EKOLOGIJA

Ekologija gospodinjstva

Ekologija je osveščenost, ki se začne znotraj človeka samega, z njegovo naravnanostjo do sebe, sočloveka in svojega okolja. Je zrel notranji odnos do sveta. Ljubeč človek sebe ne bo prizadel z negativnimi dejanji, niti svojega bližnjega ali svojega okolja. "Čiščenje prostorov" se začne v duši, kjer naj bi bil vedno skrit nevidni opazovalec, ki budno bedi nad vsako negativnostjo, negativnimi mislimi ali čustvi. To je zrel odnos do sveta, raste iz notranjosti in pomeni paralelo zunanjemu svetu: kakor znotraj, tako zunaj, tako nekako so rekli stari alkimisti. Ta notranja osveščenost daje tudi budno pozornost vsemu, kar vstopa v naš svet. Je odprta do sočloveka in budno skrbi za svoje okolje, v prvi vrsti za najbližje okolje, svoj dom, sobo, hišo, gospodinjstvo. Je skrb za okolje tukaj in zdaj, ta trenutek.


Jelena Sokić: Jjc

Ekologija ni zgolj veliki politični protest proti onesnaževanju, medtem, ko brezbrižno odvržem še gorečo cigareto skozi šipo vozečega avta. Medtem, ko si perem oblačila z neekološkimi sredstvi; medtem ko ne ločim odpadkov (papir, steklo...); medtem, ko stresam jezo na partnerja ali otroka. Ekologija je danes, tukaj, zdaj! Pomeni dejavno vključitev v življenje z novo budnostjo in pozornostjo do vsega živega in neživega. Mnogi obrabljeni predmeti, ki jih v gospodinjstvu brezbrižno zavržemo, so lahko vir materialov za različne ustvarjalne izzive. Poslikajmo in preuredimo stare kozarce, zaprašene steklenice, izdelajmo pisane dekorativne predmete za svoj dom! Naj se vidi, da je dom posvečen prostor, da raste iz notranje predanosti posvečenim trenutkom, iz notranjega domovanja, ki je način življenja. Spremenimo svoj svet, tako da spremenimo sebe, svoj odnos do sebe, do soljudi, do okolja, v katerem bivamo. Zemlja nam bo hvaležna; je živ organizem, ki čuti našo še tako skromno skrb za boljši, lepši, čistejši svet.
Sprejmimo odgovornost zase, za svoj notranji prostor in s tem za ves svet DANES.

Marinka Knez Vučković

Jelena Sokić: OkiDoki

Človek, ki trdi, da še ni zrel za filozofijo, je kakor človek, ki pravi, da je premlad ali prestar za srečo.
(Epikur)

Dobro staro krščanstvo mojega otroštva. Ne verjamem več manipulacijam institucije. Nočem sprejemati ponarejenih podatkov za verodostojne vire. Pa saj se ve, tisti, ki hoče, lahko izve, vsaj v našem internet okolju. Toda marsikaj je v nauku, v njegovih napotkih za življenje, kar je zelo koristno. Tudi zdaj, tudi tistemu, ki noče o religiji nič slišati. Sicer pa je precej verskih zapovedi sprejetih med obče moralne norme. Spoštuj starše, ne laži, ne kradi, ne varaj... Kaj pa ne nečistuj? Je mar to tisočletni ekološki krik, nerazumljen vse do danes, ko nam grozi, da se bomo zadušili pod lastnimi odpadki? Ne pusti ne čisto za sabo!
Postaja precej žalostno. Kamorkoli človek gre in se ozre po tleh ali grmovju, povsod vidi malomarno odvržene smeti. Je tak problem vreči jih v bližnji koš? Čeprav to pomeni par metrov s papirčkom v roki? Kaj pa ob Soči? Vsi veseli na pivski žur, čips seveda ne manjka. Zraven tudi prazna vrečka, v kateri so bile stvari prinešene. Je res tako hudo neprimerno pospraviti za sabo? Če to storiš, se lahko naslednji dan spet vrneš na isto mesto, celo podnevi ti bo prijetno.
Ne vem, kaj je s tem folkom. Odprejo okno avtomobila in cela trgovina leti na travnik. Zaenkrat še ni bitja, ki bi se hranilo s plastiko. Škoda. Bilo bi najbolj zaželjeno. Glede na število po Soči plavajočih plastenk, se Slovenci kopljemo v blagostanju. Morda si nekateri celo mislijo, da ima občina plačanca, ki hodi na Kekec in pobira smeti za utrujenimi planinci, ki par gramov teže res ne zmorejo več nesti oz. dokler je bila čokolada noter kul, zdaj pa je samo še ovitek. Pa plastenke in robčki...
Kaj bi z vsemi tistimi malimi, prozornimi, plastičnimi vrečkami, s katerimi nas vsakodnevno zalagata Tuš in Mercator?. Svetujem, ko greš ven, vzemi tako vrečko s sabo in v roku 10, 15 minut bo polna smeti! Opravil boš prostovoljno dobro delo, ki ne streže le samopoveličevanju, temveč je usmerjeno v koristnost za bližnjega, tudi takega, ki se ti ne more ustno zahvaliti zanj, temveč te v zameno vsak dan zalaga s kisikom, nujno potrebnim, da živiš.
Imamo čisto reko, lepe gozdove in gore, čuvajmo jih!
Vedno več je ljudi, ki smeti vidijo in jih moti ta neodgovoren odnos do okolja. Res, posameznik lahko začuti obup in nemoč ob svetovnih ekoloških katastrofah, toda ob mini verzijah le-teh marsikdaj le skomigne z rameni. Zakaj bi prav jaz pospravljal in držal urejeno okolje, če ga ostali ne? Groza ob misli, da bi morda poleg svojih tudi smeti drugega odnesel na njihovo mesto. Raje ob Soči ležati ob odpadkih ali vzeti vrečko in počistiti plac? Mislim, da tu sploh ne bi smelo biti dileme.
Na prireditvah kar bode v oči "smetna okupacija" prostora, kjer med množico plastike žurajo mladci. Koliko je težko nesti lonček v smeti, če je to flaška, bi bilo toliko boljše?
V glavnem, svoj mini planet lahko vsak drži čistega, to je zdravju in pameti koristno. Pameti zato, ker se človek tako uči učinkovitega organiziranja. Zdravju zato, ker med tem giba, deluje, čisti umazanijo kjer, kot je že Aristotel vedel povedati, radi vzklijejo črvi in miši.
Filozofija, ki vzbuja strah pred neučinkovitimi nakladači, je le zgrešen stereotip. Filozofija je način življenja, način dojemanja sebe in sveta in je vsakomur lastna. Če se strinjamo uredu, če se ne, bo potreben argumentiran dialog. Strpen in olikan!

Neža Kodrič



Jaz in svet

Kar en dan sem šla kar nekam. Ni bilo važno kam. Hodila sem in hodila ter prišla do vodnjaka. Bil je zelo star vodnjak, siv, kamnit in ponekod se mu je starost že poznala. Na njem sem zasledila letnico in grb. Grba nisem še nikoli videla, imel je dva polkroga, obrnjena proti nebu, kot bi videli navzgor obrnjeni mavrici. V sredini pa je kraljevala vrtnica, ki je bila že precej uničena in nekako žalostna.
Kar nekaj časa sem preživela tam, ob vrtnici in vodnjaku, nekako me je pritegnil, še sama ne vem zakaj. Krožila sem okrog njega kot muca okrog vrele kaše. Vedela sem, da mi nekaj hoče sporočiti, a nisem vedela, kako naj se mu približam.
Nekoč sem nekje prebrala, da je neko gospo nek antični kip tako zelo očaral, da je obstala poleg njega celih pet ur. V teh urah je veliko premišljevala, hotela ga je začutiti, podoživeti, zato se ga je dotaknila in takrat se je zgodilo. Dotik jo je povrnil v preteklost. Podoživela je celotno zgodovino takrat še neznanega antičnega kipa, razumela ga je in nato o njem napisala prekrasno knjigo, ki ni osupnila samo navadnih ljudi, temveč tudi znanstvenike. Pisalo se je, da je razrešila nerazrešljivo uganko, uganko človekove zgodovinske duše. Ker pa so noro gospo zaprli v noro norišnico, nismo o tem nikoli zvedeli nič pametnega.
Tudi jaz sem si ga želela dotakniti. Želela sem ga razumeti, občutiti, doživeti. A nič se ni zgodilo. Le sedela sem ob njem in se mu prepustila. Moja domišljija je krožila, bila je zgoraj, pa je prešla v realnost in zopet v abstraktnost.


Jelena Sokić: Running Wild



Bila sem majhna, ko sem opazila, da lahko z njo poletim čez prelep zelen travnik, da se lahko sprehajam po afriški savani med levi, žirafami, zebrami in sloni, da lahko opazujem indijskega šamana pri njegovem obredu, da sem lahko kopilot v Boeingu 757, da se lahko sprehajam po žerjavu, ko gradimo newyorški nebotičnik, da lahko jadram po čudovitih tihomorskih otokih, da sem lahko zaščitnica ogroženih živalskih vrst, da lahko pišem pravljice za otroke, da sem vodilna psihoterapevtka, da živim v hišici ob morju z ljubljenim možem in otroci.
Tako lepo je sanjati, sanjati, a brez frustracij: Kaj pa če tega ne bom dosegla? Oh, joj!! Groza!!!

Morda človek uspe tako razmišljati, ko je v sebi miren in si zgoraj navedenih sanj ne izpostavlja kot nujo, ampak kot priboljšek. In jaz imam sladico po odličnem življenju, oprostite, kosilu tako zelo rada.
Ljudje vse premalo opazujemo, občudujemo, doživljamo in začutimo svet okrog sebe. Ne dotikamo se ga, ne dotika se nas, ne fizično, še manj pa psihično ali duhovno, če hočete.
Lepo je zaslišati zemljo, kako utripa pod našimi nogami, občudovati vrbo, ki nežno poplesuje v ritmu vetra ali hrast, ko je jezen na veter, ker se lahko le pretegne, saj je prečvrst. Ali poslušati ptice, ko se pogovarjajo in so vesele, še večkrat pa zaskrbljene zaradi novih električnih drogov in se kregajo v iskanju rešitve. Neznansko spokojno je čutiti moč in obenem milino morja, ko se v lunini mesečini igra s stoterimi barvami, ko skuša oblikovati nore valove za naše oči.
Tudi nežive stvari so žive, če ne drugega za to, ker nam burijo duha. Koliko prelepih spomenikov, palač in monumentov nas obkroža - in vsak ima svojo zgodbo, ki sega v zgodovino človeštva. Veliko ljudi, čeprav morda nevede, verjame v animizem. To pomeni, da vidimo v vsaki stvari animo, dušo ali drugače povedano, vse stvari doživljamo kot žive. Pa najsi bo to miza, stol, blokovsko naselje, hrib, kamen, obesek, nogavica, knjiga, uhan ali avto. No, pri slednjem že bolj razumemo za kaj gre.
V življenju lahko ne narediš NIČ (nothing, nichts, niente, nada) in si vseeno notranje zadovoljen človek. Ja, v današnjem času to res čudno zveni, to pa še ne pomeni, da ni resnično. Dokaz lahko najdemo v budistični filozofiji, v besedicah WU-WEI: odsotnost hotenega delovanja. A o tem drugič.
Notranje bogat človek je zadovoljen človek, ker ga bogatijo ljudje in svet, ki ga obdaja. Če te ljudje ne očarajo pretirano, je tu še vedno narava, ki je tvoj neustavljivi vir energije. Zato lahko vsak dan doživljamo eno ali sto zgodb oz. tisoč in eno pravljico.
Odmaknila sem roko od vodnjaka in dojela, da žal ne morem poleteti z njim v preteklost, ampak samo v svoje vesolje. Tako je to na svetu!

Priscila Gulič


nazaj (tehnologija)
kazalo
naprej (družba)