Opis strani:

• Opis bliskavice
• TTL merjenje za bliskavico
• Vodilno število
• Standardna sinhronizacija
• Hi-speed sinhronizacija
• Zaključek

Sestavni deli bliskavice so:

• glava: tu je svetilo, boljši modeli imajo vrtljivo glavo (navpično od -10 ali 0 o do 90 o, vodoravno v eno smer 90 o, v drugo pa 180 o) in cev, ki debelino svetlobnega snopa prilagaja žariščnici na zoom objektivu.
• telo: vsebuje elektroniko, pri boljših modelih je na hrbtni strani tudi pregleden LCD zaslon.
• noge - nastavek za kamero s konektorji
• priključek za dodatno napajanje z energijo
• priključek za priklop na dodatno bliskavico ali usmerjevalnik več bliskavic

V glavi bliskavice je steklena cev, v kateri je plin Xenon. Kot večina plinov je Xenon električni izolator. Ko pa atome Xenona spravimo pod visoko napetost, nastopi ionizacija, plin postane prevoden in Xenonovi atomi zasvetijo v svetlobi podobni sončni. Ravno zato se v bliskavicah uporablja Xenon. V bliskavici pravzaprav nastopita dva električna kroga. Prvi, kot že omenjeno, skrbi za ionizacijo plina v cevi in s tem za nastanek bliska, drugi pa sproži zaklop v kameri. Nekatere bliskavice so še posebej povezane s kamero (dedicated) - povezava med kamero in bliskavico je obojestranska. Ne samo, da bliskavica pove kameri, kdaj  naj odpre zaklop, temveč tudi kamera sporoča bliskavici, kako močen in kako ozek blisk naj da.

Za nastanek dovolj visoke napetosti imamo v bliskavici poseben kondenzator, transformator, ki nizko napetost (običajno 4 x 1,5 V = 6 V) spremeni v visoko, in transformator, ki spreminja enosmerno napetost baterij v izmenično (ta je potrebna predvsem za stroboskopske učinke in "high speed" delovanje. Od sposobnosti kondenzatorja je odvisno, koliko bliskov lahko naredimo z enim polnjenjem in kako hitro se po izpraznitvi spet napolni. Tisti zoprni piskajoči zvok pa povzroča kondenzator med polnjenjem.

Vsak blisk traja tipično med 1/10.000 in 1/100.000 sekunde.

Ker je trajanje bliska iz bliskavice tako kratko, je količina svetlobe iz bliskavice, ki se nato odbije od predmeta in pade na film, odvisna samo od velikosti zaslonke, nič pa od časa, ko je zaklop odprt.

Vodilno število = Razdalja x Zaslonsko število

Največje vodilno število je običajno podano za ISO 100 film in za objektiv pri žariščnici 50 mm. Bolj kot imamo občutljiv film in daljša kot je žariščnica (v objektiv pride manjši zorni kot), večje je vodilno število.

Primer:
Imejmo film ISO 200, f/8 in GN (50 mm) = 40. Izračunajmo največjo razdaljo, kjer lahko še stoji predmet, da bo pravilno osvetljen s svetlobo iz bliskavice! Upoštevati še moramo, da zaradi 2x občutljivejšega filma zmanjšamo zaslonsko št. za eno stopnjo.

Razdalja = Vodilno št. / Zaslonsko št. = 40 / (8 / 1.4) = 40 / 5.6 = 7.1 m

Seveda pa je vedno priporočljivo vzeti malo rezerve (cca. 10 %) in predmet imeti pol do en meter bližje.

Še opozorilo: pri primerjanju vodilnih števil različnih bliskavic bodite vedno pozorni, če so vodilna števila podana pri istih začetnih podatkih (film, žariščnica objektiva). Mnoga podjetja v reklamne namene rada npr. napihnejo vodilna števila tako, da jih merijo pri najožjem možnem snopu (najdaljši žariščnici), ki ga bliskavica še zmore - npr. 105 mm - ta podatek pa ni več primerljiv s tistimi, ki so normirani za 50 mm objektiv.

Malo prej sem omenil, da čas osvetlitve pri umetni svetlobi iz bliskavice ne vpliva na osvetljenost filma. To drži le deloma. Kar se tiče glavnega objekta, ki je večinoma osvetljen od bliska, izjava drži. Ne drži pa glede ozadja, ki ga osvetljuje v pretežni meri naravna (ali druga umetna) svetloba, ki ji pravimo svetloba okolice  - ang. ambient light. V vsakem primeru bo torej glavni predmet dobro osvetljen, pri dolgem času osvetlitve pa bo na sliki vedno še nekaj ozadja, ki bi bilo sicer pri kratkem času zelo slabo vidno ali celo črno. Slikanju z bliskavico in dolgim časom osvetlitve pravimo tudi slikanje z dolgim sinhronizacijskim časom (ang. Slow-shutter Sync).

Obstaja pa še en primer, ko je uporaba daljšega časa uporabna. Takrat namreč, ko skušamo zamrzniti gibanje - npr. tekača v mesečini. Bliskavica pravilno osvetli tekača in ker je čas bliska tako kratek (pod 1/10.000 s), dobimo jasno sliko tekača. Ozadje pa je zabrisano. Običajno blisk nastopi takoj potem, ko prva zavesa odkrija film. Nato pride do izjemno kratkega bliska iz bliskavice, potem pa je film še nekaj časa izpostavljen svetlobi iz okolja. Pri tekaču bi to izgledalo tako, da bi bila njegova figura jasna, nato pa bi bila pred njim zabrisana sled, ki bi jo pustila okolišnja svetloba. To pa ni naravno. Lepše bi izgledalo, če bi bila sled za njim - to pa je možno le, če blisk nastope ne na začetku, temveč na koncu, tik preden začne druga zavesa prekrivati film. Temu pravimo sinhronizacija na zadnjo zaveso ali po ang. Rear-flash Sync.

Bliskavice se ločijo predvsem po vodilnem številu, ki je mera, "kako daleč bliskavica nese". Ločijo se po elektroniki in funkcijah, ki so vgrajene v njih. Ločijo pa se tudi po tem, če imajo vrtljivo glavo. To je zelo pomembno, saj lahko na ta način blisk preusmerimo v neko odbojno površino (strop, stena, odbojnik), kar nam da mehkejšo razpršeno svetlobo. Pri tem pa moramo paziti, da je ta odbojna površina bele barve, sicer se bo barva te površine prenesla na našo sliko.

Spoznali smo, da je največji sinhronizacijski čas hkrati najmanjši čas, s katerim lahko normalno delamo z bliskavico. Izjema so le najboljše bliskavice, ki premorejo tudi t. i. "high-speed" sinhronizacijo, ki jim omogoča delo tudi s časi krajšimi od sinhronizacijskega.