V mesecu marcu, natančneje od 19. do 23. marca 2009 smo se štirje učitelji mudili na delovni mobilnosti v Franciji. Natančneje v kraju Sainte Marie aux Mines. Več si lahko preberete v spodnjem poročilu.

Delovni obisk v Franciji v okviru projekta Comenius

(Spoznajmo se bolje skozi ljudsko glasbo, pesmi in ples)

Sainte-Marie-aux-Mines, Francija,

19. – 23. 3. 2009

Četrtek, 19. 3. 2009

Iz Ljubljane smo se učitelji Ivica Gnezda, Alenka Kovačič, Matjaž Urbanč in Maja Primožič odpeljali ob 7h zjutraj. Pot nas je vodila preko Avstrije in Nemčije. V popoldanskih urah smo prispeli v Sainte-Marie-aux-Mines, majhno rudarsko mestece v Alzaciji. Nastanili smo se v prijetnem gostišču, kjer smo zopet srečali kolege učitelje iz Romunije, Bolgarije, Velike Britanije, Italije in gostitelje, Francoze.

Petek, 20. 3. 2009

Zjutraj so nas svečano sprejeli na osnovni šoli André AALBERG. Učenci so nas pozdravili v vseh jezikih, nato pa nas popeljali v učilnice, kjer smo spremljali pouk. V telovadnici je bilo že vse pripravljeno za veliko prireditev, kjer so nam prav vsi učenci zaplesali francoske ljudske pesmi in plese. Tudi učitelji smo poskusili, kako nam gre učenje francoskega izročila. Veselo razpoloženi smo se zbrali v zbornici, kjer sta nas pozdravila predstavnik mesta in evropski inšpektor. Oba sta pohvalila naše prizadevanje za spoznavanje drugih kultur, saj prav na tem temelji sodobna Evropa. Ob prijetnem klepetu z učitelji smo pričakali kosilo, kjer so nas ponosno pogostili s choucroute, alzaško specialiteto par excellence. Gre za jed, sestavljeno iz kuhanega zelja in različnih vrst mesa.

S tem je bil za ta dan končan uradni del in tako smo se z avtobusom zapeljali v 100 kilometrov oddaljen Strasbourg. Pred prihodom v mesto smo z zanimanjem vstopili v stavbo Evropskega parlamenta. Mlada vodička, sicer asistentka francoskega poslanca, nas je seznanila z delom in redom v parlamentu. Vsaka delegacija se je nato ponosno slikala ob svoji zastavi. V centru mesta smo se zvečer sprehodili po slikovitih ulicah in obiskali gotsko katedralo.

Sobota, 21. 3. 2009

Čakalo nas je polno dela in učenja. Zjutraj smo se zbrali na delovnem sestanku v šoli, kjer smo pregledali dosedanje dejavnosti, si izmenjali video in avdio materiale in se dogovorili o nadaljnjem delu. Sledilo je učenje plesov. V učilnicah smo si naredili prostor in se zavrteli. Začeli smo z dvema romunskima plesoma in se kar namučili. Potrebno bo še veliko učenja. Osrednji del delavnice so bili francoski plesi in pesmi, večkrat smo jih zaplesali in zapeli in jih kar dobro osvojili. Za konec so nam Bolgari pokazali še dva bolgarska ljudska plesa in tudi z njima nismo imeli težav. Po kosilu smo prosto popoldne izkoristili za sprehod po mestu.

Zvečer smo se udeležili folklorne prireditve, ki je pravzaprav tradicionalna sobotna plesna zabava v mestu. Mestno gledališče napolnijo mladi in stari ter ob spremljavi gostujočih izvajalcev ljudske glasbe plešejo tradicionalne francoske plese. Večino jih ponavadi že znajo, nekatere pa jih sproti naučijo godci. Na željo ravnatelja šole smo jih tudi mi naučili slovenski ples Sedem korakov in vsa dvorana je pridno plesala »po slovensko«.

Nedelja, 22. 3. 2009

Dan smo začeli z ogledom lokalnega muzeja. Izvedeli smo, da je Sainte-Marie-aux-Mines nastalo kot rudarsko mesto v 13. stoletju. Kopali so predvsem srebro pa tudi kobalt in baker ter vrsto drugih rud. Že v 16. stoletju, še zlasti pa po zaprtju rudnikov konec 19. stoletja, se je mesto preusmerilo v izdelovanje tekstila. Tkanine iz Sainte-Marie-aux-Mines so bile cenjene med najprestižnejšimi svetovnimi modnimi oblikovalci. Mesto je danes znano po mednarodni razstavi mineralov, katero si vsako leto ogleda več kot 40.000 ljudi.

Val d'Argent ali Srebrna dolina je privlačila tudi aristokracijo. Že Ludvik XIV naj bi ob pogledu na Alzacijo vzkliknil: »Kako lep vrt!« Tako v okolici najdemo številne bolj ali manj ohranjene gradove. Ogledali smo si enega izmed njih, Haut Koenigsbourg. Grad je bil prvotno zgrajen v 12. stoletju, od takrat pa je prehajal iz rok v roke številnih aristokratskih družin. Njegov lastnik je bil tudi zadnji nemški cesar in pruski kralj, Viljem II, ki ga je v začetku 20. stoletja v celoti obnovil v njegovi srednjeveški podobi utrdbe. S tem je želel obeležiti dejstvo, da je Alzacija v tistem času pripadala Nemčiji. Kakor marsikatera francoska regija je tudi Alzacija znana po vrhunskih vinih, še posebej belih. Z vzgojo trte in postopkih pridelave vin smo se seznanili v lokalni vinski kleti, kjer smo nekaj najžlahtnejših belih vin tudi poskusili.

Zvečer je bil čas za slovo. Skupaj smo ugotovili, da je bil naš obisk tako poučen kot prijeten. Spoznali smo delček francoskega izročila, ki ga bomo doma posredovali našim učiteljem in učencem. V zahvalo za gostoljubje smo francoski šoli André AALBERG podarili originalno idrijsko čipko v podobi Slovenije, ki jo je sklekljala naša učiteljica, Ivica Gnezda.

Ponedeljek, 23. 3. 2009

Proti Ljubljani smo se odpeljali zgodaj zjutraj in prišli domov v večernih urah.

Maja Primožič