Boštjan
Debelak +/- 100m2
arhitektura /
architecture
oblikovanje / design
kontakt / contact
koncept +/- 100m2
info
< domov / home
projekti / project
" +/- 100 m² (ne-normalne hiše)"
(kritika iz kataloga ob razstavi v galeriji Dessa, 2004)
Boštjan Debelak je
neobičajen arhitekt. Arhitekturo ustvarja krčevito, strastno in
nepopustljivo. O svojih rešitvah ne diskutira in se ne pusti
vplivati. Ob tem, da mu je delo tudi v slast in prosti čas, se človek
vpraša, kako tak pritisk sploh vzdrži.
Svojo arhitekturo dobesedno
živi. Vsi, ki ga bolje poznamo, vemo, da so njegove rešitve
domišljene, še več kot to, tudi preizkušene. In
kot vsak pošten raziskovalec, svoje izume najprej preizkusi na
sebi.
Njegove hiše, tudi ko
so nove, delujejo, kot da so že dolgo naseljene in napolnjene s
prisotnostjo prebivalcev, ki jih sploh še ni. Kako mu to uspe,
kajti to je vsekakor uspeh, saj je hiša, podobno kot človek,
veliko boljša živa, mi ni posebej jasno. Dozdeva pa se mi, da
vse projekte živi skozi sebe. Da je v resnici najbolj živ, ko je zaprt
v svojem malem ateljeju v kleti, ko se mu nastajajoče hiše
plazijo po utripajočem tkivu in se sam pretaka po njih. Takrat tudi
zameša ves čas in z lahkoto te preseneti telefonski klic sredi
noči z vsebino, ki sodi v dopoldan in v službene misli.
Njegove hiše so vedno
njegov odsev. Občutek imam, da jih projektira tako, da najprej preuči
okolje, naročnika in druge za gradnjo potrebne okoliščine
(upravne omejitve, finance, tehnologijo,...). Potem se pa v projekt
spusti tako, da naročnika v svoji glavi ponotranji, si ga prisvoji,
oziroma ga napolni s celim kupom svojih lastnosti in predstav. In iz
take nenavadne projektne naloge potem nastane ponovno en odličen
projekt, ki je popolnoma različen od vseh prejšnjih, obenem pa
tako zelo razpoznaven in čitljiv kot njegov.
B.D. bo to sicer zanikal, a njegove hiše govorijo več in bolje od njega, ki je sicer precej molčeč.
Opredeliti njegovo
arhitekturo, če bi si ga kdo želel popredalčkati, je precej zmuzljivo.
Stalno se ti izvija in ko že misliš, da si prepoznal vzorec, ga
naslednji projekt relativizira.
A glede na to, da je naredil
že precej stanovanjskih hiš (za arhitekta njegove starosti celo
zelo veliko), se to že nekako da:
- njegova arhitektura je zelo
intimistična. Motiv vedno prihaja od znotraj, iz njega, ko si naročnika
in program prisvoji kot kak vampir in zaživi življenje namesto njega.
Stili, vzori ali modeli ga ne
zanimajo. Ne da jih zavrača, a nanj preprosto nimajo vpliva. Do mode
ima odpor, ki že meji na strah (pred okužbo?).
Navidez paradoksalno, saj je zelo dobro izobražen, analizira novosti, a to se v njegovi arhitekturi ne pozna.
Zanj šteje samo lastna
izkušnja. Vse preveri sam in to v merilu 1:1. Ker so rezultati
zato naravnost odlični imam ob njem vedno občutek, da je genialen
arhitekt. Čeprav je Plečnikovo ime prepogosto zlorabljano, ga bom
vseeno potegnil na plano. Prepričan sem, da je Plečnik snoval na enak
način. Kljub temu, da je poznal praktično vse, kar se je sicer v
arhitekturi dogajalo, je bil vseeno le sam sebi kriterij, forme pa je
črpal iz sveta, ki si ga je priredil sam (simbolika, proporcije,
ideologija,) in v tem je verjetno skrivnost tako izjemnih stvaritev.
B.D. mu je tu strašno podoben.
- tehnološko in
izvedbeno je perfekcionist. Zelo se poglablja v tehnologijo, spremlja
razvoj, s hišo živi do njene mladeniške dobe (od začetka
gradnje do tedaj, ko se vanjo dokončno vseli duh novega lastnika) in
ničesar ne prepusti naključju.
Nariše vsak detajl,
preveri vsak material, izobražuje naročnika, nadleguje izvajalce in
kontrolira izvedbo čisto vsake malenkosti. Odveč je verjetno opomniti,
da je to za naročnika izjemno lagodno, za arhitekta pa vsaj finančna
katastrofa.
- njegovega stila ni (je le
zelo prepoznaven). Če bi pa že po vsej sili hoteli, je eklekticist.
Brez strahu in predsodkov zajema po vsem, kar se mu plete po glavi. In
tega je kar veliko. Vsaka oblika, ki ga intimno pritegne, si najde
prostor v njegovi arhitekturi - prej ali slej.
Dinamično konični osnovni
volumni, plemeniti naravni materiali, prenaredki detajlov vzetih iz
arhitekturne zgodovine, na bolšjem sejmu kupljeni kosi opreme
(morda samo tečaj omare), majhni prostorčki in utori za hrambo posebej
dragocenih drobnarij, nenavadno uporabljeni sicer poznani detajli,
lastnoročno izdelani glineni modeli delov ženskih teles v naravni
velikosti, grafično uporabljeni liki lepotic iz nekega drugega
stoletja, ... Vse to se vtihotapi v njegovo arhitekturo.
Brez zadržkov tudi privzame, kar v zgodovini primernega najde.
Eklekticist torej po metodi in
ne po videzu. In še to le v formalnem smislu. Saj vse videno
uporabi na popolnoma svojevrsten način, ki ima malo skupnega z
originalom. Zato tudi klasični elementi in detajli na njegovih
hišah delujejo moderno.
Kaj je pri tem moderno? Bistvo
modernosti v arhitekturi je, da se stvari (oblike, principi) dogodijo z
razlogom, da nekaj pojasnijo oziroma razrešijo. Ne pa da se
zgodijo iz inercije. Pri B.D. inercije ni moč najti.
- ima tudi nekakšno
lastno strokovno ideologijo. Graditi hoče čim manjše
hiše. Dokazati želi, da je možno s prodano garsonjero zgraditi
hišo v rangu velikega blokovskega stanovanja (do 100 m²).
Takšne hiše najraje umešča na povsem nemogoče
lokacije in parcele. Verbalno seveda ta ideologija ni artikulirana,
vendar boste, če boste pazljivo raziskovali njegove hiše
ugotovili, da je izjemno dosleden, konsistenten in nepopustljiv (ima
seveda strahotne težave s predpisi).
Pri njem je zanimiv še
vsaj en pogled. Njegov odnos do strank. Veliko energije sicer vloži v
to, da bi svojo arhitekturo propagiral in to počne sicer zelo
profesionalno. V resnici pa ima ta napor bore majhen efekt (zakaj je
tako, je drugo vprašanje, za katerega v tem katalogu ni
prostora). Čeprav je, vsaj po mojem mnenju, najboljši slovenski
arhitekt "mlajše" generacije, nima nikakršnega medijskega
slovesa. Njegov medijski (modni) rating je zanemarljiv.
Reklamo mu delajo hiše
same. Vse njegove stranke so si ga izbrale zaradi videnih njegovih
hiš. Vidijo hišo, si jo zaželijo in jo dobijo, a seveda
drugačno. Saj B.D. ni sposoben izdelati dveh enakih hiš.
In zadnje čase mu delo
silovito narašča. Vsako hišo gradi tako, kot je gradil
svojo prvo (zase). Vse nariše, vse predvidi, vse nadzira in tudi
skrbi za proračun. Vse to nekajletno delo opravi za honorar, za
katerega konkurent nariše "ofucan" PGD. Takšno delo se mu
seveda ne izplača. A slast je močnejša in ga vleče v
sladostrastni vrtinec novih in novih naročil.
Dokler ga stvar ne bo fizično
uničila, bo B.D. dokaz, da se na Slovenskem izplača in je torej nujno
najeti arhitekta (dobrega seveda).
Bodite pozorni na detajle v
njegovi domači hiši (najbolje si jo je kar ogledati v živo -
vulv žal ni več), na volumne hiše Karlovšek in na zunanjo
ureditev hiše Kušar. V ostalem pa preprosto uživajte.
Aleš Prijon, oktober 2004
na vrh / on top