EKOLOGIJA
|
Ekologija je osveščenost, ki se začne znotraj človeka samega, z njegovo naravnanostjo do sebe, sočloveka in svojega okolja. Je zrel notranji odnos do sveta. Ljubeč človek sebe ne bo prizadel z negativnimi dejanji, niti svojega bližnjega ali svojega okolja. "Čiščenje prostorov" se začne v duši, kjer naj bi bil vedno skrit nevidni opazovalec, ki budno bedi nad vsako negativnostjo, negativnimi mislimi ali čustvi. To je zrel odnos do sveta, raste iz notranjosti in pomeni paralelo zunanjemu svetu: kakor znotraj, tako zunaj, tako nekako so rekli stari alkimisti. Ta notranja osveščenost daje tudi budno pozornost vsemu, kar vstopa v naš svet. Je odprta do sočloveka in budno skrbi za svoje okolje, v prvi vrsti za najbližje okolje, svoj dom, sobo, hišo, gospodinjstvo. Je skrb za okolje tukaj in zdaj, ta trenutek.
Ekologija ni zgolj veliki politični protest proti onesnaževanju,
medtem, ko brezbrižno odvržem še gorečo cigareto skozi šipo vozečega avta.
Medtem, ko si perem oblačila z neekološkimi sredstvi; medtem ko ne ločim
odpadkov (papir, steklo...); medtem, ko stresam jezo na partnerja ali
otroka. Ekologija je danes, tukaj, zdaj! Pomeni dejavno vključitev v življenje
z novo budnostjo in pozornostjo do vsega živega in neživega. Mnogi obrabljeni
predmeti, ki jih v gospodinjstvu brezbrižno zavržemo, so lahko vir materialov
za različne ustvarjalne izzive. Poslikajmo in preuredimo stare kozarce,
zaprašene steklenice, izdelajmo pisane dekorativne predmete za svoj dom!
Naj se vidi, da je dom posvečen prostor, da raste iz notranje predanosti
posvečenim trenutkom, iz notranjega domovanja, ki je način življenja.
Spremenimo svoj svet, tako da spremenimo sebe, svoj odnos do sebe, do
soljudi, do okolja, v katerem bivamo. Zemlja nam bo hvaležna; je živ organizem,
ki čuti našo še tako skromno skrb za boljši, lepši, čistejši svet. Marinka Knez Vučković
Jelena Sokić: OkiDoki |
Človek,
ki trdi, da še ni zrel za filozofijo, je kakor človek, ki pravi, da je
premlad ali prestar za srečo.
|
|
Kar en dan sem šla kar nekam. Ni bilo važno kam. Hodila sem in
hodila ter prišla do vodnjaka. Bil je zelo star vodnjak, siv, kamnit in
ponekod se mu je starost že poznala. Na njem sem zasledila letnico in
grb. Grba nisem še nikoli videla, imel je dva polkroga, obrnjena proti
nebu, kot bi videli navzgor obrnjeni mavrici. V sredini pa je kraljevala
vrtnica, ki je bila že precej uničena in nekako žalostna.
|
Bila sem majhna, ko sem opazila, da lahko z njo poletim čez prelep
zelen travnik, da se lahko sprehajam po afriški savani med levi, žirafami,
zebrami in sloni, da lahko opazujem indijskega šamana pri njegovem obredu,
da sem lahko kopilot v Boeingu 757, da se lahko sprehajam po žerjavu, ko
gradimo newyorški nebotičnik, da lahko jadram po čudovitih tihomorskih otokih,
da sem lahko zaščitnica ogroženih živalskih vrst, da lahko pišem pravljice
za otroke, da sem vodilna psihoterapevtka, da živim v hišici ob morju z
ljubljenim možem in otroci. Tako lepo je sanjati, sanjati, a brez frustracij: Kaj pa če tega ne bom dosegla? Oh, joj!! Groza!!! Morda človek uspe tako razmišljati, ko je v sebi miren in si zgoraj navedenih sanj ne izpostavlja kot nujo, ampak kot priboljšek. In jaz imam sladico po odličnem življenju, oprostite, kosilu tako zelo rada. Ljudje vse premalo opazujemo, občudujemo, doživljamo in začutimo svet okrog sebe. Ne dotikamo se ga, ne dotika se nas, ne fizično, še manj pa psihično ali duhovno, če hočete. Lepo je zaslišati zemljo, kako utripa pod našimi nogami, občudovati vrbo, ki nežno poplesuje v ritmu vetra ali hrast, ko je jezen na veter, ker se lahko le pretegne, saj je prečvrst. Ali poslušati ptice, ko se pogovarjajo in so vesele, še večkrat pa zaskrbljene zaradi novih električnih drogov in se kregajo v iskanju rešitve. Neznansko spokojno je čutiti moč in obenem milino morja, ko se v lunini mesečini igra s stoterimi barvami, ko skuša oblikovati nore valove za naše oči. Tudi nežive stvari so žive, če ne drugega za to, ker nam burijo duha. Koliko prelepih spomenikov, palač in monumentov nas obkroža - in vsak ima svojo zgodbo, ki sega v zgodovino človeštva. Veliko ljudi, čeprav morda nevede, verjame v animizem. To pomeni, da vidimo v vsaki stvari animo, dušo ali drugače povedano, vse stvari doživljamo kot žive. Pa najsi bo to miza, stol, blokovsko naselje, hrib, kamen, obesek, nogavica, knjiga, uhan ali avto. No, pri slednjem že bolj razumemo za kaj gre. V življenju lahko ne narediš NIČ (nothing, nichts, niente, nada) in si vseeno notranje zadovoljen človek. Ja, v današnjem času to res čudno zveni, to pa še ne pomeni, da ni resnično. Dokaz lahko najdemo v budistični filozofiji, v besedicah WU-WEI: odsotnost hotenega delovanja. A o tem drugič. Notranje bogat človek je zadovoljen človek, ker ga bogatijo ljudje in svet, ki ga obdaja. Če te ljudje ne očarajo pretirano, je tu še vedno narava, ki je tvoj neustavljivi vir energije. Zato lahko vsak dan doživljamo eno ali sto zgodb oz. tisoč in eno pravljico. Odmaknila sem roko od vodnjaka in dojela, da žal ne morem poleteti z njim v preteklost, ampak samo v svoje vesolje. Tako je to na svetu! Priscila Gulič |
|
nazaj
(tehnologija)
|
naprej
(družba)
|