Metelčica
Franc Serafin Metelko (1789-1860) je razvil svojo pisavo, ki jo zdaj imenujemo metelčica, v njegovem času pa so jo pogosto imenovali tudi krevljica. Pisavo je javnosti predstavil leta 1825 v svoji slovnici. Nova pisava je bila odgovor na Kopitarjevo zahtevo: 1 glas = 1 črka (fonetični princip).
Problema fonetične pisave se je Metelko lotil zelo temeljito. Pravzaprav še preveč, saj je ustvaril dosti več črk, kot jih slovenski jezik zares potrebuje. Izmislil si je nove črke za sičnike in šumnike, posebne znake za lj, nj in šč, uvedel je ločevanje med ozkim in širokim o ter med ozkim, širokim in polglasniškim e.
Metelkova abeceda je bila taka:
Razlaga posebnih znakov metelčice je v spodnji tabeli:
V abecedi vidimo dodatno zanimivost: Metelko je uvedel dva različna h-ja. Pri tem se je nekoliko preveč zgledoval po nemščini (v nemščini dejansko obstajajo različne variante glasu h — npr. v besedi hoch je prvi h mehkejši, drugi pa ostrejši). Žal v slovenščini ne ločimo dveh različnih h-jev, zato je v končni fazi Metelko v vseh normalnih slovenskih besedah pisal svojo posebno črko "h z dodatkom"; "navadni h" pa je uporabljal le v nekaterih tujkah.
Zaradi prevelikega števila (nepotrebnih) črk in zaradi njihove čudne oblike se metelčica nikoli ni zares uveljavila. Tudi avtorji, ki so metelčico sprva podprli (npr. Slomšek), so hitro spoznali, da je precej nepraktična. Leta 1833 so tudi uradno prepovedali poučevanje metelčice v šolah in med Slovenci se je začela širiti gajica.
Še daljši zgled metelčice — zgodba Žaba in vol:
