrošnjo se navidezno prikazuje večji standard prebivalstva, več davkov od prodanega blaga prileti v državno blagajno, pa tudi kapitalisti (trgovci in proizvajalci) tu kljub razprodaji še vedno dobro zaslužijo. Temu bi se reklo volk sit in koza cela, le da je ta koza zdaj precej suha in mora pridno delati (tudi nadure), da se spet malo zredi in da bo lahko že ob naslednjem večjem množičnem vzroku ponovila vajo.

O3N

Jelena Sokić: Opsvem

Barbi (foto: Mateja)

Razočaranje za Valentinovo

Dan pred praznikom zaljubljencev mi je prijateljica poslala mail s spletnim naslovom BBC News. Ob kliku nanj se je na monitorju pojavil članek s fotografijami znamenitih, po vsem svetu znanih oseb - Barbie in Kena. Dolgoletna Hollywoodska romanca plastičnih lepotcev je po 43-ih letih idealne ljubezni končana! Karieristka Barbie se je nenadno odločila, da bo preostanek življenja preživela sama. Odlična tržna niša hiše otroških igrač Mattel.
Ob prebiranju članka so me spreletele številne misli o potrošništvu.
Potrošništvo je ena izmed sodobnih bolezni, s katero si (povečini ženske, čedalje več pa tudi moški) zdravimo žalost in nezadovoljstvo, pravijo sociologi. Kratkoročno si torej zapolnjujemo praznino, ki jo čutimo v sebi. Estetski dejavniki so najpomembnejši!? Vrtoglavo nakupujemo in se redno sprehajamo po velikih nakupovalnih centrih, ki vse bolj vplivajo na naš življenjski stil (je namreč izjemno hiter in zato medsebojni odnosi niso več tako intenzivni!). Sodobni človek se izraža skozi potrošništvo in estetika postaja v prečudoviti zahodnjaški (tudi slovenski, seveda!) miselnosti tista, ki dobiva največjo težo. Uau! Podajte se na sprehod po drvečih ljubljanskih ulicah in prisluškujte mimoidočim! Na koncu seštejte slišane številke slovenskih tolarjev! Potrošniška kvazihisterija je zajela tudi Slovenijo in potrošništvo je postalo pogost obred Slovencev! Se mu pridružite tudi vi?
Za konec pa še spodbudno dejstvo - Barbie in Ken sta se razšla v prijateljskem duhu in ostajata dobra prijatelja! Na trgovinskih policah so že na razpolago njuni novi plastični modeli!

Mateja Prinčič

Ero s onog sveta...

1993... meja jebote... 50 DEM v žepu... kufer z nalepko DEMOKRACIJA... Dobrodošli v deželo Laškega, Vročega Kaja, Borghesie in Križaja... 2003... spet meja, spet potenje... 25 EUR v žepu... DEMOKRACIJA je šla s kufrom...
Laško je večinski lastnik, Kaj je postal plastičen (Sidartha tudi)...
O športu in navijačih ne bom zdaj.
Evo, jaz še vedno ne dojamem tega da sem, po dekadi tujevanja po SLO še vedno samo turist, ker druge definicije zase nimam.
Sicer sem postal Oče, na papirjih bolj virtualno (a la Sveti Duh) in moja žena je še vedno
enostarševska in enocelična družina. Tako pravi država in občina in organ. Od njihovih prizadevanj za integracijo sem postal zelo prizadet in dezintegriran.
Kam naj se obrnem? Helsinki monitor? Ne hvala, od Skandinavcev imam najrajši Philipsa.
Izbrisani? Ne. Odpisani. ?
Ja bih da budem Prle ili Tihi!

Dino Knez Vučković

Brezmejna

Nekoč, za devetimi gorami in devetimi vodami je bila Država. Država bratov in sester, ki je slavila jugo. Država, ki se je upravljala kar sama, s politično ureditvijo, ki ni bila ravno pravična, bila pa je pravljična. Ravno tako njena ekonomija. Služb je bilo obilo, delalo se ni veliko, službo izgubiti je bilo težko. Klošarji so bili samo posebneži. Potrošništvo je bilo omejeno na izbiro med dvema, morda tremi artikli, dilem praktično ni bilo. Šolstvo je bilo izredno, saj so tudi napol pismeni obvladali brokerske špekulacije, ko je bilo treba pretvoriti DEM v DIN, upoštevaje dnevno stopnjo inflacije. Ta je bila ena redkih stvari v stari domovini, ki so bile hiper. Drugače je bilo vse "bolj na izi".
Zgodovina je bila filmska, Tito je bil lepši od Richarda Burtona, partizani so prenesli več krogel kot najsodobnejši neprebojni jopiči. Vsi smo bili hvaležni Luxu; ubogi pes je na žalost umrl, ko je rešil življenje staremu. Na koncu so v Ljubljani nogi odrezali Tita, državi glavo. Kura brez glave je še nekaj časa tekala naokoli, špricala s krvjo in končno, dokončno razpadla.
Pa je res? Ni! Tam zunaj, nekje v lastni dimenziji še vedno obstaja virtualna Juga. Kamorkoli greš, jo najdeš. Naj bodo italijanska gradbišča, tirolski sadovnjaki, nizozemski dilerji, pariške putane, clevelandski polkarji... ona je tu. Nima več ureditve, nima partije, nima Tita, ni več večne marke. Jo je uspešno zamenjal euro. No, Jugo je še vedno tu, čeprav so na začetku rekli da "nije za dugo". Na realnem teritoriju ločena srbo + hrvaščina v virtualnem ostaja in obstaja kot priročen esperanto.
Ljudska čud je pač taka, da pozabi slabo in se rada spominja dobrega. Tako na račun minulega bratstva v tujini vedno najdeš nekaj domačnosti. Vsaj do moje generacije je tako. Generacija, ki je zadnja dala skozi usmerjeno izobraževanje, bila zadnja v JLA. Zadnja socialistična, v kapitalizem pahnjena generacija. Mi se stare države spominjamo z nostalgijo brezbrižnosti, ki jo je nudila. Ne vem pa, kako je s tistimi za nami, ki so rasli gor v novi državi. Še znajo jezik? Se bojijo nekdanjih bratov? Gledajo na polpreteklo zgodovino objektivno? Vem le, da za glasbo in umetnost nikoli ni bilo problema. Od največjega pofla do vrhunske, pretok produkcije na ozemlju nekdanje Juge je vedno bil in je še vedno dober, če ne odličen. Tu mej nikoli ni bilo in jih, upam, nikoli ne bo.
Skratka...upam, da bodo mlajši znali ohranjati to virtualno državo pri življenju. Vedno bo prišla prav. Pa ne na način slovenskih kapitalistov, ko ima Slovenija prvič v zgodovini imperialistične težnje, v maniri novega liberalizma, pač. Ne, bolj tako, v smislu večjega bratstva in solidarnosti med narodi. Morda gre za podobnost, morda za različnost, morda je to slovenskost. Ne vem. Nekaj drži, slovanska duša svet dojema precej drugače od t.i. zahodne. Dva milijona je malo, 22 precej več.

Oleg ZK

Jelena Sokič - Svemirko

Leta so že mimo...

Odkar sem prvič primu mic v roke na odru v prazni dvorani. Od takrat se ni spremenilo dosti. Mladinski (untergrunt) klubi so še zmeri več al manj prazni, razen če ne pade kak špil kake zvezde (ja) andergraund estrade (ja, ja). Drugači ima itak svašta. Od eks skvotu stile Metelkova, do lepih, čistih placu ala ostriga alpa subzgid. Publika je dejmorečtda malo bolj odprta ku v hajsosajetiš kantinah, ma še zmeri je največ pripadnikov trenutne lokalne mode... Dostikrat je bolj važno s kom si prjatu, ku pa kej si naredu na odru. Ma itak niso vsi taki, so se že dobili đezisti in metalci, ki štekajo rap. Seveda obstajajo tudi placi, ki v bistvu ustvarjajo sceno (če si že bil tam je to prou uau).

Samo taki placi majo vsi odzadi eno vodilo, tisto neki, kar nardi razliko med profitnimi in kreativnimi. In to vodilo ni en človek alpa klika, ki je bog i batina tam... Ma ti placi ponavadi že leta jebjo ježa, zato ka ne delajo miljonu nobenmu mafjašu alpa politiku in se ne bojijo bit malo umazani alpa kasni (zgodni zjutro). Tudi to je res, da je neverjetno dosti ljudi, ka dela te reči, navadnih pocarju, ka so neke vrste kapitalisti v malem in vodijo stvari, mah. Pridejo une, da se dobi tonc, ka nima cajta za urihtat saund, ka ima tekmo, alpa se češ s kom zmenit kej, pa vsi vejo vse in vsak je šef, ma nobeden ne govori ku človek. Pride predsednik društva, ka je bolj pijan ku cela tvoja klapa skupi. Najbolj so mi pa všeč kjerekoli študentarijske mešetarije. Npr.: pobira vstopnino, ma ti ne plača kontanti, ima miljonski proračun, ma mu je petnajst čukov za petsto km potnih stroškov predrago, rabi napotnico za točno tisti dan, skori še uro, ma nakazilo ti hodi celo leto...
Še bolj so mi všeč uni klubi ka so kao etablirani, tam te dostikrat še ščurki gledajo grdo ven z lukenj v zidu. Takih fint v levo je povsod zadosti, ma še zmeri grem rajši v kašno vlažno in zaprašeno klet, kjer mislijo, da rabim kompresor za napumpat gume od avta, ku pa v prelepo najlepšost, kjer imajo samo majhno pivo in še tisto stane čuka in častijo nič, pa gest liste ne jebejo, tko da mora še tipo ka te je prpelju plačat vstopnino in bi v bistvu mogu bit ti njim hvaležen, da si lahko sploh pršu noter.
Underground, mainstream, ni velike razlike, samo da čejo bit eni samo đeki, drugi pa samo služit.
In jst gledam ful enostransko, ma drugači itak ni kej povedat, ka uni ka vejo nardijo, drugi pa samo učijo.

Valterap

Odprto pismo Michaelu Jacksonu

Dragi Michael Jackson, tvojemu glasbenemu ustvarjanju sledim že več kot 15 let. Leta 1988 sem odpotoval v Munchen na takrat tvojo uradno zadnjo turnejo. Seveda so sledile še druge, pač, to je show biznis, in to je meni jasno.
Spomnim se, kako si na enemu izmed koncertov v Aziji dehidriral in si bil primoran odpovedati nekaj nastopov. Leta 1993 so te prvič obtožili spolnega nadlegovanja mladoletnika. Letos pa se je stvar ponovila... Tokrat naj bi se spolno izživljal nad bolanim mladoletnikom. Seveda si v obeh primerih vse obtožbe zanikal. V prvem primeru ni prišlo do tožbe, ker si z več milijoni dolarjev, vse akterje utišal. Kot si sporočil, se to ne bo ponovilo, ker nočeš biti več grešni kozel za podobne primere, saj si nedolžen, kot sam praviš. Toda ne glede na to, kaj bo pisalo v obtožnici, ki ti jo bodo izročili 9. januarja 2004, imam zate izjemno mamljiv predlog. Vabim te pod okrilje Mostovne!
Izjemna ponudba, ki te bo rešila vseh tegob in ti ponudila nov začetek! Kot morda tudi sam veš, je Mostovna prostor, kjer se predstavljajo predvsem alternativni umetniki in se vrti glasba, ki jo drugače ne vrti MTV. V današnjem času pa tudi tebe ne vrti več MTV, počasi postajaš alternativni glasbenik in zato je Mostovna idealen prostor zate! Na Mostovni boš tako lahko srečal glasbenike lokalne skupine Pizda materna in morda boste ustvarili skupaj komad.
Na Mostovni ti ne bodo težili za podpise in te ne bodo lovile mladoletnice, ker to ni v naši navadi. Nova Gorica je namreč na robu ruralnega področja in neke mentalitete ne moreš kar tako spremeniti.
Na Mostovni te ne bodo zajebavali zaradi tvojega obraza, morda zato, ker si tudi ti marjetica! Na Mostovni boš lahko gledal splater filme, poslušal "hard core" skupine v prazni dvorani in če ne boš imel dovolj, te bomo peljali pred "Cyberijo", kjer ti bodo pridni ljudje z veseljem zvili joint!
Radio Mostovna pa ti ponuja tvoje okno v svet! V vsaki oddaji boš imel svojih 10 minut, kjer boš lahko povedal vse, kar boš želel, nihče te ne bo cenzuriral.
In če te bo slučajno Rok zajebaval, ga bom jst pretepel zate! Tako, Michael, če želiš stran od oseb, ki ti hočejo pobrati denar, pridi k nam! Na Mostovni bomo zagotovo našli prostor za dva jogija, kjer boš lahko počival! Če pa se boš dolgočasil, bom rekel Roku, naj te obišče!

David Verlič

DaVid

"Blagorodni gospod! Dne 10. septembra 1905 odkriti Prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varuh krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spomenik odobril, še bolj obsojam, da so nesramni kip postavili ravno pred cerkev, posvečeno prečisti devici Mariji in Materi božji v pohujšanje pobožnih vernih prednikov obojega spola. Ta pohujšljivi kip je neprestano razžaljenje Božje. V imenu svojem, v imenu svetne in redovne duhovščine, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih ljubljanskih gospodičen, v imenu nedolžne mladine, pa tudi v imenu vsega vernega ljudstva slovenskega, katero rado v Ljubljano prihaja, prosim vas gospod župan, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje božje, izvolite za sveto sramežljivost globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim." Anton Bonaventura Jeglič, ljubljanski škof
Dandanes je težko iti mimo trafike, ne da bi ti plejbojsko silikonska zajčica skočila v naročje. Nekateri se nad kultom gigantskega oprsja, ki buhti izza vsakega vogala, naslajajo, spet druge moti nenaravnost ideala, po katerem morajo biti joški podobni reklamnim balonom. Pred stotimi leti silikona niso poznali, v Ljubljani je njegovo vlogo prevzel kar kamen. Nad novim Prešernovim kipom se je dvigala pesniška muza, na njej pa v nebo štrleči cizeljni, kakor se je temu reklo v gostilniškem okolju. Zgražanje ljubljanskega škofa je sprožilo zanimivo debato o nagoti in pohoti, še zlasti so se nad ubogega škofa spravili liberalci, za katere je bil Jegličev napad na muzo dokaz klerikalnega barbarstva. Liberalni slovenski narod je tako zapisal:
"In zdaj se je vzdignil tudi ljubljanski škof A.J.Jeglič in kakor kak obseden menih pljunil na velečastni spomenik, ki ga je hvaležni narod postavil svojemu največjemu sinu. Kadar se ljubljanski škof javno oglasi, vselej imajo ljudje vtis kakor bi se bila odprla vrata kake srednjeveške inkvizicijske kleti in bi udaril iz nje večstoleten, okužen, po krvi smrdeč zrak. O umetnosti škof nima nobenega pojma. V umetniških stvareh zavzema stališče, kakor kak inkvizicijski rabelj. Njegov fanatizem mu je razril možgane, da ni več sposoben mirno misliti in trezno presojati."
Pri Slovenskem narodu so opozorili še na dejstvo, da se v cerkvah po svetu nahaja ogromno nagote, ki do sedaj ni nikogar motila. Iz tega sledi, da bi morali, če bi želeli slediti Jegličevim navodilom, porušiti ogromno cerkva in drugih sakralnih objektov:
"Zato pa je škofovo očitanje izbruh mastodontsko blaznega fanatizma ali pa izraz najhujšega svetohlinstva in hinavstva. Če je plemenita čista figura na Prešernovem spomeniku pohujšljiva in pohotna, potem so vse najslavnejše katoliške cerkve hrami nečistosti in pohujšanja in stoletja in stoletja pravo žaljenje božje. Ravno v najslavnejših katoliških cerkvah kar mrgoli slik, polnih nagih ženskih in moških. V prvi cerkvi kristjanskega sveta, v stolnici rimskih papežev je na stotine popolnoma golih ženskih podob, slikanih in izklesanih. Pod podobami nagih žensk se dele zakramenti, a še noben papež, noben kardinal ali škof ni rekel, da so te podobe pohujšljive."
Nasprotje med radikalnimi stališči slovenske cerkve in prepričanjem svobodomiselnih ljudi je satirikom in humoristom priskrbelo ogromno materiala. Katoliško usmerjeni šaljivci so bili več ali manj tiho, liberalne pa je kar premetavalo od izvirnosti. V satiričnem tedniku Osa lahko zasledimo pesmico o premraženi Prešernovi muzi:
"Oj muza ti brezsramna / kaj delaš na vrh kamna?
Pri miru pusti tujo stvar, / ki tebi nič ni mar!
Oj naga in brezsramna muza, / povej kje je tvoja bluza?
Za zdravje moje se ne boj, / premili Jeglič moj!
Še kikeljco prodala bom, / za sladko vince dala bom!
Oh, če se prehladila boš, / še jetiko steknila boš!
V razpravo o goloti se je vključila tudi slovenska znanstvena srenja. Dr.Zarnik se je čutil poklicanega obdelati problematiko iz zoološko-antropološkega stališča. V svojem članku z naslovom Nekaj o psiholoških vplivih nagote je skušal ovreči prepričanje o neugodnih učinkih, ki jih imajo kipi na človeka. Da bi se izognili vulgarnosti, je nekatere kočljive izraze napisal v latinskem jeziku, ker njegova študija ni bila namenjena "otrokom in mladim dekletom":
"Da razjasnimo špecijelne principe glede delovanja nagote. Kakor rečeno, delujejo oni deli drugega spola le v gotovih momentih, mnogokrat pa vlada glede tega popolna apatija. To delovanje na seksualni čut je jako važen faktor v naravi."
Pri seksualnem draženju naj bi imeli namesto vida važnejšo vlogo preostali čuti.
"Večinoma je optiški učinek dotičnih organov, torej pogled nanje, minimalen, navadno je vonj teh organov, ki jim ga podele gotove žleze, in tudi vonj potu na gotovih mestih v tem oziru odločilen. Ako vidimo tekati za časa pojanja pse za psicami, ako vidimo pisane metulje, je v prvi vrsti vonj, ki poziva samca k samici. Pri človeku je vonj v tem oziru manjšega pomena, vendar deluje tudi pri človeku ravno vonj jako vzburljivo na seksualne organe. Prostitutke vedo to dobro precenjati ter se rade parfumirajo z raznimi dišavami."
Dr. Zarnik je sicer postavil vonj na zavidljivo mesto, vendar naj bi bilo za spolnost pri človeku vseeno pomembnejše občutenje tipa.
"Glavno vlogo igra pri človeku tip; mladenič se samo malo dotakne golih mladenkinih udov, že ves drhti, predvsem pa so mammae et genitalia nuda feminae, ki v tem smislu najjače delujejo na moški seksualni čut. Pri ženski so ti organi najobčutljivejši in njih ticanje povzroči takoj orgazem."

Sama golota na sebi sodeč po piščevem mnenju ne povzroča spolne razburjenosti. Glede slednjega si je upal podati celo lastne izkušnje:
"Jaz vem iz lastne izkušnje in izkušnje mnogih zdravnikov, da se niti najmanj ne vzburjajo, naj še tako brhka dekleta zdravstvano preiskujejo, da celo ako se jih dotaknjejo, je seksualna iritacija mnogokrat minimalna ali celo popolnoma manjka. Razen tega vidimo pri mnogih narodih, da hodijo popolnoma nagi in si mnogokrat ravno spolnih delov ne pokrivajo, dasi so drugače odeti s kakšnim oblačilom. Pri mnogih narodih velja baš oblečena ženska za seksualno mično.
Vsled tega so si orientalke v haremih izmislile v pohotnem gibanju telesa obstoječe plese, da razdražijo mnogokrat popolnoma otopele gospodarje. Koliko minimalnejša je torej reakcija normalnih seksualnih organov pri pogledu na vedno na miru stoječega kipa, ki je vendar nekaj drugega kakor živo telo, predvsem ako njegova barva ne odgovarja prozorno-rožnati barvi živega telesa."
Če so kipi tako pohujšljivi, kaj pravi naš presvitli škof na mlade device, ki v cerkvi gledajo skoraj popolnoma golo Kristusovo telo?
Posameznike, katere vzburja pogled na nag kip, je dr.Zarnik razdelil na dve skupini. Na tiste, ki se jim zbuja hote in na tiste, ki jih muči nehote. Pri drugem slučaju gre za patološko stanje, ko posamezniki seksualno popolnoma oslabeli in se nikakor ne morejo ubraniti iritacijam.
Liberalni dr.Zarnik presenetljivo, do samozadovoljevanja ni bil nič kaj liberalen. Pripisoval ga je nenormalnim osebam in ga povezoval z impotenco:
"Različni faktorji lahko človeka v tem smislu oslabe. Pogoste pollutiones nocturnae, v prvi vrsti pa nezmerna masturbacija in deloma tudi duševna onanija vzamejo organizmu v seksualnem oziru vso moč in elastičnost. Seveda zaslužijo taki bolniki naše usmiljenje. Zato imamo blaznice, tam bodo gotovo radi ugodili željam bolnikov"

Da bi dvignil kvaliteto masturbacije, je te Kocine zgodovine napisal

Marko Zajc

Kocine zgodovine so radijske oddaje, predvajane na Radiu Študent. Letos praznujejo peto obletnico. Čestitamo!
Če želiš prisluhniti originalnim izvedbam Kocin, klikni na spodnje ikone!

V sodelovanju s Študentskim svetom Filozofske fakultete je zavod Masovna založil tudi knjižico Kocine zgodovine, ki vsebuje zbirko tekstov desetih Kocin. To si lahko ogledate v elektronski obliki na naslovu www.masovna.org/kocine.pdf oz. lahko stvarno knjižico naročite za 500 sit prek naslova masinfo@email.si. Pohitite, ostalo jih je le še malo!