Danes že težko srečamo koga, ki o 3D-tiskanju še ni slišal ničesar.
Prvi 3d tiskalnik je izumu Chuck Hull, ki je že leta 1984 patentiral 3D-tiskalnik.
S podjetjem 3D Systems, je Hull postavil temelje ne le SLA tiskanju,
Hull je imel namen olajšati dostop do zamišljenega objekta dizajnerskim inženirjem,
ki za svoje delo uporabljajo programsko opremo v visokem cenovnem rangu, objekt, ki ga zrišejo,
pa se lahko naredi v fizični obliki z zelo zamudnimi in dragimi postopki.
Zato je aditivna tehnologija tudi dokaj hitro postala dostopen in učinkovit način za ustvarjanje prototipov v vseh področjih.
Od ključnega leta 1984 je razvoj te tehnologije šel v več smeri, saj je drug način razmišljanja vzpodbudil znanstvenike na vseh področjih.
S prvim pravim SLA tiskalnikom, je leta 1992 uporabnost te tehnologije postala jasna,
ker je bil sposoben natisniti zapletene objekte v razmeroma kratkem času.
V istem letu je podjetje DTM, naredilo prvi 3D-tiskalnik DTM tehnologije,
ki je predstavlja zgodnjo fazo hitrega ustvarjanja manjših prototipov.
Koncept 3D-tiskanja je hitro posvojila tudi medicina. Že leta 1999 so prvič uporabili metodo bio-tiskanja,
3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja, ki so ga tudi uspešno implementirali v paciente.
Naslednji mejnik je bil zagotovo tisk delujočih ledvic, ki je sledil leta 2002; ledvic sicer v pacienta niso implementirali,
so pa v laboratoriju ‘živele’ 4 mesece.
3D-tiskanja so se na drug način lotili v Veliki Britaniji,
ker so se spopadli z nenavadno idejo – če 3D-tiskalniki tiskajo prototipe in organe, lahko tiskajo tudi sami sebe.
Tako so na Univerzi Bath leta 2005 razvili 3D-tiskalnik, ki je bil sposoben natisniti sestavne dele za nov 3D-tiskalnik.
In tako predstavlja resno konkurenco komercialnim proizvajalcem 3D-tiskalnikov.
Leta 2006 je prišlo do koraka v industriji. Prvi 3D-tiskalnik SLS tehnologije je postal dostopen proizvodnji industrijskih delov.
Takrat so razvili tudi prvi 3D-tiskalnik, ki je bil sposoben tiska z več materiali.
V tekmi za dosežke v 3D-tiskanju projekt RepRap ni zaostajal; leta 2008 je 3D-tiskalnik,
narejen tri leta prej, natisnil dele za svojega prvega potomca. Isto leto se je pojavil nek entuziast,
ki je na podlagi javno objavljenih načrtov za prvi RepRepov 3D-tiskalnik sam sestavil svojega.
Nato se je pojavil Shapeways, podjetje, ki še danes zelo dobro stoji,
leta 2008 so prvi omogočali storitev izrisave in tiska objektov za umetnike, arhitekte in oblikovalce.
Isto leto je bil nov preboj tudi v medicini; natisnili so protezo noge z vsemi deli. Proteza je bila natisnjena v enem delu in gibljiva v sklepih.
Nato je do 3D-tiskanja začela dostopati tudi širša javnost. Leta 2009 je podjetje Makerbot, začelo podajati kite za sestavo hišnih 3D-tiskalnikov.
Nenadoma je lahko vsakdo tiskal kar doma.
Razvoja se je lotila tudi zračna industrija in leta 2010 predstavila prvo robotsko letalo, ki je bilo v celoti natisnjeno.
Narejeno je bilo v sedmih dneh in z razmeroma nizkimi stroški v zgodovino zapisalo inženirje Univerze Southampton,
ki so z lastnim dizajnom in koriščenjem prednosti 3D-tiskanja dokazali, da ta tehnologija obeta preboj tudi v zraku.
Tudi avtomobilska industrija ni zaostala; istega leta so predstavili prvi 3D-natisnjen avto(Urbeeja),
ki je bil zasnovan kot okolju prijazen in cenovno dostopen.
Nizozemsko podjetje i.materialise je leta 2011 med drugim začelo ponujati tudi storitev tiska s srebrom in zlatom.
Tako so vse veje počasi osvojile koncept 3D-tiskanja. Vsaka veja je prispevala tudi k zbirki materialov, ki so danes dostopni;
vsak je naredil material za svoje potrebe. Tako je človeškemu telesu prijazen material omogočil implementacijo prve natisnjene čeljusti leta 2012,
do danes pa tudi marsikatero natisnjeno kost.07-vretence
Danes 3D-tiskalniki tiskajo celo množico objektov,
omejitve pa obstajajo večinoma le v velikosti tiskalnikov in v občutku, da je ta tehnologija malo preveč ‘vesoljska’ za povprečnega uporabnika.
No, v vesolje je svoj 3D-tiskalnik že odnesla NASA, že želite, pa ga lahko dobite tudi k sebi domov.