URANOVE LUNE

URANOVE LUNE:

MIRANDA

ARIEL

UMBRIEL

TITANIJA

OBERON

Tudi Uran ima tako kot vsi veliki plinski planeti svo skupino lun. Do sedaj je znanih 16, vendar to vsekakor ni končno število. Vendar bo treba počakadi, do naslednje sonde, ki bo letela mimo Urana. Če jih naštejemo so to: Kordelija, Ofelija, Bianca, Cressida, Desdemona, Juliet, Portia, Rosalind, Belinda, Puck, Miranda, Ariel, Umbriel, Titanija in Oberon. Kot zanimivost povejmo, da imena Uranovih satelitov ne izhajajo iz mitologije, ampak iz leposlovja. Imena za Titanijo in Oberon je predlaga sir John Herschel, kasneje odkritim satelitom so dali imena ali iz Shakespeara ali pa iz Popove pesnitve Ugrabitev kodra.

tirnice.jpg (24081 bytes) TIRNICE LUN - Miranda, Ariel, Umbriel, Titanija in Oberon krožijo po zunanjih tirih, ostale lune pa precej bližje planetu in so veliko manjše.

lune.gif (22071 bytes)
Primerjava velikosti uranovih največjih lun (če gremo po vrsti so to Miranda, Ariel, Umbriel, Tianija in Oberon).

miranda.gif (48753 bytes) MIRANDA: je odkril G.P. Kuiper leta 1948. Kroži na višini 129400 km, za pot okoli Urana porabi 1,414 dni. Njen premer je 481 X 466 X 466 km. Je najbolj notranja od Uranovih velikih satelitov. Površje je presenetljivo raznoliko. Nekatera območja imajo kraterje, druga pa so povsem gladka, ponekod so do 20 km visoke ledene pečine in obsežna območja trapezaste oblike ali "coronae", ki so jo sprva nadeli vzdevek "dirkališča". Osrednje tri "coronae" (Arden, Elsinore in Inverness) prekrivajo velik del poloble, ki jo je posnel Voyager 2. Menijo, da se je Miranda v svojem razvoju ob trkih razbila, morda celo večkrat in nato so se njeni deli ponovno združili.

ariel.gif (40639 bytes) ARIEL: Ariel kroži na višini 191000 km in ima premer 1158 km, za obhod okoli Urana pa porabi 2,520 dneva. Odkril jo je leta 1851 William Lassel. Na njenem površju so kraterji in prelomni jarki, ki kažejo na precejšno tektonsko dejavnost v preteklosti. Obstajajo celo sledovi erozije.

umbriel.gif (21352 bytes) UMBRIEL: Je najtemnejši med vsemi Uranovimi lunami. Njegovo površje je zglajeno, največji krater, Skynd, ima premer 110 km in ima scetel osrednji vrh. Wunda s premerom 140 km leži blizu ekvatorja in je najsvetlejša tvorba na tem satelitu. (Pazite: zaradi pogleda na tečaje je ekvator na tej sliki okoli roba planeta). Umbriel kroži na višini 256300 km in porabi 4,144 dneva za en obhod okoli Urana. Premer pa je 1169 km.

titanija.jpg (12415 bytes) TITANIJA: Je največji Uranov satelit. Odkril jo je leta 1787 William Herschel. Kroži na višini 435000 km. Premer znaša 1578 km. Obhod okoli Urana pa naredi v 8,706 dneh. Na njenem površju so izrazite visoke ledene pečine in široke, razvejane in med seboj povezane doline, tako da se zdi, kot da jih je izdolbla tekočina, čeprav ni treba povdarjati, da so vsi sateliti prelahki, da bi lahko zadržali vsaj sledove atmosfere.

oberon.jpg (17217 bytes) OBERON: Tudi Oberon je odkril William Herschel leta 1787. Je najbolj zunanji satelit. Oddaljen je 583500 km od Urana. Za pot okoli Urana porabi kar 13,463 dni. Njegov premer je 1523 km in je drug največji Uranov satelit. Njegovo površje je posuto s kraterji in nekateri med njimu (Hamlet, Othello in Falstaff) imajo temna dna, verjetno zaradi mešanice ledu in ogljikovih snovi, ki so privrele na dan iz notranjosti.

	MIRANDA: je odkril G.P. Kuiper leta 1948. Kroži na višini 129400 km, za pot okoli Urana porabi 1,414 dni. Njen premer je 481 X 466 X 466 km. Je najbolj notranja od Uranovih velikih satelitov. Površje je presenetljivo raznoliko. Nekatera območja imajo kraterje, druga pa so povsem gladka, ponekod so do 20 km visoke ledene pečine in obsežna območja trapezaste oblike ali "coronae", ki so jo sprva nadeli vzdevek "dirkališča". Osrednje tri "coronae" (Arden, Elsinore in Inverness) prekrivajo velik del poloble, ki jo je posnel Voyager 2. Menijo, da se je Miranda v svojem razvoju ob trkih razbila, morda celo večkrat in nato so se njeni deli ponovno združili.
	ARIEL: Ariel kroži na višini 191000 km in ima premer 1158 km, za obhod okoli Urana pa porabi 2,520 dneva. Odkril jo je leta 1851 William Lassel. Na njenem površju so kraterji in prelomni jarki, ki kažejo na precejšno tektonsko dejavnost v preteklosti. Obstajajo celo sledovi erozije.
	UMBRIEL: Je najtemnejši med vsemi Uranovimi lunami. Njegovo površje je zglajeno, največji krater, Skynd, ima premer 110 km in ima scetel osrednji vrh. Wunda s premerom 140 km leži blizu ekvatorja in je najsvetlejša tvorba na tem satelitu. (Pazite: zaradi pogleda na tečaje je ekvator na tej sliki okoli roba planeta). Umbriel kroži na višini 256300 km in porabi 4,144 dneva za en obhod okoli Urana. Premer pa je 1169 km.
	TITANIJA: Je največji Uranov satelit. Odkril jo je leta 1787 William Herschel. Kroži na višini 435000 km. Premer znaša 1578 km. Obhod okoli Urana pa naredi v 8,706 dneh. Na njenem površju so izrazite visoke ledene pečine in široke, razvejane in med seboj povezane doline, tako da se zdi, kot da jih je izdolbla tekočina, čeprav ni treba povdarjati, da so vsi sateliti prelahki, da bi lahko zadržali vsaj sledove atmosfere.
	OBERON: Tudi Oberon je odkril William Herschel leta 1787. Je najbolj zunanji satelit. Oddaljen je 583500 km od Urana. Za pot okoli Urana porabi kar 13,463 dni. Njegov premer je 1523 km in je drug največji Uranov satelit. Njegovo površje je posuto s kraterji in nekateri med njimu (Hamlet, Othello in Falstaff) imajo temna dna, verjetno zaradi mešanice ledu in ogljikovih snovi, ki so privrele na dan iz notranjosti.