22.9.	G	Cjanovca - Srednji vrh - Mali grintovec
25.8.	K	Krvavec
18.8.	K	Gora Oljka
15.8.	K	elkov vrh - Javornik
10.8.	K	Ratitovec
4.8.	K	Veliki Javornik
1.8.	G	poskus na Zadnji Prisank
30.7.	K	Babno polje - Racna gora - Kri na gora
27.7.	K	Sleme - Bele vode - Skorno
24.7.	G	Koprivnik
14.7.	K	Slivnica - Bloke - pi asto Stra i e
7.7.	K	Dolga njiva - Pe ovnik

sobota, 22.9.2012: Cjanovca, 1820 m - Srednji vrh, 1853 m - Mali grintovec, 1813 m

Arhiv: pe ture v Stor i evi skupini

sobota, 25.8.2012: Krvavec, RTV stolp, 1740 m

V izogib vro ini sem iz Cerkelj tartal e malo ez 8., kar se je izkazalo za dvojni zadetek v polno. e pred izhodom iz Cerkelj sem namre nejevoljno ugotovil, da sem izbral ravno dan Bam.bi-jeve dirke, pa sem se jim po zaslugi ranega vstajanja (no, ja) vseeno povsem izognil. Za "monster atle" (sic), ki so od Tihe doline preva ali "wejkarje" na Zvoh, kamor so se spravili narediti "Mountain wake jam", pa sem le bil kak no uro prepozen.
Najhuj i klanec cele ture je uvodni, nad Gradom, kar je seveda odli no, saj si na za etku e poln mo i. Presenetil me je makadam od Jezerca do Rozke, ki je polo nej i kot se mi je vedno zdel iz avta. Na Gospincu je bilo samote konec, saj je gondola neprestano bruhala ven pohodnike, downhillarje, obiskovalce adrenalinskega parka, ipd. Ampak pri Rozki, kjer sem izsu il radlerja, sem bil skoraj sam. Za smeh je poskrbela kelnarca z zgodbo, kako sta jim pred dvema dnevoma 70-letni enski ukradli ig!!! :-[] Oskrbnik ju je celo zasledoval z gondolo v dolino, a sta mu z avtom u li tik pred nosom. :)))
Proti Tihi dolini sem nameraval za eti s pre nico ez smu i e, vendar je prehod zaradi raznih prog prepovedan. Treba je kar lepo na za etek strmega, razdrtega makadama, ki te e v gozdu ob smu i u. V nasprotju s pri akovanji je cesta proti RTV stolpu precej la ja; resneje se je treba potruditi le na prvem klancu nad Spomladansko progo, ostalo je navdu ujo a razgledna vo nja.

sobota, 18.8.2012: Gora Oljka, 733 m

Po glavni mestni "aveniji" in naprej proti o tanju je lo lep e od pri akovanj, saj je na vsej dol ini speljana kolesarska steza. Da sem se vsaj za nekaj asa izognil glavni cesti, sem v kro i u zavil levo proti Podgorju. Nad zelo lepo urejenim mestnim pokopali em je desno do vasi sicer malce bolj konkreten dvig, zato pa takoj nato tudi hiter spust. Tudi na regionalki o tanj - Mozirje sem moral najprej 10 m gor, potem pa je samo e letelo v najvi ji prestavi. Promet je bil na sre o prijetno redek.
Ko sem odvil proti Velikemu vrhu, je bilo upokojenske vo nje hitro konec. Po ravnem uvodu ob treki se je asfaltna cestica zagnala strmo v klanec in do vr nega slemena le dvakrat popustila za par metrov. Ni udnega, da na starej ih zemljevidih sploh ni vrisana - gotovo je nastala iz kak ne gozdne poti. Ko na vrhu pogleda iz gozda, se odpre irok razgled na severno stran: Golte, sv. Anton, sv. Kri , Ur lja gora.
Spustek me je pripeljal do prvega iga dneva na doma iji Pocajt. Nadaljevanje po slemenih je ponudilo valovito vo njo gor (ve ) in dol (manj), pri orientiranju pa sem si precej pomagal s sateliti. Ko sem pri el na najvi jo to ko pred zaselkom Tuhinjski vrh, pri nezgre ljivem lesenem "pohodniku", sem senco izkoristil za prvi prigrizek in mazanje s son no kremo. Po spustu do sedla sem zavil na makadam proti Rogelj ku, katerega ro nata hi a izstopa spredaj na obronku. V nasprotju z mojo predstavo je bilo do njega precej strmo (V4), ravno nasprotno pa je nadaljevanje do ceste na Goro Oljko, ki je polo no. Od Rogelj ka do vrha je na sre o dokaj sen no, saj sem imel vro ine po asi e dovolj.
eprav je pred cerkvijo visel napis 'Sre no enin in nevesta', je bila ko a sredi dneva e prazna (razen ob asnih planincev), tako da sem se, z radlerjem v roki, nemoteno namestil pod sen nik pred vrati. V predsobi sem se okoristil s etico igov, pred odhodom pa sem se sprehodil tudi do cerkve, ki ni slaba, ampak najzanimivej e je staro sveti e pod njo, z vhodom skozi rov.

sreda, 15.8.2012: elkov vrh, 1106 m - Javornik, 1240 m

Iz rnega vrha sem se po regionalki v prijetnem vzponu zapeljal do Cenca, kjer se za ne spust proti Colu, na levo pa se odcepi cesta na Javornik. Po 60 metrih vzpona po ozki asfaltni cesti, ki ji je nek humorist narisal sredinsko prekinjeno rto, se v levo odcepi makadam proti elkovemu vrhu. Ampak jaz sem bil pametnej i in sem raje 20 m vi e zavil na travnati kolovoz, ki je postajal v gozdu za obronkom z vsakim metrom bolj zara en, tako da sem se moral re evati z obvozom po travniku. Pri tem sem izvedel tudi en lep "mrtvi" polet, ki se na sre o ni kon al na kaki skali. Ko sem oni makadam dosegel v drugo, ga nisem ve izpustil. Mimo zaklenjene rampe me je pripeljal do Skokca, najvi e le e e kmetije zaselka Strmec. Tik pred njo sem zavil levo, na lep kolovoz, ki se kon a pri ograjeni njivici. Nadaljevanje je ponudil meter irok poko en pas z markirano stezo. Po njej sem e malo "ti al", za pe porivanje pa so mi ostale tri minute ez najve jo strmino. Za robom se je prikazala vr na planotica z rumeno-oran no-rjavo travo in fantasti nim razgledom ez pol Slovenije. Sem gor bo treba priti na kak dan z izpranim ozra jem!
Spust po kolovozu in traktorski cesti do ajsne ravni ni bil ravno formalnost, saj je naklon tako konkreten, da je treba ves as previdno nadzorovati hitrost. Spodaj sem nad prvo kmetijo pre il do travni kega kolovoza, ki se dviga proti sedlu. Na uravnavi smerokaz usmeri levo v gozd. Vlaka je sicer strma, vendar - z izjemo kraj ega gru natega klan ka - ves as lepo vozna (V5). Skorajda prehitro je je konec, na vi ini 1080 m se namre priklju i na gladek kolovoz, ki okoli Habatovega vrha dela polni krog. Leva, markirana smer je verjetno kraj a izbira, morebiti tudi manj pora ena od moje desne. S katero pa tudi ni bilo ni narobe, vo nja je bila povsem teko a. Za sti no to ko so vzponi ve inoma kon ani, sledilo je 5 minut osve ilne vo nje do "glavne" ceste in potem do Pirnatove ko e ni bilo ve dale . Po pe vzponu na vrh Javornika sem pri ko i pokosil radlerja in pasulj.
Spust po vlaki, ki se od ko e spu a proti SZ, je presenetil z zanimivostjo, saj je do Gornjih Lom vseskozi u iva ko strmo. Glede orientacije je treba omeniti le vmesni vlo ek po gozdni cesti; zapusti jo po to no 500 metrih, kjer je na prostornem ovinku ni kaj o iten odcep na gladko, iroko in e naprej strmo vlako.

petek, 10.8.2012: Od doma na Ratitovec (Goli vrh, 1667 m)

Potem ko sem bil prejšnje leto ugotovil, da se je možno s kolesom pripeljati čisto na Ratitovec tudi z naše strani, je tura od doma prišla na vrh seznama. Zaradi dolžine sem jo pustil za konec kolesarske sezone, ko je pripravljenost na vrhuncu, kljub temu pa sem se je - iz znanih vzrokov - vseeno lotil z rezervo. Razdelil sem jo na tri virtualne dele. Prvi je bil klasična besniška cestna trening tura do cerkvice sv. Jedrti nad Lajšami, v celoti asfalten odsek, ki pa me je vseeno najbolj našvical. Za uvod je bilo pač treba spraviti iz telesa presežek vode, pa tudi v pravi ritem se je bilo šele treba spraviti. Po razkošnem odmoru mi je v Dražgošah uspel dosežek dneva, saj sem končno trofil bližnjico med zaselkoma Na pečeh in Pri cerkvi. Na stranski asfaltni cesti (smerokaz 'Stara cerkev') pravzaprav tudi tokrat ni kazalo nič dobrega, pred samotno hišo sem že obupano zrl v strmi klanec, ko sem na cesti opazil puščice, ki so vabile na ozek kolovoz tik pod hišo. Nekaj sumničavih metrov, potem pa - aleluja! Kolovozek me je v blagem spustu pripeljal v sredo zaselka Pri cerkvi, s čimer sem privarčeval 40 m izgube višine.
Drugo tretjino je predstavljala bližnjica iz Dražgoš do ceste Rudno - Rovtarica in naprej gor do Rastoke; to je najlažji del ture. Zmerni klanci so me spravili na pravo delovno temperaturo, zato se sploh nisem več ustavljal. Cesta od rampe do planine Klom se je od prejšnjega leta sicer otežila in me je zaradi odsekoma nasutega novega peska kar malo namučila. Če sem bil prvič z V5 ocenil le dva klanca, si je tokrat to oceno zaslužil kar cel vzpon do višine planine. Podobno je bilo s prvim klancem za hlevom, ki je imel slabšo podlago kot pred letom (V6). No, za njim vožnja postane spet lažja; kolovoz je sicer precej grob, vendar se naklon zelo umiri, tako da sem do grebena vrh planine prikolesaril brez najmanjše težave. Za žico je sledil daleč najslabši kolovoz celega dne, zato sem se spuščal zelo previdno, po stezi do bunkerja sem šel pa kar peš. Podaljšek do stanov planine Pečane (zaradi žiga Obhodnice Ratitovec) mi je bil že malo odveč, a se je nazadnje izkazal za prijetno poživitev. Vožnja po travnati poti je bila veliko boljša kot mi je ostalo v spominu z naskoka na Ratitovec iz leta 2007.
Ker sem bil (v večjem delu nevozni) vzpon s Pečane do Krekove koče enkrat že opravil, sem ga tokrat mirno izpustil. Po presenetljivo lahkotnem povratku do Vratc sem kolo skril v bližnjo luknjo in se peš povzpel na Goli vrh. Na začetku me je nekam proti desni zapeljala nekakšna lovska steza, označena z redkimi rdečimi pikami, ki pa sem jo kmalu spregledal in na divje prečil nazaj proti levi. Peš vzpon je presenetljivo prijal.
Povratek je bil enostaven, saj gre skoraj samo za spust. Edini omembe vreden vzpon je od Stare cerkve do Jedrti, ki pa sem ga odpravil šokantno lahkotno, noge so bile močnejše kot zjutraj. Edini odstopek od trase vzpona sem naredil na planini Klom, kjer sem namesto ovinka mimo pastirske koče uspešno uporabil bližnjico, ki se dostopni cesti priključi na vrhu klancev. Na planini je, dol grede, to drugi desni odcep, medtem ko je prvi verjetno tisti kolovoz, po katerem sem bil spomladi šel turno na Kosmati vrh.

sobota, 4.8.2012: Veliki Javornik, 1268 m

Od cerkni kega pokopali a (cerkev sv. Janeza), kjer sem na el sen no parkiri e, sem pre il do Dolenje vasi, v kateri mi je padla v o i napol izsu ena Cerkni ica, ter e naprej do ceste Zel e - Rakov kocjan. Tam se je za el pra en makadam, zna ilnost ture. Odcepa gozdne ceste na Javornike ni bilo te ko zadeti, pa tudi naslednjih dveh ne, saj, eprav na celi turi nisem videl enega samega smerokaza, se je treba samo dr ati najbolj zvo ene ceste. Vo nja je bila prijetna, sicer dokaj strma gozdna cesta (prestava 1-3) je namre lepo gladka, godila pa mi je tudi stalna senca. Podlaga se poslab a ele v zadnjem delu pred priklju kom na cesto z Ravbarkomande. Le-ta se, z enim valom gor-dol, prekobali na ju no stran, kjer sem za kratko ujel celo nekaj vetri a. S kak no posebno vro ino sicer tudi brez tega nisem imel te av - po zaslugi dopoldanske ure, vi ine in gozdne sence. Med vzpenjanjem proti vrhu sem bil na dveh razcepih v kratkih dilemah, vendar je izbira enostavna - vedno gre po zgornji cesti. Ko se kon no prika e odcep proti vrhu, me je e po nekaj metrih presenetil odprt prostor z dvema bajtama in 100 m dolgim obzidjem z bunkerjem. Domnevam, da gre za italijanske ostaline. Kolovoz do vrha je bil la je vozen od pri akovanj, le "Medvedov klanec" je bil tako zagru en, da sem se vkopal in moral nekaj metrov pe .
Na vrhu je ve ja istina, vendar al brez razgleda. Najve ja zanimivost je zato avstrijski geodetski stebri ek iz leta 1823, ki vrhu pravi Dritter Jauernick. Pod ko o sem radioamaterjema pomagal postaviti WC ku ico.

Razdalja = 36,1 km / Se tevek vzponov = 770 m.

sreda, 1.8.2012: poskus na Zadnji Prisank

ponedeljek, 30.7.2012: Babno polje - Racna gora, 1140 m - Kri na gora, 857 m

Avto sem pustil na za etku Starega trga, pred "zapu eno" stavbo, ki se je pozneje izkazala za Ob ino :)). Za uvod sem se ez Lo ko dolino, nad katero nezgre ljivo kraljuje Sne nik, zakotalil do istoimenskega gradu. V ivo je e lep i kot na slikah. Ogledati sem si ga nameraval po turi, al pa sem pozneje v knji ici NPP prebral, da vodeni ogledi potekajo vsak dan, razen - ponedeljka, c c c. Gozdni cesti za Ma un sem sledil do njene prve leve serpentine, kjer se odcepi gozdna cesta za Babno polje. Orientacija na njej je bila, eprav nima enega samega smerokaza, presenetljivo lahka, saj se enostavno samo pelje "naravnost", brez kak nih nenavadnih zavijanj. Vzponi so zmerni, za srednji in veliki sprednji zobniki. Motilo me je edino to, da sem se spomnil na medvede :). Ko se cesta prevesi navzdol, kmalu pripelje na odprto, kjer me je dobil kar soliden SV veter, tako da o vro ini ni bilo govora, ob utek se je nagibal bolj k sve ini. Babno polje, najbolj mrzla to ka v dr avi, vsekakor ni razo aralo :).
Babno polje je zna ilno dinarsko polje, ki navdu uje predvsem z ob utkom "zra nosti". Kraj ni ni posebnega; na pokopali u sem si ogledal priimke, vsake toliko se je pojavilo kak no partizansko obele je, zaveti a za divje ivali pa al nisem opazil.
Potem ko sem vrgel pogled na mejni prehod, me je glavna cesta popeljala do preval ka, kjer se prevesi v bolj konkreten spust proti Lo ki dolini. 80 m ni e se za ne vzpon proti Dolenjim Poljanam - po asfaltu, kar je bilo dobrodo lo, saj je e sam naklon dovolj divji. Nadihal sem se pri mini cerkvici nad vasi ko. Nadaljevanje me je sprva navdu ilo, kolovoz se namre v gozdu spremeni v gladko in polo no gozdno cesto. Ampak za velikim obra ali em sem se nenadoma zna el pred strmo in grobo vlako. Namesto sprehajalne vo nje je zdaj kazalo, da bom vr nih 150 m porival. V nadomestilo so se pojavile vsaj markacije. Pa tudi rni obeti so bili mo no pretirani, kajti e nad uvodnim klan kom sem spet sedel na kolo. al nad malim lazom markacije zavijejo na zapu eno staro vlako, ki pelje naravnost v breg, tako da sem moral e enkrat razjahati. Za obronkom pa se situacija dokon no obrne, oznake se na izravnavi vrnejo na "glavni" kolovoz, ki spodaj o itno naredi ve ji desni ovinek. Od tu naprej sem kolesaril vse do zahodnega grebena, kjer se vlaka kon a. Do vrha potem ostane 30 vi inskih metrov nevozne steze, svet pa me je spominjal na Limberk, vrh na Grosupeljski poti. Na sre o brez mr esa.
Vrh je brez razgleda, gozdnat. Skrinjici sta kar dve, ig pa le od Notranjske PP, in sicer nepriklenjen, kar je dandana nji velika redkost.Vro ine e vedno ni bilo.

Kazalo je, da bo treba prvih 200 vm spusta opraviti pe . Na razcepu poti 10 m pod vrhom sem zavil desno, proti Novi vasi, in steza se takoj za ne strmo spu ati. Na sre o mi je lo dokaj gladko, brez cirku kih elementov, najbolje pa je bilo, da sem e 65 m pod vrhom padel na iroko, gladko vlako. eprav na zemljevidih ni vrisana, sem se je oprijel in se proti desni prav imenitno pripeljal do gozdne ceste. Nato sem v minuti priletel do lovske ko e Ur ka, pri kateri stoji skrinjica Kurirjev in vezistov. V dolino sem se spustil povsem enostavno, saj sem e ez 200 m zapeljal na zelo iroko gozdno cesto med Lo ko dolino in Lo kim potokom. lo je hitro, seveda s primerno previdnostjo zaradi ob asnih radiator kov. Radler v senci sem naro il pred barom Bobr pri portnem centru med Starim trgom in Lo em. Za o esno terapijo je poskrbela gd . Pospi ilova.
Zadnji vzpon dneva, Kri na gora, se je izkazal za ravno prav visok in zanimiv cukr ek. Prva polovica, do sv. Ane, pelje po sen ni asfaltni cesti, vr ni del pa po sicer precej neravnem kolovozu, ki pa ni prestrm, zato je bil v senci isti u itek (V4-5, zaklju ni metri V5-6). Gori sem bil sam, kar glede na vro ino, ki je medtem zasekala, ni bilo ni udnega. Cerkev je kar mogo na, daje nekak en trdnjavski vtis, njen dolgo asni sivi videz pa razbijajo predvsem trije veliki telovadci. Z vrha je, za razliko od Racne gore, dober razgled na Lo ko dolino.

petek, 27.7.2012: Sleme - Bele vode - Skorno

Avto sem pustil pri moderni cerkvi sv. Mihaela na za etku Skorna, zamenjavi za dru mirsko cerkev, rtev ugrezninskega obmo ja premogovnika.
Do Topol ice sem se zapeljal po iroki kolesarski stezi, ob udujo lepo urejeno okolico, in se ustavil pri vili z otro kim igri em, z zanimivo spominsko "votlino", ki prikazuje slavni dose ek na ih partizanskih d eksonov - vdajo nem ke JV armade. S pritiskom na gumb po ene film, ki ga dopolnjuje razlaga iz zvo nikov.
300 m nazaj sem nasproti gasilskega doma zavil v stransko ulico, ki se kmalu postavi tako pokonci, da sem totalno za vical. Zrak je bil namre v dolini e zjutraj izredno soparen. Pred gozdi em sem zavil levo, pred prvo hi o za gozdi em pa desno, na kolovoz, ki se spusti v ozko dolino potoka Strmina, kjer je zrak kon no postal prijetnej i. Ko se dolina razcepi, sem nadaljeval po levem, Mazetovem grabnu, poimenovanem po na i ampionki Tini Maze. Ko na koncu grabna cesta zavije v levi breg, je zabu avanja konec. Na sre o je senca ostala. Pri prvi kmetiji sem imel najte je vzpone za dalj i as za seboj in do lebnika (prvi ig dneva) ni bilo ve dale . Kot sem e malo sumil, ta kmetija ni slu ajno vklju ena v transverzalo, eprav kvari idealno kro no traso, tu je namre padel partizanski pesnik Kajuh. Pre enje do ceste o tanj - rna sicer ni isto vodoravno, makadam ve ino asa valovi, vendar noben vzpon ni ve ji od 20 vm, tako da se ni za prito evati. Dodatno pohvalen je bil zrak, ki je bil na tej vi ini e neprimerno u itnej i kot v dolini. iroka, precej nova asfaltna cesta ez prelaz Sleme je bila prakti no prazna, sre al nisem niti pet avtomobilov. Naklon je zmeren, tako da sem se do vrha pripeljal s srednjim sprednjim zobnikom.
Andrejev dom stoji minuto s prelaza. Velja omeniti korito s teko o vodo.

Gozdna cesta proti Smrekovcu se za ne s strmim klancem, ki pa sem ga z uporabo kolovoza, speljanega nad dovozno cesto h ko i, skoraj prepolovil. Z vrha klanca sem imel za dolgo asa pred seboj samo e spust, in to po gladki gozdni cesti, ki je omogo ala hitro vo njo. Na izhodu iz gozda, na prvi gorski kmetiji Belih vod, sem zapeljal na asfalt, kar je bilo dobrodo lo, saj je cesta do gostilne Sovinek ( PP uporablja ime Savinek) zelo strma. Ves predel sicer obvladuje gozdnati sto ec Sv. kri . Gostilna je bila sredi dneva povsem opustela, gostilni arko sem odkril ele v kuhinji. Med debato pri anku sem, med drugim, izvedel, da je njihova okolica znano gobarsko obmo je.
Ko sem se podal naprej, je bilo zunaj e presneto vro e. Strmemu spustu skozi Bele vode je sledilo pre enje pod Sv. kri em, ki ima na sre o le na koncu en polo en vzpon, pa e precej sen no je bilo, zato mi ni zakuhalo. Kratek spust pripelje na kmetijo Pun uh z naslednjim igom PP. Nikjer ni bilo videti ive du e, vsi so bili poskriti v hi ah.
Po stranski cesti, ki se odcepi med doma ijama, sem nadaljeval do kmetije Pergovnik, kjer je pravzaprav zdaj e kar manj e naselje z vikendi. Takoj za zadnjo hi o se za ne gozdni kolovoz dokaj neperspektivnega videza, tako da sem e rahlo podvomil, ali sem res na pravi poti. e posebno ker gre najprej celo navkreber. Ampak ko se obrne spet navzdol, vse skupaj e izgleda kot je treba. Iz gozda zapelje na makadam, ki se nazadnje spusti v dolinico pritoka Florjan ice. Spodaj sem prvo pravo senco izkoristil za malico in e drugo mazanje s son no kremo.
Sledil je drugi vzpon dneva, za katerega nisem bil isto prepri an, kje ga bom izpeljal. Zemljevid namre do Prese nika sploh ni kazal kak ne normalne povezave, vendar pa sem na satelitskih slikah videl, da nekaj obstaja. Drugo vpra anje je bilo, ali bom na el pravi odcep. Po dvigu na razpotegnjeni preval Lepa njiva se je "moj" odcep pojavil isto na koncu, preden se cesta za ne spu ati v Ljubijski graben; tu je eden od smerokazov usmerjal proti Greben ku. Zapeljal sem se do te kmetije in presene en ugledal asfaltno cesto, ki se po ene desno gor v gozd. Bomba! Klanec je sicer tako strm, da sem na sredi raje malo po il, ampak glavno, da sem brez izgubljanja pri el do Prese nika. Naprej proti Skornu pelje gozdni kolovoz, ki za tarta s strmim pe enim klancem (V5-6), ostali potek pa je prijaznej i; skozi sen ni gozd dose e odprto sleme z vikendi in kak no kmetijo. Razgledi me niso ve ganili, zaradi vro ine sem akal samo e na konec. Strm spust proti kmetiji Mo evnik in desno proti sv. Antonu, med katerim sem se lahko ohladil, je zato zadel v polno. Postanek pri cerkvi je bil kraj i od prvotnih na rtov, saj mi je pija e zmanjkalo, zato me je zanimala samo e dolina. Preden sem zadnji zajahal kolo, sta se z avtom pripeljala dva Nizozemca; te pa res dobi v vsakih rovtah.

torek, 24.7.2012: Koprivnik, 1393 m

sobota, 14.7.2012: Slivnica, 1114 m - Bloke - pi asto Stra i e (V. pi ka), 955 m

Kolesarjenje do ko e na Slivnici je potekalo povsem samotarsko, saj sta la mimo le dva avtomobila. Makadam je precej dober, tudi naklon ni prehud, tako da je zahtevnost vzpona nekako V3-4. Vseeno sem ga kar nekaj zvozil s prestavo 1-3, saj se nikakor nisem uspel spraviti v prave "tekmovalne" obrate. eprav dan e itak ni bil vro , je dodaten plus predstavljala gozdna senca skoraj vse do vrha in zavetrje pred napovedanim jugozahodnikom, ki pa ni bil ni posebnega.
Skok do vrha Slivnice ni problemati en, saj v desnem loku nanj pripelje kolovoz, ki je ele isto na koncu tako strm, da je treba resneje zagristi (V5). Ne prvi letos sem gori naletel na radioamaterja, ki je neutrudno klicaril somi ljenike po na i in okoli kih dr avah...
Ker sopare ravno ni bilo, sem se za "downhill" dobro oblekel. Namesto elade sem raje nataknil kapo. Bolje peljati malo previdneje (po asneje), kot se prehladiti. Tesnilna "borderska" o ala pa so za hitre spuste itak e postala pravilo. Spust do Blok ni ni posebnega, ve jih strmin ni, tudi tisti trije vmesni vzpon ki niso vredni nobene omembe. Pri vasi Radlek so se pojavili prvi konji, ki jih je bilo ez Bloke in do Stra i a e veliko. Na Blokah so mi padli v o i "bazeni" sredi vasi, hi e v vrsti ob cesti in stari ljudje, ki so posedali pred hi ami. Tudi torkelj je veliko.
Drugi del kroga je, z izjemo vrha V. pi ke, v celoti asfalten. Najprej le erno do roba planote za Ulako in spust v dolino Cerkni ice, med katerim je par nebodigatreba vzpon kov. Drugi vzpon dneva me je peljal po novi, iroki cesti Cerknica - Rakitna, ki sem jo bil spoznal e leto prej na turi Borovnica - Krim. Tudi tokrat je bila povsem neobljudena - e se prav spomnim, nisem sre al niti enega vozila! Na prevalu pri Stra i u se prika e manj i travni ki "svet zase", ki po nerazglednih gozdovih seveda izgleda e toliko lep e. Po kratkem spustu sem v dolu zavil levo na kolovoz. Kak nih oznak sicer ni, vendar druge poti, ki bi vodila proti vrhu pi astega Stra i a alias Velike pi ke, itak ni. Ra unal sem na kolesarjenje do sedla, od koder bi do vrha kolo pa porinil, pa se je izkazalo, da se da zvoziti kar vse (V5, kraj i mesti V6). Zadnji metri vr nega grebena navdu ijo z razglednostjo in strmino na cerkni ki strani.
Vpisna knjiga in dve enski, ki sta se prikazali za menoj ter takoj obrnili, so dokazovale, da je vrh lokalni "jo t".
Gorskokolesarski spust do ceste je bil lu tkan in neproblemati en, preostalo je bil bolj ali manj us po asfaltu.

sobota, 7.7.2012: planina Douga niva - Pe ovnk