Kratek opis posameznega plesa, postopek učenja plesa in notografija plesa. Pri vsakem plesu je tudi mp3 posnetek glasbe na katero se pleše.
Potovčena
♫♫♫ Notografija plesa potovčena.
Večina
slovenskih plesov, katerih značilni motiv je ploskanje in tolčenje z nogo ob
tla, nosi ime šotiš (sotiš, cotiš), nekateri pa so poimenovani po značilnosti
plesa (potowčena, potovčka). Variante se med seboj razlikujejo v korakih pred
ploskanjem in v ritmičnem zaporedju plesov ter po tem, ali je v drugem delu
polka ali vrtenica.
Postopek
učenja:
1.
Ploskanje,
tolčenje po tleh, po kolenih… na štetje ob glasbi 1,2,3,4,1,2,3, pavza,
1,2,3,4,1,2,3 pavza
2.
Ploskanje zadaj,
spredaj, zadaj, spredaj, 3x drug drugemu ob dlani…
- stopnjujemo hitrost
3.
Sedimo na tleh in
korakamo na štetje: 1,2,3,4,1,2,3, pavza, 1,2,3,4,1,2,3 pavza
4.
Korakanje na
štetje
5.
Korakanje z obrati
(kot v 3. varianti)
1.
Varianta Potowčka
(Mali log/Loški potok, Dolenjska, Ramovš, 1992,1. knjiga str. 260):
Ploskanje
1.
takt: ploskanje
zadaj, spredaj v višini prsi, zadaj, spredaj,
2.
takt: plesalca
zaploskata 3x drug drugemu ob dlani se vse 4x ponovi
2. del: vrtenica - lahko tudi s poskakujočimi koraki.
2.
Varianta Pokšotiš
(Zagorica/Dobrepolje, Dolenjska, Ramovš, 1992,1. knjiga str. 257):
Korakanje
– obračanje na mestu
1.
takt: 4 potrki na
mestu z obratom v desno (desna, leva, desna, leva)
2.
takt: 3x potrk
(desna, leva, desna)
3.
takt: kot v 1.
taktu le v levo (leva, desna, leva, desna)
4.
takt: kot v 2.
taktu – 3x potrk (leva, desna, leva) -
se vse ponovi še enkrat
2. del: vrtenica - lahko tudi s tekalnimi koraki.
3.
Varianta Pokšotiš
(Prigorica, Dolenjska, Ramovš, 1992, 1.
knjiga str. 254):
Plesalec
in plesalka stojita drug nasproti drugega.
1.
takt: 4 koraki na
mestu z obratom v desno
2.
takt: 3x potrk
- leva, desna, leva
3.
takt hitri ploski
– zadaj, spredaj, zadaj, spredaj
4.
takt: 3x plosk
drug drugemu ob dlani - se vse še enkrat ponovi
2. del: vrtenica
- lahko tudi s tekalnimi koraki.
Pari
so razvrščeni po krogu ali poljubno po prostoru.
Literatura:
Fucks, B. (2004). Ljudski plesi v osnovni šoli:
priročnik za učitelje, mentorje in vaditelje, Ljubljana: Zavod Republike
Slovenije za šolstvo.
Ramovš, M. (1992). Polka je ukazana, Gorenjska,
Dolenjska, Notranjska, Ljubljana: Založba Kres
Ramovš, M. (1996). Polka je ukazana, Prekmurje in
Porabje, Ljubljana: Založba Kres
Knific, B. Učno gradivo za začetni seminar za vodje
otroških folklornih skupin 2008/09, JSKD
Sedem korakov
♫♫♫ Notografija plesa sedem korakov.
Zibenšrit
so Slovenci verjetno plesali že v 1. polovici 19. stoletja. Da je ples zelo
star, opozarja število sedmih korakov, ki naj bi imelo nekdaj magičen pomen.
Ples je razširjen po pretežnem delu Evrope, ponekod predvsem kot del otroškega
plesnega izročila. Na Slovenskem poznamo ples večinoma pod izvirnim imenom zibenšrit ali v popačenkah – zimšrit, šimšrit. Na Primorskem je dobil
ime šetepaši, toda znano je tudi ime v sedem korak ali sedem korakov. Pleše se večinoma v sklenjenemu paru v smereh
desno-levo ali naprej-nazaj, ponekod samo po krogu naprej. Čeprav je ples v
osnovi paren, pa lahko s prilagoditvami starostnim stopnjam otrok postane tudi
skupinski.
Besedila
se redko pojejo ob plesu, služijo bolj za zapomnenje gibov in za oznako plesa –
Pes pa nima repa več, Izrasla je kopinja,
Anka Anka Ančica…
Postopek učenja:
1.
Učenje pesmice Zajček al' se ne bojiš (Pes pa nima repa
več)
2.
Ploskanje ob
pesmici – najprej 7x na desni strani, nato 7x na levi, 3x na desni, 3x na levi,
4x dotiki po kolenih.
3.
Z rokami po tleh
(tolčemo na boben): la la la la la la BUM
4.
Z rokami po tleh v
desno (bočni koraki): la la la la la la BUM
5.
Pojemo Zajček…sedimo na tleh – samo noge
korakajo na mestu.
6.
Pojemo Zajček…stojimo v krogu, korakamo po
krogu naprej – 7 korakov naprej, obrnemo smer, 7 korakov v drugo smer…
7.
Enako, le da
pojemo melodijo in štejemo 1,2,3,4,5,6,7; 1,2,3,4,5,6,7; 1,2,3; 1,2,3, pa še krogec zdaj nar'dim.
8.
Po krogu delamo
bočne korake, pojemo melodijo in štejemo 1,2,3,4,5,6,7; 1,2,3,4,5,6,7; 1,2,3;
1,2,3, pa še krogec zdaj nar'dim.
9.
Plesanje naprej –
v krog in nazaj ali po krogu naprej in nazaj.
10.
Plesanje v parih.
Variante se ločijo v drži para
– se ne držijo, vendar so v parih, se držijo za spuščene roke, se držijo za
prekrižane roke (plesalčeva desnica je pod plesalkino levico), drža za valček
(le starejši učenci)…
Pari so lahko razporejeni po
krogu, polkrogu ali v vrstah, kolonah…
Literatura:
Fucks,
B. (2004). Ljudski plesi v osnovni šoli: priročnik za učitelje, mentorje in
vaditelje, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Ramovš,
M. (1992). Polka je ukazana, Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Ljubljana:
Založba Kres
Ramovš,
M. (1996). Polka je ukazana, Prekmurje in Porabje, Ljubljana: Založba Kres
Knific,
B. Učno gradivo za začetni seminar za vodje otroških folklornih skupin 2008/09,
JSKD
Točak
♫♫♫ Notografija plesa točak.
Plesi
z odskakovanjem v frontalnem razkoraku so bili razširjeni predvsem po nemško
govorečem območju. Značilno zanje je, da se med skokom menja položaj nog
(spredaj – zadaj). Strokovnjaki domnevajo, da izhajajo iz nekdanjih plodnostnih
plesov. (Morda so odskoki v daljni zvezi s pustnim odskakovanjem maškar, ki
temelji na veri, da čim višje bodo maškare poskakovale, tem višje bo zrasel
lan.) Pri nas so ti plesi doma v Prekmurju in Porabju, le redko še na obrobnem
delu vzhodne Štajerske in ponekod na Gorenjskem. Variante v Prekmurju – na
Dolinskem, Ravenskem in zahodnem Goričkem so znane pod imenom točak ali točakpolka. Na vzhodnem Goričkem imenujejo ples hupipolka, v Porabju pa Rozinka in sicer po pesmi Rozinka
(Trzinka), na katere melodijo plešejo točak
tudi v Prekmurju.
Ples
je podoben mlajšemu družabnemu plesu rašpla,
ki pa je mehiškega izvora in se je pojavil v Evropi med obema vojnama in se
hitro razširil na podeželje,
Postopek
učenja:
1.
Učenci pojejo
pesem Trzinka.
2.
Izvajamo različne
gibe (ploskanje, tleskanje…) ob ritmu pesmi.
3.
Ob petju se
tolčemo po stegnih– desna roka naprej, leva nazaj; na: svojga ljubčka čakala se le »soročno« tolčejo po stegnih.
4.
Suvamo pred sabo –
desna roka naprej, leva nazaj…
5.
S kazalcem in
sredincem desne roke ponazarjajo gibe nog - »skačejo« po dlani leve roke –
sredinec naprej, kazalec nazaj.
6.
Sedimo v krogu,
samo noge plešejo – desna naprej, leva nazaj, na svojga ljubčka čakala korakanje ali sonožno »poskakovanje«.
7.
Otroci stojijo v
krogu in vsi skačejo – frontalni razkorak z desno nogo naprej.
8.
Otroci so v paru
drug nasproti drugemu, vsi začnejo z desno nogo naprej.
Ples
ob glasbi:
1.
varianta
Otroci skačejo v frontalnem razkoraku (Začetek: desna
noga je spredaj, leva zadaj).
Vrtenica
2.
varianta Rozinka (Gornji Senik, Porabje, Ramovž
1996, 3. knjiga str. 197)
Plesalec in plesalka razbremenita desno nogo, teža
telesa je na levi nogi. Oba se dotakneta s prednjim delom stopala desne noge
tal pred seboj in nato tal za seboj.
Vrtenica (varianta: Plesalca sta obrnjena drug proti
drugemu z desnim bokom. Plesalec z desno roko prime plesalko levo v pasu, ona
pa položi svojo desnico na njegovo ramo. Svojo skrčeno levico položi plesalec
na komolec plesalkine desnice, plesalka pa svojo skrčeno levico na komolec
plesalčeve desnice. Vrtita se za četrt obrata v desno.)
Učenci
lahko plešejo v parih v krogu, v vrstah, prosto po prostoru…
Literatura:
Fucks, B. (2004). Ljudski plesi v osnovni šoli:
priročnik za učitelje, mentorje in vaditelje, Ljubljana: Zavod Republike
Slovenije za šolstvo.
Ramovš, M. (1992). Polka je ukazana, Gorenjska,
Dolenjska, Notranjska, Ljubljana: Založba Kres
Ramovš, M. (1996). Polka je ukazana, Prekmurje in
Porabje, Ljubljana: Založba Kres
Knific, B. Učno gradivo za začetni seminar za vodje
otroških folklornih skupin 2008/09, JSKD