Metelčica
Franc Serafin Metelko (1789-1860) je razvil svojo pisavo, ki jo zdaj imenujemo metelčica,
v njegovem času pa so jo pogosto imenovali tudi krevljica. Pisavo je javnosti predstavil
leta 1825 v svoji slovnici. Nova pisava je bila odgovor na Kopitarjevo zahtevo:
1 glas = 1 črka (fonetični princip).
Problema fonetične pisave se je Metelko lotil zelo temeljito.
Pravzaprav še preveč, saj je ustvaril dosti več črk,
kot jih slovenski jezik zares potrebuje.
Izmislil si je nove črke za sičnike in šumnike, posebne znake za lj, nj in šč, uvedel
je ločevanje med ozkim in širokim o ter med ozkim, širokim in polglasniškim e.
Zanimivo: uvedel je tudi dva različna h-ja. Pri tem se je nekoliko preveč zgledoval po
nemščini (v nemščini dejansko obstajajo različne variante h-ja, npr. v besedi hoch
je prvi h mehkejši, drugi pa ostrejši). Žal v slovenščini nimamo dveh različnih h-jev,
zato je v končni fazi Metelko v vseh normalnih slovenskih besedah pisal
svojo posebno črko "h z dodatkom" ; "navadni h" pa je uporabljal le v nekaterih tujkah.
Pregled posebnih znakov metelčice je v spodnji tabeli:
Zaradi prevelikega števila (nepotrebnih) črk in zaradi njihove čudne oblike se metelčica
nikoli ni zares uveljavila. Tudi avtorji, ki so metelčico sprva podprli (npr. Slomšek), so
hitro spoznali, da je precej nepraktična. Leta 1833 so tudi uradno prepovedali poučevanje
metelčice v šolah. Še sreča! Pomisli, kakšne težave bi imeli Slovenci v računalniški dobi,
če bi še vedno pisali v metelčici.
Še daljši zgled metelčice - zgodba Žaba in vol:
