Opis strani:

• Opis objektiva
• Lastnosti objektivov
  - Svetlobna moč
  - Sistemi ostrenja
• Vrste objektivov
  - Širokokotniki
  - Normalni
  - Tele
• Nepravilnosti
  - Asferične leče
  - APO leče
  - Popačenje in zasenčenje
• Zaključek

Sistem leč v objektivu

Na zgornji sliki je primer takega sistema leč. Modro obarvane leče so sprednje leče, ki s svojim drsenjem nastavljajo ostrino. Zadaj pa vidimo razmak med lečami in goriščno ravnino, v katero je nameščen film. S spreminjanjem razdalje leč do te ravnine se spreminja goriščna razdalja, s tem pa zorno polje. Slednje je možno le pri zoom objektivih, kajti t. i. fiksni objektivi imajo stalno (nespremenljivo) goriščno razdaljo. Naj opozorim samo na to, da se goriščna razdalja ne meri od konca leč, kot bi bilo to možno sklepati iz slike, temveč od optičnega središča leč. To je nekje v sredi med lečami, kjer bi imeli sredino ene leče, če bi ves sistem leč uspeli stlačiti v to eno samo lečo.

V objektivu pa niso samo leče. V objektivu je še ena zelo pomembna stvar - zaslonka. To je iz srpastih ploščic sestavljena naprava, ki ima v sredini odprtino. Glede na to, kako se srpaste ploščice nastavijo, se ta odprtina lahko veča ali manjša. Zaslonko ljudje pogosto zamenjujejo z zaklopom. Zato naj poudarim zdaj še glavne razlike med njima:

• Zaklop je v telesu kamere (za zrcalom in pred filmom), zaslonka pa je v objektivu.
• Zaklop je iz dveh pravokotnih zaves, zaslonka pa iz več ploščic srpaste oblike, ki v sredini tvorijo približno odprtino v obliki kroga.
• Namen zaklopa je, da spusti svetlobo na film in s tem, kolikor časa je odprt, določa, koliko svetlobe pade na film. Pri zaslonki ne moremo določiti, koliko časa bo odprta (ker je vedno odprta), temveč kako velika bo odprtina, skozi katero bo nato svetloba prišla v kamero in na film.

Niso vsi objektivi dobri za vse kamere. Vsako podjetje ima na svojih kamerah svoje posebne bajonete, tako da objektivi, ki jih izdeluje npr. Canon, niso uporabni na Nikonovih in Pentaxovih kamerah. Obstajajo pa tudi podjetja, ki pa so bolj svetle izjeme kot pravilo - npr. Sigma, ki poleg za svoje kamere izdelujejo tudi objektive za druge tipe bajonetov (Nikon, Canon, Minolta, Pentax).

Objektivi se razlikujejo po tem, kakšno goriščno razdaljo imajo. Več o tem si preberite v poglavju o vrstah objektivov, tukaj naj le omenim, da poznamo širokokotne, normalne in tele-objektive.

Drug pomemben podatek, ki opisuje objektiv, je svetlobna moč. To je razmerje med goriščno razdaljo in največjim premerom odprtine zaslonke v objektivu.

Svetlobna moč = Goriščna razdalja / Premer največje odprtine zaslonke

Svetlobna moč je običajno zapisana v obliki f/zaslonsko_št. (npr. f/5.6, f/1.4). Včasih se f spredaj tudi izpusti in zapiše npr. samo 5.6.

Poleg svetlobne moči pa moramo poznati tudi premer objektiva (v milimetrih), saj le tako vemo, katere filtre (in obročke, predleče, tele-konverterje) bomo potrebovali za naš objektiv. Ti se namreč navijejo kar na konec objektiva, širina navoja objektiva pa se mora seveda ujemati s širino navoja filtra. Obstajajo tudi prehodni navoji, ki premoščajo razliko med različnima navojema objektiva in filtra (če ta ni večja od 10-20 mm), vendar je to lahko le začasna rešitev. In še to: če večji filter dajemo na ožji objektiv, to še gre, v obratnem primeru pa filter na robovih že prekriva objektiv, posledica tega pa so temni posnetki na robovih posnetkov.

Večina objektivov ima možnost (poleg ročne) avtomatične ostritve (ang. autofocus - AF). To se na objektivu vidi tako, da ima majcen vtič, ki preko bajoneta sprejema vrtljaje motorja iz kamere. Nekateri proizvajalci v svoje boljše (in dražje) objektive vgrajujejo še dodatni motor, ki zagotavlja tišje in še hitrejše ostrenje (tako ima Canon sistem USM, Sigma pa HSM).

Ne glede na vrsto ostrenja je pomembno tudi, kako ostrenje poteka znotraj objektiva - katere leče se pri ostrenju premikajo. Glede na to lahko rečemo, da obstajajo različni sistemi ostrenja.

Sistemi ostrenja

Pri zadnjem ostrenju se premika ena ali več leč za zaslonko. Zaradi njihove majhne velikost in teže je AF zelo hitro. Pri zadnjem ostrenju se vseeno lahko spreminja dolžina objektiva. Če pa se ne, potem imamo pravzaprav opravka z notranjim ostrenjem.

Za notranje ostrenje je značilno, da se pri ostrenju premika ena (ali več) od skupin znotraj objektiva. Pri tem se fizična dolžina objektiva ne spreminja. Omogoča hitro ostrenje in izdelavo majhnega ter lahkega objektiva.

Pri razteznih sistemih se pri ostrenju premikajo sprednji elementi leč ali pa kar vse leče. Pri tem se dolžina objektiva spreminja, kar je povezano tudi z vrtljivim prednjim elementom.Ostrenje s takim sistemom je relativno počasno. Večina zoom objektivov je tega tipa.

Kamere Contax AX pa uporabljajo čisto drugačen pristop - namesto, da bi se pri ostrenju premikale leče, se premika ravnina s filmom. Tako ni več potrebno težavno premikanje leč, premik pri ostrenju pa je majhen. Prednost tega sistema je zelo hitro in dobro ostrenje, še posebej na krajše ostrenje. Slabost pa je v izredno dragi izvedbi in v težavah pri ostrenju na daljših tele objektivih (300 mm in več), kjer je potrebno pred-ostrenje.

Najpomembnejše pri teh sistemih je, kako hitro ostrenje omogočajo in pa če se prednji elementi pri ostrenju vrtijo. Bolje je, da se ne, saj potem lažje uporabljamo nekatere filtre, ki jih nastavljamo z vrtenjem. Tako imamo npr. pri uporabi cirkularnega polarizacijskega filtra težave, če se med ostrenjem prednji element (navoj za filtre pa zraven) premika, saj se nam tako vedno znova in znova podirajo nastavitve. Pri zadnjem in notranjem ostrenju se prednji elementi ne premikajo, pri razteznih sistemih pa se. Zato toplo priporočam vse objektive z notranjim ostrenjem, čeprav so tisti na raztezni sistem cenejši. Seveda pa to ne pomeni, da so vsi objektivi z razteznim sistemom ostrenja slabi. Nasprotno, obstaja mnogo odličnih profesionalnih objektivov, ki deluje na ta način.

Še najpomembnejša stvar pri objektivu pa je kvaliteta njegovih leč. Žal nam te iz prospektov in tehničnih specifikacij ne bo uspelo razbrati. Kako pa jo le odkrijemo? Najbolj zanesljiva metoda je, da sami opravimo poskuse. Če pa nismo tako izkušeni, lahko zaupamo mnogim strokovnjakom, ki to počnejo za nas in rezultate nato objavljajo v znanih foto revijah. Pri lečah obstaja veliko možnosti napak oz. s tujko aberacij. Te so tako značilne za optične naprave, da sem jim namenil posebno poglavje po opisu vrst objektivov.

Objektive, tako kot vsako drugo stvar, lahko delimo po veliko kriterijih. Največkrat pa se jih deli glede na zmožnost avtomatičnega ostrenja in glede na njihovo goriščno razdaljo.

Po prvem kriteriju poznamo:

• M objektive: z njimi ostrimo lahko samo ročno; taki so recimo vsi objektivi na kamerah podjetja Leica
• AF objektive: z njimi lahko ostrimo tako ročno kot avtomatično s pomočjo kamere

Še večja pa je delitev objektivov glede njihove goriščne razdalje. Tu poznamo dve delitvi. Prva je delitev na:

• fiksne objektive: ti imajo samo eno goriščno razdaljo, en zorni kot
• zoom objektive, (vario-objektive, objektive s premično goriščnico): taki objektivi lahko zvezno spreminjajo goriščno razdaljo v nekem razponu (npr. 28-70, 100-300)

Na splošno so fiksni objektivi boljši od zoomov. Imajo boljše optične lastnosti in manj "bolehajo" za znanimi optičnimi napakami. Zoomi so namreč vedno kompromis med udobjem in kvaliteto. Na račun večje uporabnosti zaradi široke palete zornih kotov, ki jih ponujajo zoomi, trpi kakovost. Zoomi zaostajajo tako po svetlobni moči kot po ostrini in barvni kontrastnosti. Pri zoomih je tudi pogostejša napaka popačenja in zasenčenja.

Drugače pa delimo objektive glede na goriščno razdaljo na:

• širokokotne objektive (ang. wide-angle)
• normalne objektive
• tele objektive

Širokokotni objektivi

Najbolj na splošno so to objektivi, ki imajo goriščno razdaljo manjšo od normalne. V praksi pa so to objektivi, ki imajo goriščnice do nekako 35 mm. Tudi tukaj bi lahko našli nekaj skupin. Objektivom z najmanjšimi goriščnicami, ki pokrivajo zorni kot skoraj 180 %, pravimo ribje oko (ang. fish-eye). Tisti, ki imajo goriščnice med 8 in 14 mm (slika levo), dajo močno popačeno okroglo sliko, tisti od 14 do 20 mm (slika desno), pa dajo običajno podolgovato panoramsko, a še vedno močno popačeno sliko. Nad 18 mm ne govorimo več o ribjem očesu, temveč o navadnem širokokotniku. Med širokokotnimi zoom objektivi so pogosti taki z razponom 17-35 in 20-35 mm. Najboljši imajo svetlobno jakost 2.8, malo slabši pa 3.5-4.5. Širokokotniki so uporabni predvsem pri slikanju pokrajin, kjer potrebujemo veliko globinsko ostrino, uporabljamo pa jih tudi takrat, ko hočemo na posnetek spraviti čim več (npr. pri slikanju notranjosti, slikanju zgradb).

Normalni objektivi

To so objektivi, katerih goriščnice so ravno tako dolge, da je njihov zorni kot enak tistemu, ki ga ima človeško oko (pri tem običajno mislimo zorni kot glede na diagonalo slike - glej sliko desno). To pa je ravno goriščnica okoli 50 mm. Zoom normalnih objektivov ni, ker je področje, kjer je zorni kot enak človeškemu, zelo majhno (50 mm ± 5 mm) in bi bila izdelava takega zooma nesmiselna. Zato pa med normalnimi objektivi cvetijo fiksni in so ponavadi tudi svetlobno izredno močni (f/1.0 do f/2.8). Včasih, ko še ni bilo zoom objektivov, so bili taki normalni objektivi daleč najbolj pogosti objektivi. V kompaktnih kamerah pa se poleg 50 mm objektivov na veliko uporabljajo tudi 35 mm, ki pa je že v širokokotnem področju.

Preden nadaljujemo še s tele objektivi, ne smemo mimo najbolj pogosto uporabljane zoom kategorije. To je področje med 24 mm in 105 mm. V tem področju poznamo veliko zoomov, najbolj pogosti pa so 28-70, 35-70 in 28-105. Na spodnjem koncu so torej širokokotni, nato pa preko normalnega dela preidejo v spodnji tele del (do 120 mm), ki je zelo uporaben pri fotografiranju portretov. Obstajajo seveda tudi ekstremni zoomi, ki delujejo na področju 28-200 mm ali še večjem, vendar se pri teh kompromis udobnosti na račun kvalitete že kar precej pozna. Dobro, če slikamo predvsem družinska srečanja, na zabavah ipd.in nato razvijemo slike 9 x 13. Potem bo tudi tak objektiv zadostoval. Drugo vprašanje je seveda, če ne bi ceneje prišli skozi z nakupom kompaktne kamere z 38-140 mm zoomom.

Tele objektivi

Tele področje lahko razdelimo na tri dele:

• spodnji tele, ki se začne nekje pri 80 mm
• srednji tele, ki je med 150 do 300 mm
• zgornji ali ultra tele, ki je od 300 mm naprej (do 1000 mm in še več)

Spodnji tele del se uporablja predvsem v portretni fotografiji, tudi pri slikanju pokrajin in arhitekture. Del med 90 in 120 mm pa je tudi najbolj cenjen v makro fotografiji, pri kateri pridejo slike na filmu v razmeju do predmetov v naravi vse tja do razmerja 1:1.

Srednji tele del se najbolj uporablja. Pri zoom objektivih je pogosto združen s spodnjim tele delom, tako da imamo potem objektive 70-210, 100-300 ali celo 70-300. Srednji tele se uporablja pri slikanju arhitekture, narave, športnih dogodkov itd. Zoom objektivi običajno pešajo na zgornjem koncu (nad 200 mm), zato je dobra ideja - če je cenovno dosegljiva - da imamo en dober 70-200 zoom objektiv, nato pa še en 300 mm fiksni tele objektiv.

Tukaj naj podam še majhen nasvet. Če boste v svoji zbirki imeli nekaj zoom in nekaj fiksnih objektivov, potem naj bodo fiksni na koncu delovnega področja (npr. pri 20 mm in 300 mm), saj se ravno tam zoomi najslabše obnesejo. V sredini je smiselen edino svetlobno zelo močen normalni objektiv (50 mm, f/1.4) in pa makro objektiv (50 mm ali 90 mm).

Ultra tele področje je ponavadi že tisto, ki amaterjem ni toliko zanimivo, še manj pa cenovno dostopno. Do tega področja lahko pridemo tudi z uporabo navadnih tele objektivov, če zraven uporabimo še tele konverter. To je naprava podobna objektivu, ki se namesti med kamero in tele objektiv. Njegova glavna naloga je, da podaljša goriščnico. Poznamo dve izpeljanki: 1.4x in 2x (na sliki desno). Prvi podaljša goriščnico za 1.4x (npr. 200 mm v 280), a hkrati zmanjša svetlobno moč za eno stopnjo (iz npr. f/2.8 na f/4). Drugi podaljša za 2x, a tudi zmanjša svetlobo za 2x (iz. f/2.8 na f/5.6). Glavna slabost tele konverterjev je torej ta, da poslabšajo običajno že tako slabo svetlobno moč tele objektivov, ki imajo ponavadi f/4 ali več (le profesionalne izvedbe, kot ta na zgornji sliki pod naslovom - Sigma 70-200 EX HSM, imajo f/2.8). Druga slabost pa je, da je slika, če uporabljamo tele konverterje, manj ostra in kontrastna, torej optično slabša, kot če bi imeli tele objektiv iste goriščnice.

Zato imajo profesionalci raje kot navadne tele objektive plus konverterje prave ultra tele objektive, katerih goriščnica je lahko 1000 mm, 2000 mm in še več. So pa vsi ti objektivi izredno veliki in težki, zato jih brez močnih in kvalitetnih stojal ne moremo uporabljati. Obstaja pa še ena vrsta tele objektivov - zrcalni objektivi. Ti imajo namesto leč konkavno zrcalo, podobno kot astronomski teleskopi. Njihova glavna prednost je, da so zaradi uporabe zrcala veliko manjši od tistih v klasični izvedbi z lečami. Imajo pa tudi slabost - vsak zrcalni objektiv ima lahko samo eno "zaslonko", običajno f/8.

Za konec tega poglavja bi samo še omenil objektive s popravkom perspektive ali PC objektive (ang. PC - perspective  control). Pri slikanju visokih zgradb, kot so cerkve, gradovi, stolpnice ipd. se zgodi, da moramo zato, da dobimo vse na sliko, nagniti fotoaparat. To pa povzroči popačenje perspektive, saj film (in s tem goriščna ravnina) pri nastanku posnetka ni bil vzporeden s predmetom slikanja. Na fotografiji se to vidi tako, da se navpične linije stekajo oz. ožajo proti vrhu posnetka. Tako so navpični zidovi visoke zgradbe namesto vzporedni proti vrhu vse ožji. To lahko popravimo tako, da slikamo z višjega stojišča - če npr. slikamo cerkev, gremo slikat v sosednjo hišo iz drugega ali tretjega nadstropja. Vedno pa to ni mogoče; takrat moramo, če nočemo imeti popačenega posnetka, uporabiti PC objektiv, ki z zamikom žarkov in s tem spravljanjem žarkov na pravokotno pot proti filmu, popravi popačenje perspektive. So pa tovrstni objektivi zelo dragi, tako da za povprečne amaterje niso zanimivi.

• ostre: točka mora biti tudi na filmu točka in ne krožec
• kontrastne in kazati prave barve
• brez popačenj (ang. distortion)
• brez zasenčenj (ang. vignetting)...

...pa niso! Vse leče imajo določene pomanjkljivosti, ki jih proizvajalci bolj ali manj uspešno odpravljajo s posebnimi oblikovalskimi tehnikami. Dve taki tehniki sta uporaba asferičnega stekla in apokromatske leče.

Asferične leče

Asferične leče omogočajo sliko brez popačenj tudi na robu, to pa dosežejo s posebnim oblikovanjem leč, ki so proti robovih tanjše. Še posebej so uporabne pri širokokotnih objektivih, saj se pri teh svetloba lomi na robovih pod največjim kotom. Če leča ni asferična, lahko pride do tega, da se svetlobni žarki sekajo pri različnih razdaljah, rezultat pa je neostra slika.

Obstajata dve različici asferičnih leč:

• prave asferične leče
• hibridne leče

Hibridne leče so navadne leče s posebno plastično prevleko, ki da značilno asferično obliko. Prave asferične leče pa so steklene in so cele narejene v posebni obliki. Pri hibridnih lečah napake pogosto niso povsem odpravljene, medtem ko dajejo prave leče zelo dobre rezultate. Poleg tega pa je tudi zelo pomembno, kje se nahaja asferična leča - najbolje v prednji skupini leč. Prisotnost asferične leče pa ni garancija za dober objektiv. Ne pozabimo, da nekateri Carl-Zeiss objektivi sploh nimajo asferičnih elementov (npr. f/3.3 28-85), a po kvaliteti daleč prekašajo vse japonske leče s še tako dobrimi asferičnimi dodatki.

Apokromatske leče

Apokromatske leče ali krajše APO leče se za razliko od asferičnih bolj uporabljajo v tele objektivih. Pri teh prihaja do pojava kromatične aberacije oz. barvne nepravilnosti. Na lečah se namreč barve različnih valovnih dolžin lomijo pod različnimi koti. Zato se v gorišču ne sekajo vse barve skupaj, brez popravkov pa bi dobili na filmu neoster, če ne že kar mavričast posnetek. To napako se odpravlja s posebnimi dodatki, ki pa so včasih le reklamna poteza proizvajalcev, ne pa resničen napredek. Spet pa obstajajo kot zgled odlične konstrukcije samih leč nekateri Carl-Zeissovi tele objektivi, ki brez vsakršnega APO dodatka daleč prekašajo vse ostale japonske "čudeže sodobne tehnike".

Ostre leče so ostre na celem področju, ne samo v sredi. Včasih se to težko opazi skozi iskalo, lepo pa se to vidi na diasu pod veliko lupo. Običajno so objektivi najbolj ostri dve do tri zaslonski št. pod svetlobno jakostjo. Zanimivo je tudi, kako svetlobno močnejšim objektivom kvaliteta počasneje raste kot šibkejšim, to pa jim podaljša področje uporabnosti. Kot primer je na spodnji sliki prikazano tako področje najboljše kvalitete za zoom objektiva 28-70 mm f/2.8 in f/4. Oba objektiva sta najbolj ostra, kontrastna in dajeta najlepše barve šele pri zaslonki 8. Vendar ima objektiv f/2.8 dobro kvaliteto tudi pri f/4 in f/5.6, kjer je drugi objektiv slab. Pri večji zaslonki kot 8 je globinska ostrina sicer večja, zato pa pada kvaliteta (velja za oba objektiva).

Popačenje in zasenčenje (vignetiranje)

Še nekaj o popačenju. To je spreminjanje oblike slike zaradi lastnosti leč, da se na robovih obnašajo drugače kot v sredini. Še posebej je ta pojav opazen pri zoom objektivih, medtem ko pri fiksnih ni omembe vreden. Obstajata dve obliki popačenja slike:

• sodček
• blazina

Pri prvi obliki so robovi slike napihnjeni navzven, pri drugi pa jih vleče proti sredini slike (kar lahko sklepamo že iz imena popačenja). Prva oblika se predvsem pojavlja pri dolgih (tele) goriščnicah, druga pa pri kratkih (širokokotniki).

Podobno je z zasenčenjem, samo da se pri tem pojavu ne deformira oblika slike, temveč se na obstoječi sliki na robovih pojavljajo temnejša področja. Nekateri uporabljajo ta izraz tudi za padec kvalitete v ostrini, vendar se prvensteno nanaša le na padec svetlobne kvalitete.

Čisto na koncu - za vztrajne in zveste bralce - pa navajam še moj osebni izbor objektivov in filtrov:

• f/2 14 mm ribje oko
• f/1.4 50 mm
• f/2.8 90 mm Makro
• f/4 300 mm
• 1.4x konverter

in še zoomi:

• f/2.8 17-35
• f/2.8 28-70
• f/2.8 70-200

Filtri:

• UV ali Skylight 1A (zaščita leč)
• cirkularni polarizacijski filter
• 81B filter za toplejše barve
• 82A filter za hladnejše barve
• rdeči 25A filter (le za ČB)

Pri svetlobnih močeh objektivov in kombiniranju s konverterji bodite še posebej pozorni na to, da ne prekoračite "magične" meje f/5.6. Če je največja jakost slabša, potem utegnete imeti resne težave z delovanjem AF. Ne pozabite pa tudi tega, da se splača imeti objektive z notranjim ostrenjem, pri katerih se sprednji elementi ne premikajo.