3D-tiskanje je postopek izdelave trdnih objektov iz skoraj katere koli oblike digitalnega modela.
3D-tiskanje se doseže z uporabo aditivnega postopka, pri katerem se v različnih oblikah odlagajo zaporedne plasti materiala.
3D-tiskanje se razlikuje od tradicionalnih proizvodnih tehnik, pri katerih se večinoma uporablja odstranjevanje materiala z metodami, kot sta rezanje ali vrtanje.
3d-Tiskalnik material običajno izvede proces 3D-tiskanja z uporabo digitalnih tehnologij.
Od začetka 21.stoletja se je prodaja teh strojev povečala, njihova cena pa je padla. 
Tehnologija se uporablja za nakit, obutev, industrijskega oblikovanja, arhitekture, avtomobilske, letalske in vesoljske industrije,
dentalne in medicinske industrija, gradbenega inženirstva in drugje.
3D tiskalniki lahko za tisk uporabljajo veliko različnih materialov (npr. gumo, plastiko, papir, poliuretanski materiali, kovine in podobno),
izbira pa je odvisna od zmogljivosti in tipa tiskalnika. V splošnem se materiali po plasteh nanašajo na različne načine,
a najpogostejši v tiskalnikih nižjega cenovnega razreda je nanos topljenega polimera skozi majhno šobo.
Polimer je v večini primerov topljiva plastika z ugodnimi lastnostmi za topljenje in hlajenje (v angleščini se uporablja biološko plastiko PLA ali bolj vzdržljiva ABS,
ki za uporabo potrebuje ogrevano posteljo za nanos). 3D tiskalnik filament (v vseh jezikih se uporablja ta beseda) med 3D tiskanjem vleče v ogrevano glavo (angleško extruder),
kjer se filament stopi in skozi šobo nanese na tiskalno posteljo.