URAN
PODATKI O PLANETU  URANOVI PRSTANI  URANOVE LUNE

 Uran je tretji plinski velikan, tretji največji planet v Osončju in sedmi po razdalji od Sonca. Od Sonca je oddaljen 2870 milijonov km. Uranov ekvatorialni premer je 51118 km, kar je več kot dvakrat manj od Jupitra in Saturna. Uranova os vrtenja je nagnjena za kot 98° (Zemljina 23,5°).

Uranovi prstani in sateliti posneti s HST.

Tudi Uran ima prstane. Skupaj jih je 9. Najprej so jih odkrili s pomočjo okultacije zvezde, leta 1977. S Kuiper Airborne Observatory (1-m teleskop na letalu C-141, ki ga bo v kratkem nadomestil 3,5-m teleskop na Boeingu 747) so opazovali okultacijo z namenom, da bi izvedeli kaj več o Uranu samem. Na njihovo presenečenje pa je zvezda 7-krat utripnila pred in po prehodu za Uranom – kar je pomenilo obstoj 7 prstanov. Nadaljna dva sta potrdili sondi Voyager. Naslednja sonda, ki bo morda obiskala Uran in Neptun je Cassini.

Celoten sistem Uranovih prstanov.

 Uran je uradno odkril angleški astronom Sir William Herschel leta 1781. Vendar so razni astronomi opazovali Urana pred Herschelom vsaj 22 krat! Galileo je bil zelo blizu odkritju Urana s svojim 2,5-cm teleskopom, ko je opazoval premike Jupitrovih lun iz noči v noč. Uran je bil le 2° stopinji od Jupitra v februarju 1610, drugem mesecu Galilejevih opazovanj. Galileo je takrat videl tudi Neptuna, vendar več o tem pri Neptunu. John Flamsteed je nekaj desetletij pred Herschlom med kartiranjem neba vrisal zvezdo 34 Tauri (34 Bika), ne da bi vedel da je to v resnici Uran. Obstaja tudi vprašanje o zvezdi 6. magnitude, ki jo je pred več kot dvema tisočletjema opazil Ptolomej in jo zapisal v Almagest. Najbližji kandidat je zvezda 76 Virginis, ki pa je kar 1.3° stopinje stran. Astronomski zgodovinar Keith P. Hertzog je pokazal, da se je leta 128 pr. n. š. Uran nahajal le ˝° stran od tistega mesta, to je torej ob času, ko je Ptolomejev predhodnik Hiparh delal opazavanja na katerih temelji Almagest. Torej so stari Grki opazovali Uran ali ne? Morda, morda tudi ne, vendar je vredno omeniti, da je Uran vsekakor viden s prostim očesom na temnem nebu daleč stran od mestnih luči, saj ko je najsvetlejši sveti s 5,7 magnitudo. V prejšnjem stoletju je angleški opazovalec meteorjev Denning med svojimi opazovanji vrisoval Urana in mu tako s prostim očesom sledil cele mesece.

 Za opazovanje podrobnosti na Uranovem 3,7” velikem disku potrebujemo vsaj 25-cm teleskop in odlične pogoje. V 25-cm teleskopu se pri velikih povečavah pokažejo temnejši ekvatorialni predeli in svetlejši evatorialni pas. Za podrobnosti (če se sploh izoblikujejo) pa potrebujemo vsaj 40-cm teleskop, včasih pa ne pomaga niti 1,5-m teleskop. Pri opazovanju pomagajo svetlo modri W82B, zelen W58 in svetlo rdeč W23A filter.