ZGODOVINA LEONIDOV OD 1799 DO DANES

Leta 868 je nek tedaj še neodkrit komet prvič prečkal ravnino Zemljine orbite nekoliko znotraj orbite Zemlje. Kometova orbita se je bila spreminjala v prejšnjih stoletjih. Leta 902 so Kitajski astronomi kot prvi v zgodovini opazovali meteorski dež Leonidov. V naslednjih stoletjih so se nanizala številna poročila dogodkov, v katerih so "zvezde padale kot dež". V spodnji tabeli so navedeni vsi izbruhi Leonidov v zabeleženi moderni zgodovini (od leta 1798 naprej), ki so presegli ZHR 100, torej bili močnejši od običajnih najmočnejših letnih rojev Kvadrantidov, Perzeidov in Geminidov.

ZHR - Zenithal Hourly Rate: število meteorjev, ki bi jih videl opazovalec, če bi bil radiant roja v zenitu in mejni sij neba +6.5. V dobrih pogojih - temno nebo, večja nadmorska višina, dober vid, se število opaženih meteorjev lahko približa ali ujema z ZHR.

1799:
Veliki meteorski dež zjutraj 11. novembra 1799 je iz Cumane v Venezueli opazoval znani znanstvenik in popotnik Alexander von Humboldt. Dokaj verjetno je, da so nad Cumano leta 1766 videli podoben dogodek.

"Tausende von Feuerkugeln und Sternschnuppen fielen hintereinander, vier Stunden lang. (...) Nach Bonplands Aussage war gleich zu Anfang der Erscheinung kein Stuck am Himmel so gross als drei Mond Durchmesser das nicht jeden Augenblick von Feuerkugeln und Sternschnuppen gewimmelt hatte. Von 4h an horte die Erscheinung allmahlich auf; ..." - Humboldt

1833:
V urah po sončevem zahodu 12. novembra so opazili nenavadno število meteorjev, toda dogodki v jutranjih urah 13. novembra nad vzhodno severno Ameriko so na prebivalstvu pustili največji vtis. Nebo je razsvetlilo na tisoče meteorjev.
Reakcije na ta dogodek so bile od histerije do pričakovanja sodnega dne, pa do razburjenja znanstvenikov, ki so ocenili, da je po več kot tisoč meteorjev na minuto prihajalo iz ozvezdja Leva. Časopisi tega časa kažejo, da so ta spektakel videli skoraj vsi - če že niso bili zbujeni zaradi vznemirjenih krikov sosedov, pa so jih prav gotovo zbudili pogosti bliski svetlih bolidov.

"On the night of November 12-13, 1833, a tempest of falling stars broke over the Earth... The sky was scored in every direction with shining tracks and illuminated with majestic fireballs. At Boston, the frequency of meteors was estimated to be about half that of flakes of snow in an average snowstorm. Their numbers... were quite beyond counting; but as it waned, a reckoning was attempted, from which it was computed, on the basis of that much-diminished rate, that 240,000 must have been visible during the nine hours they continued to fall." - Agnes Clerke's, Victorian Astronomy Writer

1866:
Do leta 1866 so znanstveniki že našli povezavo med kometi in meteorskimi roji, zato so tokrat bili pripravljeni. Pričakovan meteorski dež leta 1866 je dosegel moč 5000 meteorjev na uro. Naslednje leto je bila med maksimumom na nebu polna Luna, toda opazovano število 1000 meteorjev na uro kaže, da je to leto roj nemara bil celo močnejši. Leta 1868 so Leonidi na temnem nebu dosegli moč 1000 meteorjev na uro.

1900:
Znanstveniki so ob koncu 19. stoletja bili prepričani, da se leta 1899 obeta nov spektakularen meteorski dež. Zgodnji znak povečane aktivnosti je bil tudi ZHR med 50 in 100 leta 1898. 14. novembra 1899 pa so opazovalci zaman zrli v nebo - namesto spektakularne meteorske nevihte je bilo vidnih le 40 meteorjev na uro.
Naslednje leto je bilo zanimanje za Leonide malo, toda v jutranjuh urah 14. novembra se je nad vzhodno severno Ameriko pojavil meteorski dež s 1000 meteorji na uro in povzročil paniko med prebivalstvom.

1932:
Po tem, ko so Leonidi leta 1930 s 120 meteorji na uro spet pričeli kazati znake življenja in 180 meteorji na uro leta 1931 so bila naslednje leto pričakovanja velika. Opazovalci na bližnjem Vzhodu, Afriki in Evropi so sicer opazili močno povečano aktivnost z 240 meteorji na uro, kar pa navkljub moteči mesečini ni bilo blizu meteorski nevihti.

1966:
Po slabših predstavah v letih 1899 in 1933 so Leonidi, vsaj s strani opazovalcev, izgubili nekaj zanimivosti, tako, da je večina opazovalcev zamudila prvo povečano aktivnost v letu 1961, ko je bilo vidnih okoli 100 Leonidov na uro. Ponovno povečano aktivnost so opazili leta 1965, ko je bilo vidnih 120 Leonidov na uro, mnogi med njimi so bili bolidi.
Za leto 1966 so nekateri astronomi napovedali meteorski dež nad Evropo. Namesto tega so Leonidi izbruhnili nad severno Ameriko. V le dveh urah se je število meteorjev povzpelo iz 40 meteorjev na uro na 40 meteorjev na sekundo. Ruska arktična polarna postaja je z radiantom na višini 8 stopinj zabeležila 20000 meteorjev na uro. To je bil najmočnejši meteorski dež v zabeleženi zgodovini. Porocila očividcev...

"We saw a rain of meteors turn into a hail of meteors too numerous to count," - Charles Capen, San Gabriel Mountains, Southern California

"The meteors were so intense that we were guessing how many could be seen in a one-second sweep of the observers head... A rate of about 150000 per hour was seen for about 20 minutes." - Dennis Milon, Kitt Peak, Southern Arizona

1999:
Leta 1994 so opazovalci v zahodnem delu ZDA opazili močno povečano aktivnost Leonidov s skoraj 80 meteorji na uro. Leta 1996 so dosegli že 120, leta 1997 pa 180 meteorjev na uro. Za leto 1998 so mnogi astronomi napovedali meteorski dež nad vzhodno Azijo. Namesto tega so Leonidi izbruhnili nad Evropo s 340 meteorji na uro, skoraj petina meteorjev pa so bili bolidi. Nad vzhodno Azijo so videli kratek izbruh z 200 meteorji na uro.
Za leto 1999 so se skoraj vsi astronomi strinjali, da bo 18. novembra okoli 2h UT prišlo do izbruha z vsaj 500 meteorji na uro. Izbruh je res prišel, ob 2h05m UT, število meteorjev pa je doseglo 4 600 na uro! Opazovalci v jordanski puščavi Al Azraq so ob maksimumu zabeležili kar 91 Leonidov na minuto!