Poročilo opazovanja Sončevega mrka skupine, ki ga je opazovala z Blatnega jezera
Ob petih smo ne preveč veseli (zaradi dežoidov) čakali na avtobus iz Jesenic. Devet, pravzaprav deset (deseti-Silvester se je izgubil nekje na poti med morjem in Mariborom) se nas je odločilo doživeti napovedani konec sveta v družbi Astronomskega društva Nova iz Jesenic.Kmalu po vkrcanju se je vreme pričelo popravljati. Na madžarskih tleh se nam je nasmejalo Sonce.
Zaradi spretnih krmarjev smo se izognili gneči in se nastanili na vzletni stezi za letalce. Disciplinirano smo se umaknili na rob njihovega poligona, da ne bi slučajno kdo mrknil pred Soncem.
Vsak je pojedel že svoj zadnji obrok (če ne v življenju, pa tistega dne (po mrku je bil namreč drugi dan, čeprav drugega datuma nismo dobili))...
Potem smo vsi uprli oči v nebo, se sončili ...
in čakali...
in dočakali.
Naenkrat je Luna pričela grizti Sonce. Ko ga je pojedla že skoraj do konca,
smo uzrli prekrasen nakit, brez da bi zavili v katero od madžarskih zlatarn.
Prstan z velikim diamantom! Ker se je prstan preveč svetil, ga kje ukradla
sraka in nejvoljni smo odložili "sončna očala". Takrat smo šele doživeli pravo
čudo! Tega se res ne da opisati!!!
Kdor ni čuda doživel, si lahko pogleda slike, vendar vedno še ne bo vedel,
kaj imam v mislih. Ptice so se ga tako prestrašile, da so se skrile pod
posteljo! Po nepremičnem strmenju ga je naenrat zmanjkalo! Luna nam je
začela kos po kosu vračati nazaj naše Sonce. Ne vem, zakaj ji ni bilo všeč,
mi smo z njim čisto zadovoljni.
Sklenili smo, da se v bližnjem mestecu Tihany opomoremo v Blatnem jezeru.
Naši moški člani so lahko tam občudovali zemeljske čudeže na dveh nogah.
Ko se je Sonce že drugic poslovilo (zdaj ga ni pojedla Luna, to vam
zagotavljam), smo prispeli v prestolnico Astronomskega društva Orion.
Alenka Kremzer
