dnevnik 2011, mali srpan (julij) - kimavec (september)

Dnevnik 2011, mali traven (april) - rožnik (junij)

21.6. G Macesje - Košutnikov turn
19.6. K Krkavče - Krog nad Sečovljami
16.6. K Turjak
12.6. K Slavnik
29.5. G Ušje
21.5. G Soriški krogec
14.5. KG Rastoka - pl. Klom - Gladki vrh
12.5. K Pristava nad Stično
7.5. G Kladivo - Toplar - Veliki vrh
1.5. G Štegovnik
23.4. G Košutna - Mokrica - Vrh Korena
17.4. T Vrh nad Vodeno rupo - Kopica
2.4. T Zvoh - Kalški Greben


torek, 21.6.2011: Macesje, 2124 m - Košutnikov turn, 2133 m


Krasna popoldanska turica. Parkirišče 17:10 - 21:30. Po direktni poti do višine 1800 m, tam levo po lovski stezi, ki preči pod greben med Macesjem in Užnikom (zahodna polovica steze leta 2008), nato po grebenski poti do Košutnikovega turna. Dol čez Zgornjo Dolgo njivo.
Lovska steza, ki so jo nadelali v Bornovih časih, je še vedno povsem lepo prehodna. Manj priporočljiva je edino v mokrem, saj je sem in tja vendarle že malce razdrta.
PS: Gor grede sem nad Medvodjem prvič videl, kako se vzdržuje gozdno cesto: velik delovni stroj jo je enostavno plužil, za njim pa je šel še valjar.


nedelja, 19.6.2011: Krkavče - Sv. Peter - Krog nad Sečovljami


Čudaško kolesarjenje okoli zadnjične odprtine slovenske kokoši.

Vreme je bilo v celinski Sloveniji konec tedna zanič. Edino upanja je vzbujalo nedeljsko popoldne na Obali, kjer je napoved sicer kazila burja, vendar je njen stožec, kot vedno, potekal čez Trst, medtem ko sta bila Portorož in Dragonja na njenem obrobju. Hm, kaj je tam zanimivega? - Recimo, nekaj žigov Primorske planinske poti. :)
Štart od doma sem klasično zapacal, uspelo mi je šele ob pol 3h, zato sem moral že tako kratko turo dodatno skrajšati. V Seči sem se na kolo vsedel ob 16:20 in se do Sečovelj zapeljal po kolesarski poti, ki poteka po trasi nekdanje železniške proge Porečanke. Pri Dragonji sem uprizoril neuspešno, zato pa toliko bolj čudaško iskanje spodmolov. Med drugim sem glavno cesto prečkal kar za mejnim prehodom. Na vstopu v mejno dolino Dragonje sta me nasmejala policaja v parkiranem avtomobilu za grmovjem; prizor iz vica! :)) Pozneje se je izkazalo - srečal sem ju namreč še dvakrat - da sta bila na resnem obmejnem patruljiranju. Cesta skozi dolino je bila še vedno makadamska, strmi vzpon proti Krkavčam (natančneje: zaselku Sv. Maver) pa že asfaltiran. Takoj nad hišami se desno odcepi kolovoz v Krkavče, ki sem ga prepoznal kot mesto "zločina", na katerem bi se bil leta 2005 med pitjem zvrnil po bregu - če me ne bi zadržalo gosto bodikavo grmovje... Prvo dobrodošlico so mi v Krkavčah pripravili psi, drugo pa najstarejši prebivalec vasi, Pavel po imenu. Udaril je dolgo nakladanje, med katerim sva obdelala pol Gorenjske in (meni sicer neznanega) besniškega župnika, sledil je nekakšen liker iz žižul (dober!), nato pa še podrobno vodenje skozi cerkev, kateri baje ne manjka unikatnosti. Tako je, med drugim, trdil, da je edina cerkev na živi skali na celem svetu (a i šire) ...
"Turistični vložek" mi je pobral pol ure, zato sem lahko, po Pomjanu, od načrta ture črtal že drugo točko - Padno. Na vzponu nad vasjo sta mi družbo delala domača mulca na (prevelikih) gorcih, preoblačenje pri pokopališču pa sem združil z ogledom nagrobnikov. Sledil je kratek ovinek v desno, do krkavškega kamna s podobo častilca sonca, ki ga je Pavel prej omenjal kot nekakšen hudičev kamen, hihi.
Do Nove vasi sem nameraval priti po bližnjici, a sem prvi kolovoz (table za pešpot) cincarsko izpustil, kar se je seveda končalo z vožnjo naokoli, po asfaltu. V Sv. Petru imajo sredi vasi zanimiv prireditveni oder, muzejska Tonina hiša pa je, žal, odprta le nekaj ur sredi dneva, zato sem tam izvisel. Sledil je strm spust v Dragonjo ter ravninsko prečenje do zaselka Pišine v vznožju Kroga, kjer sem najprej zavil po kolovozu proti desni, za zadnjo hišo pa levo v "stransko dolinico". Vzpon je imel sprva še kar dobro podlago, nato pa začel postajati vse bolj razrit. Ni dolgo trajalo, pa se je na sredi pojavil globok, od hudourne vode izjeden jarek. Nekaj časa se je še dalo kolesariti, na koncu pa ni bilo druge kot porivati. Na srečo ne dolgo, saj sem na višini 100 m (uuuu!) trčil na lep makadam. Preostanek vzpona bp. Vrh me je dodobra presenetil s prostornostjo in pravo malo "haciendo", sestavljeno iz treh dolgih vzporednih hiš, v večjem delu zelo zapuščenih, ne pa tudi brez prebivalcev. H koncu tretje stavbe je pripeta cerkvica sv. Onofrija (prvič slišal zanj!), pri kateri naj bi me čakal žig, o katerem pa, tako kot je bilo že z ostalimi, ni bilo ne duha, ne sluha.
Z nagradnim skokom v morje žal ni bilo nič, saj je sonce ob mojem prihodu na rt ravno zašlo. Na eni od ličnih klopic me je razveselila domiselna spominska ploščica Juretu Robiču.

Priimki na krkavškem pokopališču: Abram, Breč - Brec - Bretz, Degan, Deluk, Glavina, Grižon - Grison, Jerebica - Gerebizza, Kleva, Kerin, Lisjak, Pribac, Pucer, Reja, Ternau. Zanimiva imena: Ecio, Joakin, Orest, Šteljo - Štelijo, Vitorio.

arhiv: Dragonja s kolesom, 1998 in 1999


četrtek, 16.6.2011: Turjak


Kratko popoldansko zračenje po napetem šihtu. Po žig Lublanske mladinske poti, ki sem ga bil lani izpustil zaradi hitenja k Županovi jami.
Z Iga skozi dolgi Želimeljski "fjord" ter po sveže asfaltiranih in razširjenih serpentinah do gradu Turjak (ko sem bil leta 1998 delal krog čez Kurešček, je bil to še ozek makadam). Za konec seveda ni šlo brez nekaj mojega tradicionalnega izgubljanja po gozdnih vlakah in stezah, tako da sem komaj zaključil pred nočjo.


nedela, 12.6.2011: Slavnik, 1028 m


Aladin je ugibal, da tam doli ne bo deževalo... Simpatičen vzpon, brez posebnih strmin, da ni prelahek, pa poskrbi naporna podlaga kraškega makadama. Čukanje ob piru v koči ni bilo dovolj, da me med spustom ne bi dodobra napralo.
Arhiv: Kojnik - Golič, 2009

nedela, 29.5.2011: Ušje, 1820 m


Kako smo uspeli zadeti izsekano "pot" skozi ruševje, mi še vedno ni čisto jasno...

Da sem se znova znašel v tem kotičku, je bilo potrebnih neverjetnih 12 let (Trentski Pelc - Srebrnjak, 1999) in pa ogled nekega stanu v Zadnji Trenti.
Začetek ture je bil tokrat seveda gladek; pri cerkvici čez brv in po obsoški poti 500 m navzdol (prvi desni odcep pelje k plezališču, mi pa moramo še mimo travnika in čez stranski potok - "našo" lovsko stezo najdemo nekaj metrov za njim). Zalomilo se je, ko se 100 m više steza dotakne fascinantnega korita nad slapom. Tu je bila ob mojem prvem obisku za varen prehod pripeta vrv, ki je zdaj ni več. Kar sicer ni pomembno, saj smo potok seveda nameravali prečkati šele 150 m više, na vrhu korit. Žal tega nismo pravočasno povedali našima "vrečama bolh in kosti", ki sta suvereno švignili na drugi breg. Nazaj pa nista več upali ... Aleš je bil nazadnje prisiljen splezati k njima, upajoč, da bo strmo pobočje dovolilo vzpon do stezice, po kateri sva na ono stran kulturno prišla preostala dva. Na srečo ni bilo težav.
V glavnem, po razhodu z lovsko stezo na Staro Utro (pod pritlično prežo) naša steza vodoravno preči do potoka, 50 m za njim pa je treba zaviti navzgor (pri drevesu, na katerega je pribit košček rdeče plastike). Naslednjih 400 m se vzpenjamo na divje, saj je vsaka sled stare steze, ki jo opazimo, bolj kot ne plod naše domišljije. Vendar orientacija vseeno ni prehud zalogaj, saj lahko - če smo stezosledsko zverzirani - ves čas sledimo rumenim oznakam na skalah. Pomoč za "barvno slepe": enostavno se držati desno ob plitvi grapici/žlebu.
Nad tem žlebom, na višini 1350 m, nas dolga jeklenica usmeri v levo. Za robom prečimo še naprej vodoravno v isti smeri, dokler na drugem robu končno ne stopimo iz gozda. Naslednjih 250 višinskih metrov je ključ ture. Oznak ni več, svet je nepregleden, zato so nujne brezpotniške izkušnje. Lakoničen opis se glasi: slediti logičnim, najlažjim prehodom poševno proti desni. Edina oblika terena, ki se jo izplača omeniti, je nekakšen kratek kotličast žleb (1560 m), spodaj prekrit z grobim meliščem, na vrhu pa prehaja v strm prehod. Melišče je treba vodoravno prečiti in nadaljevati z vzpenjanjem šele na travah za prvim robom. Malo višje nas na večji ploščati skali celo pozdravi rumena oznaka. Nad njo dosežemo rob ruševja. Zdaj pa pozorno, zadeti moramo vstop poti, ki pelje skozenj, sicer smo nasrkali :-). Pravzaprav niti ni težko. Samo brez rinjenja z glavo skozi zid! Pod ruševjem se vzpenjamo poševno navzgor (proti desni, seveda) in zanesljivo bomo vstopili v prehod! Le-ta nas skozi zeleno morje popelje v divjem cik-caku, vendar praktično brez molže. V dilemi je treba samo pogledati, kje so odrezane veje!

Opisa, ki sem ju imel s seboj, sem prebral šele na vrhu. Podatka glede nadaljevanja proti Plešivcu - 'poti naprej ni več' in 'preplezati je treba pečino, težavnosti I-II' - sta nam pobesila nosove. Da bi tam čez spravili naša psa, ki sta komaj zmogla že čez gladke stopnje vršne glave Ušja, pač ni bilo misliti.
Dol grede nam je vzponska GPS sled trikrat ali štirikrat prišla zelo prav.

Krasna tura za stezosledce in ljubitelje brezpotij. Samota zagotovljena, razgledi vrhunski. V vročini se ji je, se razume, treba na daleč ogniti ;).

sobota, 21.5.2011: Soriški krogec: Šavnik - Možic - Slatnik - Lajnar - Dravh


Dež (s sodro/točo) je na Soriški ponehal šele ob 17:40, tako da je komaj ostalo dovolj dneva za cel krogec. Precej časa je prihranilo kolo - do odcepa vlake pod planino Za Šavnikom (Janez Pikon: Šavnik) so 3 kilometri!


sobota, 14.5.2011: Rastoka - planina Klom - Gladki vrh, 1667 m


S kolesom z Rastoke do planine Klom. Po petih letih spet mimo ogromnega vetroloma na Jelovici (2006). Cesta do planine je lepo vozna (najtežje, kar je, sta dva klanca s slabo V5), enako kolovoz čez planino, ki ponuja krasno povezavo s planino Pečano. Ker tega nisem vedel, sem pedaliranje končal že sredi planine. Peš sem skočil še na Gladki vrh in v kočo na flancat.


četrtek, 12.5.2011: Pristava nad Stično, 695 m


Popoldne. Ogrevanje za novo kolesarsko poletje.

kolo: Janče - Kucelj - Pristava, 10.8.2008

sobota, 7.5.2011: Kladivo, 2094 m - Kofce gora, 1967 m - Toplar, 2000 m - Veliki vrh, 2088 m


V kratkih hlačah skozi cvetlični vrt.
Pod Kofcami sem pustil kolo in se z avtom zapeljal pod Pungrat. Na Kladivo sem se povzpel po še zadnjem odseku Košutinega grebena, ki mi je manjkal: s Škrbine. Vsekakor najzanimivejši del zahodne polovice Košute.
Malo Kladivo sem prečil po južni strani, kjer je nekoč vodila označena steza, od katere pa je ostalo samo nekaj prekinjenih sledi. Zatem je padel celo nov dvatisočak, Toplar! - Pravi je zadnji grebenski vršič pred vršnim vzponom na Veliki vrh.
Pod Kofcami sem se prepričal, da bi bil zadnji čas za vpeljavo oštevilčenja označenih poti, tako kot imajo to urejeno v Italiji in Avstriji. Kljub veliko obiskom, zemljevidu in celo GPS-ju, sem namreč - sledeč opisnim kažipotom - najprej zavil v smeri Kala. Da imam kolo na začetku steze, ki se spušča mimo kapelice (kakšne kapelice??), se mi pač ni sanjalo...
Ugotovitev za konec: z gojzarji se da pedalirati čisto normalno. ;)

nedelja, 1.5.2011: Štegovnik, 1692 m


Zaradi Aladinove napovedi, da se bo nad Grintovci že pred poldnevom nakopičila deževna pokrovka, je bila potrebna taktika "hitrega vdora in umika". Zapešačiti sem nameraval na cestnem razcepu na višini 1000 m, a je znak s prepovedjo prometa ustavil moj avto že na vrhu Limdavovega travnika.
Ko se je na veliki jasi s kočo (vikendom?, 1150 m) odprl neoviran pogled na Štegovnik, je bil le-ta že napol zastrt z meglo in že sem se videl, kako prihajam na vrh ravno takrat, ko ga bo dokončno zabasalo... Pot do Močnikovega sedla, ki se na začetku jase požene v breg - malo po vlakah, malo po stezi - je zelo slabo markirana, tako da sem enkrat že mislil, da sem zašel. Naprej je pot jasna, zaradi ne tako oddaljenega raziskovanja pristopov na Ruš (2005, 2006) pa mi je bila tudi bolj znana. Na vršnem grebenu je presenetilo izboljšano vreme in med veselim foto-razgledovanjem sem celo spregledal vpisno skrinjico (stoji kakšnih 30 m za nezgrešljivo "piramido"!).
Greben do južnega predvrha je ožji kot njegov severni konec, podobno pa mi je v desetih letih zbledelo v spominu tudi okno, zato me je navdušilo skoraj kot bi ga videl prvič. Na njegovi južni strani sem pot takoj zapustil in začel pod steno na divje prečiti proti bližnjemu sedlu z Malim Javornikom. Po vzpončku čez nekakšno ramico sem v melu pod seboj ugledal uhojeno stezico, ki me je nato v minuti pripeljala do sedla. Očitno se torej pod oknom ni treba takoj zagnati levo, ampak velja še nekaj metrov slediti markacijam proti planini Javornik.
Da je steza pod Štegovnikovo vzhodno steno redko v uporabi, se je videlo po slabi shojenosti. Na srečo jo je nekdo zelo na gosto posprejal, zato je ob pozornem spremljanju nisem nikjer izgubil za več kot kako sekundo. Markantna vzhodna stena je seveda zahtevala svoje foto-minute, še posebno, ker se je nebo nad menoj medtem popolnoma očistilo. Kakšna sreča, da sem zjutraj malo zaspal! :)
Približno v vpadnici vrha novost: nasprejane oznake na velikem balvanu usmerjajo s prečnice proti Močnikovemu sedlu pravokotno navzdol. Dvajset metrov niže stopiš na vlako, ki po 100 metrih spusta pripelje na gozdno cesto, le-ta pa v zložnem naklonu do tiste velike jase z vikendom. Edino, kar mi je bilo na turi odveč (predvsem mojim podplatom), je bilo zaključnih 200 m tolčenja ceste.

Zelo lep krog, ki ga je moč dodatno obogatiti z vključitvijo Ruša in obeh Javornikov. Do jase z vikendom bi šlo lepo tudi s kolesom. Pravzaprav kar do odcepa posprejane vlake (1250 m).

nedelja, 23.4.2011: Košutna, 1974 m - Kompotela, 1989 m - Mokrica, 1853 m - Vrh Korena, 1999 m - Zvoh, 1972 m


Daj mi jesti, daj mi piti in me pusti malo spati. Zavrnil sem dve ponudbi za smuko in se, dodobra naspan, šele ob pol 10h odpravil na lažjo peš turo po pretežno kopnem svetu, kar je prišlo prav tudi očem in zapečeni klovnovski maski na obrazu.
S Kriške planine do planine Koren (z novim stanom v velikoplaninskem slogu, namesto kamnite ruševine iz 2004) ter čez luštkano zavarovano stopnjo do planine Košutne je bilo povsem kopno, tako da se mi je že zdelo, da sem ta težke gojzarje obul po nepotrebnem. Da ne omenjam tovorjenja cepina. :) No, vrh Košutne je bil še lepo zalit z (mehkim) snegom in poletni gojzarji v takem ne bi dolgo ostali suhi.
S sosednje Kompotele sem zaradi štempla Komendske poti naredil malce smešen ovinek do 140 m nižje Mokrice. Ampak glede na lahko turo so mi dodatni metri prišli kar prav. Spodaj me je - v sicer znanem razkošnem razgledu - presenetil predvsem pogled na mogočno severno steno Kompotele, ki ji daje videz "prave gore".
Med povratkom na Kompotelo sva se srečala z mladim gadom, a zelo na kratko, takoj sva skočila vsak na svojo stran. Spust na vmesno sedlo in vzpon na Vrh Korena je potekal po snegu in ker je zraven švasalo tudi sonce, sem imel občutek, kot bi bil na kakšni turni smuki. Le da je ta vstavek trajal zgolj 20 minut. Vrh Korena, do katerega je od poti na Kalški greben vsega dve minuti, preseneti s kraško razjedenim skalovjem, po katerem je treba stopati prav previdno.
Prečenje Ježe se mi sploh ni zdelo pretirano gor-dol (za razliko od vračanja s plezanja v Jermanovem turnu leta 2003, hehe), zato pa me je presenetil zahteven spust skozi krušljiv žleb med stolpičevjem, približno na polovici grebena. Nič čudnega, da se na iskrškem turnem smuku leta 1987 nisem bil uspel potegniti čez zadnje metre. V nadaljevanju preseneti še okrogla ravnica, ki je videti kot bi bila narejena umetno.


nedelja, 17.4.2011: Vrh nad Vodeno rupo, 1995 m - Kopica, 2190 m


Čeprav je bilo nad Blatom suho kot poper, se je na koncu prečnice nad Pungertom, kot vedno, prikazala snežna odeja. Vendar za sredino aprila podpovprečno debela, ujeli smo enega zadnjih dni, ko je bilo čez Dedno polje še zvezno smučljivo. Zaradi Darinkine slabe dnevne forme smo najprej osvojili slavni Vrh nad Vodenimi Rupami. Iz smeri v dolino Za Kopico se proti njemu zavije iz drugega dolca nad področjem ruševja, kjer se z desne priključi tudi spust s Prvega Vogla!
Z vrha kuclja so nam pogledi uhajali predvsem na sosedo Kopico, ki na to stran kaže svoj najfotogeničnejši profil. Dopolnjuje jo lep smučarski žleb proti Vodeni rupi.
Darinka in Primož sta imela dovolj, midva z Evo pa sva potegnila še na Kopico. S sedelca pod njo je treba najprej prečiti nekaj 10 metrov strmine, zatem pa je do vršnega grebena le še 70 m vzpona po položnejšem pobočju. Greben, ki postreže s solidnim občutkom zračnosti, mi je na najožjem delu popoprala cokla, Evo pa sta napsihirali 'vreči bolh in kosti', ki sta brezskrbno hodili po robu zameta nad steno, zaradi česar je z vrha takoj odsmučala nazaj na sedelce :).
Smuka je bila odlična. Tisti, ki so se bili spuščali dopoldne, so še omenjali pomrznjene vrhove, midva pa sva ob pol 2h imela vse lepo odpuščeno. Vendar se - po zaslugi oblakov - nikjer ni ojužilo, zelo dobro je bilo celo pobočje nad Dednim poljem.

arhiv: turni smuki na Kopico


sobota, 2.4.2011: Kalški Greben, 2224 m


Po letu in pol spet nad 2000 metri!!!

Ker je krvavški GRS-jevec Grega dobro poznal začetek obratovanja žičnic, smo iz Sp. Besnice štartali šele ob 6:20. Ni sicer računal na veleslalomsko tekmo, vseeno pa smo na Zvoh prišli še dovolj zgodaj. Kazalo je celo, da bomo s Kalškim grebenom opravili nepričakovano hitro, saj smo v manj kot uri pustili pod seboj polovico vzpona, vendar je bil to račun brez trdega, strmega žlebu proti Dolgi njivi, ki nam je namesto uživaške smuke pripravil psiho vložek. Kemični Ali se ni dal motiti, kar je bilo seveda pričakovano, ob opazovanju drsalne tehnike obeh "vreč bolh in kosti", ki sta slepo drveli za njim, pa smo ostali samo mižali. Vsak spodrs bi se končal s toboganom v ... Jaz sem raje posnemal Tončka in Grego, ki sta se že na sedlu odločila za cepin in dereze, robniki mojih mehkih hagank so namreč komaj kaj držali. Celo v položnem vznožju, kjer sem spet stopil na smuči, je bil vsak zavoj, neverjetno, povsem na meji.
Vzpon na Kalški greben ne bi mogel biti bolj kontrasten. Sonce je tako švasalo, da sem se sredi valovite planote preoblekel kar v kratke hlače.
Turni smučar, ki je prišel prvi za nami na vrh, mi je prinesel "izgubljene" dereze, ki sem jih bil, naveličan nepotrebnega tovorjenja, 100 m pod vrhom odložil v sneg ob gazi. :))

Spust se je začel odlično, vršna vzpetina je bila idealno popuščena. Manj srečne roke sva bila midva z Alešem pri izbiri nadaljevanja, namesto po osrednjih dolcih sva namreč sledila smučinam jutranjikov Klemena in Janeza, ki sta zavila pod levi greben. Sneg je bil sicer, kljub razmeroma pozni uri, še naprej zelo dober, smučarsko pa je uporabnejša običajna sredinska smer. Za dodatek smo zavozili še pod širokim sedlom pod Vrhom Korena - levi bok dolinice nas je namreč pripeljal do sedelca nad Dolgo njivo, pod katerim smo namesto snežne strmine ugledali kopno potko čez visoko pečevje. Iztek do lovske koče je bil edini del ture, kjer je bilo treba riti po gnilcu.
Po plažnem vložku na planini se je Grega odločil slediti Klemenu in Janezu v grapico nad lovsko kočo (v strahu pred kako pošiljko na glavo jo je odpikal šprintersko), ostali pa smo se opredelili za ležernejše prečenje Zvoha po smeri markirane steze. Do spodnje ravnice planine smo se še zapeljali, potem pa na smuči ponovno pritrdili pse. Za razliko od ostalih, so moji zdržali le do značilne stene, zato sem vzpon opravil peš. Gredina je bila veliko manj izpostavljena kot običajno, saj je bil njen spodnji del večinoma kopen (ob zdrsu bi se ustavil v ruševju), tako da je večjo previdnost zahtevalo samo nekaj kratkih mest. 150-metrsko prečenje od SZ grebena do ograje smučišča je postreglo z nekaj vdori do jajc, v žlebu pred ograjo smo obudili spomin na moj zgodovinski zdrs - hrbtno in z glavo navzdol - proti bližnjemu robu stene, Spomladanska proga je navdušila s fenomenalnimi pogoji in že smo bili pri Rozki. Dve pirovski rundi sta bili slaba izbira edino za glasilke našega Kovačevega študenta, ki je posledično na večerni predstavi besniškega mjuzikla domnevno prikazal podpovprečno predstavo. V resnici so edino zaresno razočaranje pripravile ferajnovke in Besnčanke, ki so prišle brez tangic in modrcev za metanje na oder. Pih! Bolj zadovoljni smo bili z zakusko po predstavi, pri čemer je bil obsodbe vreden le topel pir.

arhiv: turni smuki na Kalški greben

dnevnik 2011, prosinec (januar) - sušec (marec)