dnevnik 2013, prosinec (januar) - sušec (marec)

Dnevnik 2012, vinotok (oktober) - gruden (december)

30.12. G Movraški krog
28.12. G Javorov vrh - Zajamniki
22.12. G Mladi vrh
20.12. G Boč
25.11. G Virnikov grintovec
17.11. G Plevelniki
10.11. G Gora Oljka - Bezgovica
3.11. G Peč
30.10. G Sivka
17.-21.10. J Korčula
6.10. G Lubnik


nedelja, 30.12.2012: Movraški krog


Propadlo dogovarjanje za turno smuko v Avstriji je nadomestila pomladna Istra. Njam!
Zaključek turice je bil sicer klasičen: zaradi prepoznega štarta je za V. Gradež in Krog zmanjkalo dneva...

petek, 28.12.2012: Javorov vrh, 1482 m - pl. Zajamniki


Super-razgledniška turica. Sp. Podjelje (Orlov razglednik, 860 m) - Zg. Podjelje - planina Sp. Jelje - Javorov vrh - planina Zajamniki - Sp. Podjelje.

sobota, 22.12.2012: Mladi vrh, 1374 m


Popoldanski skok nad meglo. Pri znamenju pri Podvrhu, ki mi je bilo znano že s kolesarjenja po Loški planinski poti (Koprivnik, 10.9.2008), sem zavil na gornji kolovoz. Pri bližnjem peskokopu sem nadaljeval v nespremenjeni smeti navzgor v gozd, kjer se takoj prikaže stara vlaka. Ko sem 50 vm nad peskokopom stopil na novejši kolovoz, sem po njem naredil samo nekaj korakov proti levi, potem pa spet zagrizel v staro, strmo vlako, ki se kmalu obrne proti desni. Na višini 1050 m sem prebil oblačni sloj in stopil sem v drug svet. Usta so se samodejno raztegnila v nasmeh. Minuto-dve zatem me je presenetil še priključek markirane (!) poti iz vasi Podvrh, ki ni označena na nobenem zemljevidu. Do sedla med Starim in Mladim vrhom mi je ostalo slabih 10 minut vse zložnejše potke, potem pa do vrha že znana grebenska direktarica. Snežna odeja se je do vrha odebelila na 30 cm.
Turico sem zaokrožil po "kolesarskem pristopu", ki sem si ga bil ogledal že pred šestimi leti (Stari in Mladi vrh, 15.10.2006), a še ne uporabil. Z vrha jo Knafelčevi krogci urežejo proti SZ in se 30 m niže priključijo vrhu gozdne vlake, na višini 1300 m pa stopimo na konkretnejši traktorski kolovoz, označen z zeleno-modrimi krogci, ki popelje proti Podvrhu.

četrtek, 20.12.2012: Boč, 978 m


1. To pa je delovni dan! Krasno vreme.
2. Na Štajerskem mi je všeč, da pozdravljajo s slovenskim 'zdravo', ne s srbskim 'živio'.
3. Med vračanjem na Kranjsko seveda ne gre brez trojanskih krofov. Njam!
4. Katastrofa, ko na izhodu iz zadnjega trojanskega predora zapelješ v lublansko meglo, ki se je rešiš šele sredi Gorenjske...

nedelja, 25.11.2012: Virnikov grintovec, 1654 m


"Prvenstvena" po zahodnem grebenu.

Iz Komatevre sem po gozdni cesti primarširal do Virnikove planine, kjer sem se pri nekdanji karavli JLA spomnil Vančevih osamosvojitvenih porno zgodb, s konjem, prašičem in psom (kerom) v glavni vlogi. 300 m naprej sem odvil na gozdno vlako, debelo tlakovano z mahom. Popeljala me je do vrha poseke, s katere sem po hrbtiču z ostanki stezice v treh minutah dosegel graničarsko stezo. Ta se proti desni počasi spušča, vendar se že po dveh minutah prikaže razcep, od katerega levo ni daleč do mejne poseke, oziroma velikega travnika na avstrijski strani, s katerega se odpre širok pogled na Pristovški Storžič, Korte in Obir. Mejne kamne povezuje večinoma lepo sledljiva stezička, ki v zložnem vzponu vodi do vznožja severnega grebena Grintovca. Žal pa je bilo mojega odličnega napredovanja tu konec, saj se greben v prvih 50 metrih zažene tako strmo, da sem zaradi mokre podlage takoj podpisal vdajo. Prvih 20 m sem za boljši občutek še premagal, tako da sem se prepričal, da je v suhem res možno priti čez, drugo vprašanje pa je, kako dobro prehodno je nadaljevanje grebena, ki od spodaj ni vidno. Pozneje, z zahodnega grebena, je bilo videti zelo zaraščeno.
Pred direktnim spustom do Virnikove planine sem se namenil samo še v kratko ogledniško prečenje pod steno, ki pa je nepričakovano ponudilo novo zamisel - zahodni greben. Direktno smer z vrha grobega melišča je zavrnil že vstopni usad, zato sem odnehal in se začel spuščati. No, med prvim drevjem mi je pogled še enkrat zašel proti zahodnemu grebenu in ugledal sem čisto lahek dostop. Hm, pa poskusimo še enkrat. V bistvu sem si šel predvsem ogledati, kako je greben sploh videti, kajti dan se je počasi iztekal, a se je potem prikazal tako lušten travnati svet, da sem nadaljeval še malo više. Kljub vlažni podlagi je šlo izredno lepo, odsekoma celo po ostankih stezice (stečine?). Prva ovira, ruševje in skalni stebrič, se prikaže šele nad sedelcem. Po ne preveč perspektivnem ogledu desne strani sem poskusil še naravnost navzgor skozi ruševje. Uspeh je bil nad pričakovanji, saj se je, še preden je prišlo do prave molže, odprl izsekan prehod v levo, ki je po nekaj korakih pripeljal na travnat in rododendrast drn. Zgoraj je sprva sicer kazalo neobetavno, vendar se je že par korakov više na desni odprl neoviran prehod nazaj na greben. Zadnji, strmi metrčki ponujajo tako lepe stope, da je bila previdnost potrebna predvsem zaradi vlage. Grebenček se tu zelo zoži, vendar se je zdelo, da je izstop zelo blizu. In res, po prestopu bodečega talnega brina, dveh previdnih skalnih oprimkih in koraku čez zadnji rušnati grm sem se nenadoma znašel na odprti vršni glavi. Juhu, kakšnen krasen pristop, še toliko bolj, ker sem ga odkril v prvenstvenem slogu! *)

Na vrhu sem dobil možaka, za katerega sem - žal, šele po njegovem odhodu - razbral, da je bil soimenjak Mack. Sledil sem mu zelo hitro - deloma zaradi mrzlega vetra, predvsem pa zaradi bližajočega se konca dneva. Med pospešenim spustom me je presenetil odsek pod sedlom Žingerc, ki nikakor ni tako strm kot mi je ostal v spominu s pešačenja ob kolesu (Ankova pl. - Roblekova pl. 2008), hehe. Z orientacijskega področja je treba omeniti točko odcepa proti Murnu; ta je pri drevesu z velikim napisom Jezersko (napisa 'Murnovo' od zgoraj namreč ne vidiš)! Bizarno ograjeno posestvo na Murnovem sem obšel po spodnji strani, vendar še pred gozdom splezal čez ograjo in prečil do vhoda na posestvo. S prepoznavanjem kolovoza, ki obkroži Virnikov grintovec do Virnikove planine, na srečo ni bilo dela, česar pa ne morem trditi za razcep čez 20 minut. Če si pred turo ne bi bil ogledal zemljevidov, bi prav mogoče zavil napačno. Pravilno je namreč navzgor, v dobrih 100 višinskih metrov razmeroma strmega klanca do Grintovčevega JZ hrbta! Od tam pa res sledi samo še spust. (Za kolovoz od Murna do Virnikove planine sem rabil 40 minut zložne hoje.) Prvotno zamišljeno bližnjico skozi gozd sem zaradi pojemajoče svetlobe opustil in do avta kar lepo korakal naokoli po cesti.

Nadvse zanimiva turica!
*) Zvečer sem opis tega pristopa prebral v vodniku Karavanke...

sobota, 17.11.2012: Plevelniki; Lepa Plevelnica, 1959 m - Visoki Kurjek, 1973 m


Po dolgem času Babunska tura.
Iz sotočja Belce in Žaklja se nismo napotili po označeni poti na Kepo, temveč po kolovozu ob Belci, računajoč na staro stezo do sedla med Belo pečjo in Babo, kjer bi se priključili markacijam na Dovško Rožco. Razpletlo se je kot običajno - ko se je kolovoz iztekel, smo minuto ali dve sledili grapi potoka proti sedlu, potem pa v levem bregu že zasledili obris prve steze. S preverjanjem zemljevidov na gps-jih se nismo zamujali in primeren rezultat ni izostal. Prečenje proti sedlu nam je kmalu preprečila strma stranska grapa in preostalo nam je le upanje, da je strmo gozdno pobočje nad nami prehodno. Na srečo je pregovor o neumnosti in debelem krompirju deloval. Brez najmanjše težave smo se povzpeli do prečne pastirske steze, 50 m pod robom Dovške Rožce, ki nas je v vodoravnem sprehodu popeljala do sedla Mlinca. Z le-tega je vzpon na Lepo Plevelnico povsem enostaven, po travah ob mejni ograji naravnost navzgor. Na vršnem grebenu nas je sprejel neprijeten veter, zato se nismo zamujali, takoj smo nadaljevali proti najvišjemu vršiču Plevelnikov, Visokemu Kurjeku. Greben je zanimiv, vsake toliko postreže s kakšnim prehodom, kjer je treba stopiti previdneje ali narediti manjši obvoz po južni strani, večjih težav pa ni. Kratko molžo skozi ruševje zahtevajo le zadnji metri na najvišjo glavo.
Turo bi bilo idealno zaokrožiti čez Kurjeke. Za spust do sedla pod Gubnim smo si ogledali dve možnosti. Prečenje zelo izpostavljene in šodraste južne vesine je primerno samo za gamse, spust po izpostavljenem, strmem grebenu pa z vrha ni pregleden. Šele doma smo ugotovili, da gre običajni prehod po severni strani, kjer bi zaradi pomrznjenega snega rabili zimsko opremo. Po grebenu smo se zato vrnili do škrbine pod Lepo Plevelnico, kjer se južno pobočje končno malo položi, in se po lahko prehodnih travah spustili naravnost navzdol. Na melišču smo poskusili s poševnim spustom proti desni, ki pa se je hitro končal nad odsekano steno. Vrnili smo se nazaj do vpadnice škrbine, pripravljeni na kak meter molže skozi ruševje. Namesto tega nas je pričakal tako lepo prehoden gozd, da smo samo debelo gledali. Na markirano stezo Dovška Rožca - Kepa smo padli vsega dve minuti od razcepa markiranih poti.

sobota, 10.11.2012: Gora Oljka, 734 m - Bezgovica, 627 m


Na martinovo po Martinovi poti.
Sredogorska transverzalica, ki jo lahko obhodimo v enem dnevu. Ker sem najsevernejša žiga, sv. Anton na Skornem in domačija Pocajt v Velikem vrhu, pobral že med kolesarjenjem po Šaleški planinski poti, mi je ostal krajši krog: Šmartno ob Paki, 313 m - Rečica - gostilna Jug - Gora Oljka, 734 m - Hudi potok, 440 m - Bezgovica, 623 m - Veliki vrh - Poklek - dolina - Slatina/Tabor (390 m) - Šmartno. Čeprav se je nabralo razmeroma bornih 650 višinskih metrov vzponov, je bila hoja v gojzarjih na koncu že kar naporna; za tako turo so bolj primerni nizki pohodni ("trekinški") čevlji.
Srečal sem skupino, ki na martinovo obhodi krog vsako leto. Zvečer je na območju železniške postaje zelo lepo martinovanje, na katerem ne manjka niti stojnica planinskega društva. Ročno so me vpisali v knjigo in mi podelili medaljo.

kolo: Gora Oljka, 18.8.2012
PD Šmartno ob Paki: Martinova pot

sobota, 3.11.2012: Peč, 1508 m


Po smučarskem in kolesarskem je prišel na vrsto še peš vzpon na Peč.
Podroben ogled Aladina se je izplačal - poleg razpihane Štajerske so lepo vreme, vendar brez vetra, ponudile tudi Rateče. Z avtom sem se zapeljal do vrha travnikov Suše nad Ratečami, kjer je ob cesti prostora za več avtomobilov (večji prostor je tudi v vznožju prvega klanca, tri minute naprej). Že po dveh minutah hoje sem ugotovil, da bi bilo najbolje, če bi turo začel v Ratečah, saj se Minuto - dve naprej, ko se po poseki daljnovoda odpre pogled dol na vas, Snega do 20 cm, dobro shojeno.

torek, 30.10.2012: Sivka, 1008 m


Prvi letošnji sneg, na Mrzlem vrhu ga je bilo 20-30 cm, je kratko zračenje spremenil v kar naporen vzpon. Medtem ko je na grebenu Ledinskega griča dobesedno deževalo z drevja, je bilo zgoraj presneto mrzlo.
Arhiv: S kolesom po Loški planinski poti: Vrsnik - Sivka

17.-21. vinotoka 2012
Poletje konec oktobra

Korčula


sreda
Ob prihodu v marino smo prejeli klasično dalmatinsko dobrodošlico: "Barka bo nared šele čez 2-3 ure, šele danes smo ugotovili, da bow-thruster ne dela." Verjel bi jim le popoln naivec... Ker smo itak vedeli, da bo nekaj šlo zagotovo narobe, se sploh nismo sekirali, malo pa so se odkupili z zastonjskim najemom izvenkrmnega motorja. Ob pijači smo se zaposlili z najnovejšo redno opremo barke, mobilnim Wi-Fi ruterjem. V glavnem, izpluli smo šele ob pol 1h, kar je pomenilo, da s preskokom vse do Korčule prvi dan ne bo nič.
Motoriranje skozi brezvetrni dan nam je poživila delfinja družina, drugače pa so izležavanje prekinjale samo pokušnje domačih dobrot in degustacija prvina.

Zaradi kratkega dneva smo opustili tudi prvo rezervo za prenočitev, Ščedro, in končali že kar na južni strani Paklenih otokov, v zalivu Taršće, že znanem z ekspedicije Vis 2005. Mirne razmere smo izkoristili za prvi poskus sidranja s krmno privezno vrvjo. Sledil je nagradni skok v morje, ki je navdušilo s temperaturo 23°C. Za uspavanko je poskrbel Koreninc.

četrtek


Dopoldne je pihljal dovolj soliden vetrič za jadranje s polnimi jadri, ker pa je prihajal ravno iz nasprotne smeri, smo morali motorirati, sicer ne bi prišli nikamor. Obiskalo nas je več delfinov, srečali smo tudi morsko želvo. Za postanek sredi dneva je bil kot naročen otoček Pločica z avstroogrskim svetilnikom. Zasidrali smo se v plitvini pred pomolom in se - nekateri s plavanjem, drugi s čolnom - vsi skupaj izkrcali. Neobljudeni otoček je navdušil s tišino, razgledom, vonjavami sredozemskega rastlinstva.

Popoldne se je naredil že prav kičast poletni dan; brezvetrje, brez valov, šajba. Ker, za razliko od prejšnjega dne, celinski oblaki na nas niso imeli več vpliva, je bilo zelo toplo. Ležerno so se menjavali kokpitovski pogovori, kontempliranje na premcu, prigrizki in vinček, kavica, pirček ... Glede na povsem umirjene razmere smo se za prenočevanje zasidrali kar na peščeni plitvini pred frančiškanskim samostanom na otočku Badija, vzhodno od mesta Korčula. Po kopanju je v kafiču na otočku padla runda za god Lorda Treasurerja.

Tarok je bil izjemno razgiban, za priokus nelegitimnosti je kriv le podatek, da je bil kapitan šele drugi.

petek
Zjutraj smo se prestavili do mesta Korčula. Poskus bočnega priveza na vzhodni rivi nam, kljub izvensezoni, ni uspel, podobno je bilo tudi na zahodni rivi. Na koncu smo se morali privezati tam, kjer nam je mesto - na privezu za jahte. Ker muringov nimajo, smo četverovez izvedli s sidrom.
Staro mesto je vredno ogleda, o tem že po nekaj minutah ni dvomil nihče od nas. Vrhunec je predstavljal vzpon na zvonik osrednje cerkve, od koder se odpre fantastičen ptičji pogled na mesto in okoliški akvatorij.

Sledilo je motoriranje skozi mirujoč poletni dan okoli vzhodnega rta otoka in pod južno obalo nazaj proti zahodu. Za kopanje smo izbrali najlepši zaliv otoka, Pupnatsko luko, ki nas je pričakala povsem prazna. Čudovito! Plavanje, dremanje na krasni prodnati plaži, narezek v kokpitu, ...

Za prenočevanje smo se ustavili na najmanj pričakovanem mestu, v Veli Prižbi, vzhodnem zalivčku naselja Prižba. Razmere so bile pač prave. Večer je zaznamoval reaktivni gumenjak s posadko štirih zbegancev, ki so zastonj obletavali domače ribiče v čolnih na morju ter gostilničarja na kopnem.

sobota
Proti jutru je zapihljal malo konkretnejši vetrič, tako da smo izpluli s trdno vero, da bomo prvič zajadrali. Pri otočku Kosor (poimenovanem po Pahorjevi Jadranki) smo šli v akcijo. Že dvig glavnega jadra ni kaj preveč navdušil, saj se ga sploh ni dalo pošteno natrimati. Prekleto turistično sranje. V tistem trenutku še nismo vedeli, da to sploh še nič ni. Ko smo odvili meter genove s "self-tacking" sistemom, je namreč odtrgalo omejilec na "travellerju" in vse skupaj je odneslo ven. (Kot smo po preučitvi fotk dognali teden pozneje, omejilca v resnici sploh ni bilo - lopovi dalmatinski so nam bili mirno predali jadralsko neuporabno barko!) Preostalo nam je motoriranje. Okoli svetilnika na rtu Velo Dance, kjer smo srečali drugo želvo, smo se prebili čez dvometrske valove, pri čemer se je ozeleneli "Mali od palube" le za las izognil "izmetu", potem pa smo na njegovo srečo zavili v Velo luko, tankati. Postanek smo izkoristili tudi za pijačo pred enim od znanih kafičev (Lastovo 2006), odkrivanje hiše Dragojevičevega Oliverja pa našemu fanu na srečo ni uspelo, saj nam je že zmanjkovalo dneva. Težava je bila v tem, da je motoriranje proti valovom in vetru počasnejše od jadranja, zato smo do Paklenih otokov lovili dobesedno minute. V Vinogradišće smo pripluli točno ob zahodu sonca.

"Naša" boja (Hvar 2011) je bila sicer zasedena, prostora za sidranje pa je bilo dovolj. Toplo morje sta Luka in Mare izkoristila za nočno kopanje, nekateri pa smo raje zavili k restavraciji Meneghello. Poleg kelnarce, blagodejne za naše oči, smo lahko opazovali tudi podgano, ki je trimčkala po veji nad našimi glavami.

nedelja
Izpluli smo pred sončnim vzhodom in že pred 10. vrgli sidro v šoltanski Gornji Krušici. Po treh urah in pol zaključnega martinčkanja smo odprdeli proti Splitu, zmrdujoč se nad zaostajajočo čredo jadrnic Viške regate. No, v Splitu smo še enkrat več popenili, saj smo ponovno naleteli na zaprto črpalko, vsem podatkom na spletu navkljub. Ma, naj grejo v ... Ampak tokrat se nam je prikazala Marija, saj se je neprepričljiva omemba našega čarterista začuda izkazala za resnično - zraven marine so na začetku poletja odprli zasebno črpalko. Ki je odprta 24 ur na dan, vse leto!



Statistika RJJ

sobota, 6.10.2012: Lubnik, 1025 m


Šest let nič, potem pa kar trikrat v šestih dneh ...
V nedeljo sem se od doma odpravil tako pozno, da sem moral nad Gabrovim zaradi teme obrniti.
V sredo po službi mi je, spet s serpentine pod Kobilo, uspelo štartati bolj zgodaj. Za razliko od nedeljske oblačnosti je bilo tudi sončno, zato svetlobe ni primanjkovalo.
V soboto zaradi TC-jeve popoldanske pojedine ni bilo časa za daljšo turo, pa je še enkrat padel Lubnik. Tokrat gor po poti čez grebene in dol mimo Gabrovega. Zelo lepo vreme.

dnevnik 2012, mali srpan (julij) - kimavec (september)