Razstava, ki je bila postavljena marca 1991, je prikazovala razvoj vijačne plovbe, Resslovo službeno dejavnost in druge njegove pomorske izume. Čeprav oblasti niso rade poslušale njegovih strokovnih nasvetov, je kot gozdar največ prispeval k preskrbi ladjedelnic z lesom in k umnemu gospodarjenju z gozdovi. Zaradi zaporednih suš in slabih letin v začetnih decenijih 19. stoletja je cesar Franc I. leta 1819 odpravil rezervat v zasebnih gozdovih in dovolil izvoz lesa. Od tega ukrepa so imeli dobiček prekupčevalci z lesom ter francoska in angleška vojna mornarica, ki sta lahko pokupili velike količine kvalitetnega lesa iz Furlanije in Istre. Opustošenje gozdnih površin je prispevalo k spremembi klime in slabe letine so se nadaljevale. Ressel je uresničil nekaj pogozditvenih načrtov, predlagal pa je tudi t.i. kupni rezervat. Ladjedelski les naj bi konservirali po njegovem postopku, pri gradnji ladij pa uporabljali več železnih delov. Ponovna pogozditev Krasa in Istre zanj ni predstavljala zgolj tehničnega problema. Zaradi izropanosti gozdov in revščine prebivalstva so njegovi pogozditveni načrti vsebovali poleg strokovnih dognanj tudi sodelovanje občin ter propagando, ki naj bi kmete prepričala, da bi pogozditev ugodno vplivala na kmetijstvo. Kazni za krajo lesa naj ne bi bile prestroge, dovolilo naj bi se pašo v gozdovih. Kraj za ladjedelstvo primernega lesa bi bilo manj, če bi kmetje lažje dobili manj kvaliteten les za kurjavo in gradnjo hiš. Resslovi načrti so zametek modernega regionalnega načrtovanja, ki upošteva gospodarsko celoto, v perspektivi razvoja avstrijske mornarice pa je deloval tudi za naše čase presenetljivo naravovarstveno.
