Nekateri neraziskani baročni vplivi v malteškem vaškem okolju

Mnogi malteški zidarski mojstri v poznem sedemnajstem in osemnajstem stoletju so bili zaradi podložnosti vitezom Sv. Johna razpeti med visoko baročno arhitekturo, »uvoženo« iz Rima in Pariza ter tradicionalno ljudsko arhitekturo srednjeveške Malte.
Kljub očitnemu pomanjkanju formalne arhitekturne izobrazbe so ti zidarski mojstri, ali 'capomastri', kot so se sami imenovali, uspeli prispevati k obema oblikama arhitekturnega izražanja. Njihove izkušnje z domačimi materiali in gradbenimi metodami so omogočile tujim viteškim arhitektom realizirati svoje imenitne oblikovne zamisli, hkrati pa so od njih prevzeli nekaj baročnih sestavnih elementov in okrasnih motivov, s katerimi so tradicionalne malteške vasi postale estetsko bolj sprejemljive. Po zaslugi teh domačih mojstrov se je malteški vernakularni slog v teku sedemnajstega in zlasti osemnajstega stoletja navzel številnih motivov mestnega baroka in se hitro razvijal v skladu z raznovrstnim vaškim okoljem. Vernakularna arhitektura marsikatere malteške podeželske vasi ni tako ostro izoblikovana kot drugod v Evropi, kar je pač posledica tega, da se je na Malti baročni stil, kmalu po tem, ko je bil okoli leta 1650 'uvožen' iz Evrope, postopoma prilagajal političnim interesom tako države kot cerkve, v času ko sta ti instituciji postajali vedno bolj nepriljubljeni. Popularizacija baroka in njegova prepletenost z vernakularno arhitekturo malteškega podeželskega okolja priča o nespornosti dokumentov, ki razkrivajo informacije o 'capomastrih', ki so načrtovali cerkve, kapelice in hiše v malteških vaseh kot bo pokazal pričujoči referat o do zdaj še neraziskanem aspektu zgodovine malteške arhitekture.