Opis in delovanje kamere
Uvod
Namen strani, ki je pred vami, je opis delovanja fotografske kamere oz. ohišja (ang. body). Kamera je osrednji del fotografskega sistema, ki ga tvori vsaj še objektiv (ang. lens), običajno pa se mu pridruži tudi bliskavica (ang. flash) - s tem je mišljena posebna bliskavica, ki se natakne na vrh kamere ali pa preko posebnega držala (ang. hot shoe), ne pa tista, ki je že vgrajena v telo. Pri opisu sem imel v mislih predvsem enooko zrcalno-refleksno kamero. Opisi so splošni in v kar se da poljubnem jeziku, čeprav se včasih nisem mogel izogniti tudi zahtevnejšim opisom in temu primerno težje razumljivemu jeziku.

Opis strani:

 

Opis kamere
Kamera je pravzaprav lepo oblikovana škatla, v katero vstavimo film. Njena glavna naloga je, da na film spusti svetlobo. Prve kamere so bile t. i. camere obscure. To so bile črne sobe, malo pozneje pa črne škatle, ki so imele majhno luknjico, skozi katero je pronicala svetloba. Ta je na zadnjo steno projicirala obrnjeno sliko, in če smo tja postavili na svetlobo občutljivo snov (kot npr. srebrov bromid), se je slika zapisala. Od tod tudi izvira nastanek imena fotografija (staro-grško: foto - svetloba, grafein - pisati). Preprosta črna škatla je skicirana na spodnji sliki.

Camera obscura

Današnje kamere pa so vse kaj več kot samo navadne črne škatle. Kot prvo imajo zaklop, ki uravnava, kdaj in koliko časa bo svetloba padala na film. Običajno se nahaja neposredno pred filmom in je sestavljen iz dveh lamel oz. zaves. Obstajajo tudi drugi zaklopi - npr. taki, ki so krožno-srpaste oblike (tako kot zaslonka) in se nahajajo v objektivu - vendar se bomo tukaj ukvarjali predvsem s prvimi.

Potem imajo zrcalo in penta-prizmo. Zrcalo je pred zaklopom, prizma pa nad zrcalom, oboje pa ima funkcijo, da svetlobo, ki pride skozi objektiv v kamero, preusmeri v iskalo (ang. view finder) - prostor, kjer gledamo sliko z očesom. Če je iskalo malo boljše (npr. malo poveča sliko ali pa omogoča gledanje tudi nekaj cm proč), mu pravimo okular. Svetlost slike v okularju je odvisna od največje odprtine na objektivu - večja kot je ta, svetlejšo sliko gledamo.

V kameri je tudi motor, ki poganja avtomatično ostrenje - avtofokusiranje (AF) na objektivu. Nekateri modeli objektivov (boljši Canonovi in Sigmini) imajo še dodaten motor v objektivu, ki še pospeši avtofokusiranje. Spreminjanje goriščne razdalje na zoom objektivih je izpeljano ročno (Minoltina serija xi je probala tudi z avtozoomiranjem, a se to v praksi ni obneslo).

Poleg tega pa je v kameri še vse polno elektronike. Od te je še najpomembnejša TTL (ang. through the lens - skozi objektiv) elektronika, ki skrbi za to, da kamera oceni pravilno osvetlitev filma na podlagi svetlobe, ki se je odbila od predmeta in nato prišla v kamero skozi leče v objektivu. Pred izumom TTL elektronike se je pravilno osvetlitev vedno nastavljalo ročno.

Delovanje TTL

Senzorji za zaznavo svetlobe so pri tem lahko nameščeni ali na polprepustnem zrcalu ali na prizmi. V kamero vgrajeni računalnik nato analogne podatke o vpadli svetlobi preračuna v ustrezno kombinacijo časa osvetlitve oz. ekspozicije (ali tudi zaklopnega časa) in zaslonke.

Delovanje kamere
Kaj se torej zgodi, ko pritisnemo na sprožilec?
  1. Zaslonka (v objektivu) se zmanjša na nastavljeno vrednost - kajti ves čas, ko smo opazovali sliko, je bila postavljena na največjo vrednost.
  2. Zrcalo se dvigne - v iskalu slika izgine, ker gre zdaj svetloba proti filmu in ne proti prizmi.
  3. Odpre se zaklop. Kot že omenjeno, je ta iz dveh zaves. Pred sproženjem pokriva prva zavesa ves okvir (slikco na filmu). Po pritisku na sprožilec se prva zavesa umakne in na film pada svetloba. Po preteku časa osvetlitve začne prvi zavesi slediti druga, ki začenja prekrivati film.
    Delovanje zaves zaklopa
  4. Zdaj se zrcalo vrne v svoj spodnji položaj in svetloba se spet preko njega in prizme odbija v iskalo.
  5. Zavesi zaklopa se postavita v prvotni položaj, hkrati pa se v objektivu zaslonka ponovno odpre na največjo velikost.

Kvaliteta slike je prvotno odvisna od kvalitete objektiva oz. od leč v njem. Kamera s svojo elektroniko le pripomore, da lahko kontroliramo objektiv in da ocenimo pravilno osvetlitev filma. Pri samem procesu osvetljevanja kamera sodeluje z zaklopom in s filmom (plošča za njim mora biti ravna). Kaj se med slikanjem dogaja v objektivu, je opisano v poglavju o objektivih.

Zaklenitev zrcala (Mirror Lock-Up)
Pri ZRK zaradi zrcala lahko gledamo isto sliko, kot bo pozneja posneta na film. Glavna prednost tega je v boljši kontroli tega kar slikamo in v lažjem ustvarjanju dobre kompozicije. Obstajajo pa tudi slabosti, ki jih povzroča zrcalo. Ti sta predvsem dve:
  • Zaradi zrcala se v kameri poveča razdalja med objektivom in filmom, posledica tega pa je slabša kvaliteta posnetka.
  • Gibanje zrcala (sunek pri njegovem zaustavljanju) povzroča tresljaje. To šibko tresenje se lahko pozna na posnetkih, ki so bili posneti z dolgim časom osvetlitve (pod 1/30 s).

Grafikon stresenja kamere

Večinoma so tresljaji, ki jih povzroča zrcalo, zanemarljivi v primerjavi s tistimi, ki jih povzroča fotograf s pritiskom na sprožilec. Včasih pa se lahko njihov vpliv vseeno pozna (predvsem pri makrofotografiji, kjer delamo z velikimi povečavami). Zato imajo nekateri najboljši modeli kamer možnost, da zrcalo določen čas pred posnetkom zaklenemo. To pomeni, da ga še pred sprožitvijo dvignemo in v ta položaj pritrdimo. Tako ob sprožitvi zaženemo le zaklop in zaslonko, zrcalo pa je že odmaknjeno in ne ovira poti svetlobe.

Funkcije sodobnih kamer
Sodobne kamere so z vso svojo elekroniko pravo čudo tehnike. Ravno tako pa tudi ni čudo, da smo v vsej tej poplavi raznih funkcij malce izgubljeni. V naslednjih vrsticah zato razlagam glavne pojme in funkcije sodobnih kamer.

Osvetlitev

Količina svetlobe, ki pade na film, je odvisna od:

  • časa osvetlitve (ekspozicije)
  • zaslonke

Čas osvetlitve je čas, ko je zaklop odprt in svetloba pada na film. Navaja se v sekundah ali v delih sekunde (30 s, 2 s, 1/30 s, 1/500 s). Zaslonka pa je posebna naprava iz srpastih ploščic, ki v sredini oblikujejo luknjo v obliki kroga (natančneje poligona, ker rob ni ravno krožnica, temveč je iz večih daljic). Pri tem se velikost luknje meri z zaslonskim številom (ang. f-stop number), krajše radi rečemo kar zaslonka:

Zaslonsko število = Goriščna razdalja / Premer odprtine

Tako npr. zaslonsko število 2.8 pove, da je goriščna razdalja 2.8x večja od premera odprtine. Zaslonsko št. 2.8 zapišemo raje kot: f/2.8. Iz formule za izračun zaslonskega števila sledi, da z večanjem odprtine zaslonsko št. pada (in obratno). Zaslonsko št. pri največji možni odprtini zaslonke imenujemo tudi svetlobna moč objektiva.

Zaslonska št. radi podajamo v lestvici, kjer vsako naslednje število pomeni 2x manjšo odprtino. Ker ima odprtina približno obliko kroga, premer odprtine pa je sorazmeren polmeru, lahko po uporabi osnovnošolske matematike in formule za ploščino kroga vidimo, da 2x manjši krog pomeni za koren iz 2 manjši premer (polmer). Zato serija zaslonskih števil v bistvu predstavlja kroge, katerih ploščina se prepolavlja. Poglejmo si to lestvico:  1, 1.4, 2, 2.8, 4, 5.6, 8, 11, 16, 22, 32 (števila se zaokrožujejo). Zaslonsko št. 1 predstavlja 2x večjo odprtino kot zaslonsko št. 1.4, 4x večjo kot 2 in 8x večjo odprtino kot za 3 stopnje večje št. 2.8.

Kombinacija časa osvetlitve in zaslonskega št. nam določi, koliko svetlobe bo padlo na film. Vzemimo en tak par: 1/125 s in f/5.6. Ista količina svetlobe bo padla na film pri drugi kombinaciji, kjer bomo zaslonko za toliko zmanjšali, za kolikor bomo čas podaljšali. Npr. da prepolovimo odprtino zaslonke - potem moramo čas podvojiti. Isto osvetlitev nam torej da tudi kombinacija 1/60 s (približek! 125 : 2 ~ 60) in f/8. Nekaj takih kombinacij si lahko ogledate v orientacijski osvetlitveni tabeli.

  • občutljivost filma

Tretja stvar, ki vpliva na pravilno osvetljen film je občutljivost filma. Bolj kot je ta občutljiv, manjše zaslonke lahko uporabljamo pri istem času oz. krajši čas lahko uporabimo pri ist zaslonki. Občutljivost filma se meri v ISO številih, 2x večje število predstavlja 2x bolj občutljiv film (in obratno). Srednje občutljiv film ima ISO št. 100, manjša števila imajo manj občutljivi filmi, večja št. pa bolj občutljivi filmi. Tako je film ISO 50 2x manj občutljiv kot film ISO 100, film z ISO 3200 pa je 32x bolj občutljiv. Na bolj občutljiv film torej lahko slikamo pri manj vpadle svetlobe na film. Pri tem pa obstaja en problem: bolj kot je film občutljiv, bolj ima ta tendenco, da se delci plasti na filmu združujejo v zrna - pride do pojava zrnatosti (s tujko granulacije). Zato je optimalno slikati na najmanj občutljiv film, ki si ga lahko privoščimo v danih svetlobnih razmerah.

Globinska ostrina

Še en pojem je izredno pomemben v fotografiji. To je globinska ostrina. Ta nam pove, koliko stvari bo na fotografiji ostrih glede na predmet, na katerem smo ostrili sliko. Ostrina se razporedi na 1/3 pred glavnim predmetom in 2/3 za njim. Na posnetku z veliko globinsko ostrino je poleg glavnega predmeta ostro vidna tudi okolica, nasprotno pa je pri posnetkih s slabo (majhno) globinsko ostrino oster samo glavni predmet, vse ostalo na posnetku pa je bolj ali manj zabrisano, nejasno, neostro.

Na globinsko ostrino vplivamo na tri načine:

  • z zaslonko
  • z goriščno razdaljo na objektivu
  • z razdaljo od predmeta

Globinsko ostrino povečujemo, če uporabljamo manjše zaslonske odprtine (večjo zaslonsko št.!), če uporabljamo krajše goriščnice na zoom-objektivu (bolj širokokotno) oz. objektive s krajšimi goriščnicami ter če se oddaljujemo od predmeta slikanja. Boljše kamere imajo poseben gumb za pregled globinske ostrine (ang. depth-of-field preview). Ko ga pritisnemo, se nam zaslonka začasno postavi na nastavljeno vrednost - in s tem lahko skozi iskalo vidimo, kako naša nastavitev vpliva na to, kako ostri bodo predmeti tudi pozneje na filmu. Opazili pa bomo tudi, da pri manjši odprtini (manjši zaslonki) pride manj svetlobe v iskalo - zaslon se zatemni. Pri slikanju na film se to namreč, kot že omenjeno, uravnoteži z dalšim časom osvetlitve.

Osvetlitvena avtomatika (ang. AE (auto exposure) System)

Načini osvetlitvene avtomatike:

  • P (ang. Program): programska avtomatika; kamera sama izračuna osvetlitev in sama določi ustrezno kombinacijo časa osvetlitve in zaslonke.
  • A (ang. Aperture Priority): mi izberemo zaslonko, kamera pa nato na podlagi svojega izračuna tej zaslonki priredi ustrezen čas osvetlitve.
    Uporabno, ko hočemo kontrolirati globinsko ostrino - npr. pri slikanju pokrajin.
  • S (ang. Shutter Priority): mi izberemo čas osvetlitve, kamera pa nato na podlagi svojega izračuna temu priredi ustrezno zaslonko.
    Uporabno pri akcijski fotografiji, kjer hočemo s hitrimi časi ustaviti gibanje.
  • M (ang. Manual): sami izberemo in čas osvetlitve in zaslonko, kamera nas pri tem lahko samo opozori, koliko se naše nastavitve razlikujejo od njenih izračunov.

 

Metode merjenja osvetlitve:

  • Več-segmentno merjenje (ang. multi-segment): kamera razdeli zaslon na več segmentov (npr. takih podobnih čebeljemu satovju) in iz njih jemlje podatke o osvetlitvi.
  • Sredinsko-poudarjeno merjenje (ang. center-weighted): kamera jemlje podatke o osvetlitvi s celega zaslona, večjo težo pa daje tistim poljem na sredini.
  • Spot (ang.): kamera jemlje samo del v sredini zaslona, ki ne presega 2.5 do 3.5 % vsega področja zaslona.

Razno:

  • Posebni programi: portretni, pokrajinski, športni, makro, nočni...
    Ob izbiri enega od teh programov kamera deluje z nastavitvami, ki upoštevajo okoliščine, zaradi katerih smo program izbrali. Npr. pri nočnem programu bo kamera svoje nastavitve prilagajala tako, da bo čas osvetlitve kar se da dolg, nasprotno pa bo pri pokrajinskem nastavljala kar se da majhno zaslonko (veliko zaslonsko število!), zato da bi bila slika ostra v čimvečjem delu.
  • Popravek osvetlitve (ang. exposure compensation): ta funkcija nam omogoča, da povečamo/zmanjšamo stopnjo osvetlitve tako, da po stopnjah (običajno 1/2 ali 1/3 EV) ali zmanjšujemo/povečujemo zaslonsko št. ali daljšamo/krajšamo čas osvetlitve. Kamera sama oceni, kako bo osvetlitev spremenila - s časom ali z zaslonko.
  • Popravek osvetlitve bliskavice (ang. flash exposure compensation): popravljamo samo jakost bliska, nastavitve časa in zaslonke ne spreminjamo.
  • Programski premik (ang. Program shift): ta funkcija nam omogoča, da preprosto po stopnjah povečujemo ali zmanjšujemo ustrezno kombinacijo čas - zaslonka, s tem da ostaja osvetlitev vedno enaka.
  • Serija (ang. autobracketing): pri izbiri te funkcije naredimo več slik (3, 5, 7) istega motiva pri različnih osvetlitvah (npr. 3 slike osvetljene -1 EV, 0, +1 EV).
    Uporabno predvsem pri slikanju na diafilm, ki je zelo občutljiv in si hočemo z izdelavo serije zagotoviti, da bo vsaj ena od slik v seriji pravilno osvetljena.
  • Večkratna osvetlitev (ang. multple exposures): na isto sliko na filmu lahko naredimo več posnetkov, ker se po izdelavi enega posnetka film ne zavrti naprej.
  • Ročna nastavitev filma: večina filmov ima v t. i. DX kodi zapisano svojo optimalno občutljivost, večina kamer pa zna to kodo prebrati. Včasi si želimo prelisičiti kamero in nastaviti drugačno občutljivost od tiste deklarirane, to pa nam omočoča ta funkcija.
  • Zaklenitev osvetlitve (ang. AE lock): možnost, da izmerimo osvetlitev z izbrano metodo merjenja osvetlitve na določenem delu, to shranimo, nato pa premaknemo sliko in jo izostrimo na nekem drugem predmetu.

Premikanje filma

  • Vgrajen motorni pogon: ta omogoča avtomatično napredovanje filma po vsakem posnetku.
  • Avtomatično nalaganje (ang. autoloading): potem, ko vstavimo film v kamero, se nam film previje do prvega posnetka.
  • Avtomatično previjanje (ang. autorewind): ko so narejeni vsi posnetki, se začne film avtomatično previjati nazaj v kaseto.
  • Največja hitrost slikanja: izražena v fps (ang. frames per second), največ koliko posnetkov lahko naredimo v eni sekundi.
  • Različne hitrosti napredovanja (ang. multi-speed advance): pri serijskem slikanju posnetki nastajajo, medtem ko držimo pritisnjen sprožilec. Boljši modeli kamer imajo to funkcijo, s katero lahko nastavljajo različne hitrosti, pri katerih lahko slikajo na ta način.

Sistem ostrenja (fokusiranja)

  • M (ang. manual): ročno ostrenje
  • AF (ang. autofokus): avtomatično ostrenje
  • Vgrajen žarek za pomoč pri ostrenju pomaga ostriti takrat, ko delamo v slabših svetlobnih razmerah (temi). Boljši modeli imajo skoraj infra-rdeč žarek ter projicirajo celo vzorec z vodoravnimi in navpičnimi črtami. Slabši pa kot pomoč uporabljajo bolj ali manj svetle žarke, ki slabo pomagajo, hkrati pa so tudi zelo moteči za okolico.
  • Prednost ostrenja (ang. focus priority): to je privzeta nastavitev, pomeni pa, da lahko sprožimo posnetek le, če smo predhodno izostrili nek predmet na sliki. Tako je pri tej nastavitvi na posnetku predmet vedno oster, vprašanje je samo, če smo pri tem kazali na pravi predmet. Prav lahko se namreč zgodi, da je kamera izostrila sliko na predmet, ki za nas ni pomemben. Zato bodite vedno pozorni, kje so celice za ostrenje. Boljše kamere imajo več teh celic, med njimi pa lahko preklapljamo. Drug način kontrole ostrenja pa je s pomočjo zaklenitve ostrenja.
  • Prednost sprožitve (ang. release priority): pri običajnih nastavitvah in vklopljenem AF kamera vedno izostri sliko na nek predmet, predno lahko sprožimo, če pa imamo vklopljeno prednost sprožitve, kamera sproži tudi, če nismo izostrili posnetka. V M načinu kamera prepušča odločitev o ostrenju fotografu, zato bi lahko rekli, da imamo tukaj vedno prednost sprožitve.
  • Zaklenitev ostrenja (ang. AF lock): možnost, da izostrimo sliko na določenem delu oz. predmetu, to shranimo in nato premaknemo kamero, da dobimo drug pogled oz. sliko z drugačno kompozicijo.

 

Zaključek
Kamera je telo in "duša" vsakega fotografskega sistema. Na njo kot osrednji del se priklapljajo vsi ostali deli: objektivi, bliskavice, stojalo. Preprostejše kamere imajo vsaj programsko avtomatiko, ki izmeri osvetlitev in njej ustrezno nastavi kombinacijo čas - zaslonka. Večina današnjih kamer danes deluje po sistemu TTL, torej meri vpadlo svetlobo skozi leče. Boljša kot je kamera, več možnosti za razne izbire in nastavitve ima fotograf.

Velja pa si zapomniti naslednje: "Še tako dobra kamera brez dobrega fotografovega očesa in smisla za fotografijo ne bo snemala dobrih fotografij."

 

Zadnja sprememba: 08. 11. 1998

© Shine