Leta 604 pr. n .št je bilo mesto Babilon s 1000 ha površine največje mesto na Zemlji. Viseče vrtove je dal zgraditi perzijski kralj Nebukadnezar II z namenom, da bi svoji ženi pričaral kar se da najlepši prostor za bivanje.

Vrtovi so bili postavljeni na območju današnjega Iraka. Sicer se vrtovi niso ohranili, so pa opisani v mnogih pesmih, veliko je tudi znanega iz pripovedovanj vojakov Aleksandra Makedonskega. Vsi viri omenjajo s potkami in slapovi prepredene, dih-jemajoče parke, ki naj bi se raztezali v sedmih terasah na poldrugem hektarju. Za namakanje vrtov so uoprabljali žlebove in vodo iz reke Evfrat. Najdbe kažejo, da je bil ta namakalni sistem za tiste čase zelo dovršen in napreden .

V bistvu so bili viseči vrtovi nekakšna umetna gora, ki se je visoko dvigala v terasah, na katerih so cveteli prekrasni vrtovi, okrašeni s čudovitim tropskim cvetjem in drevjem, kar so dosegli s pomočjo umetnega namakanja. Šele leta 1899 po Kristusu, ko je nemški arheolog Robert Koldewey pričel izkopavati davno mesto Babilon in naletel na obokano stavbo z globokim vodnjakom, ki se je popolnoma ujemala s starimi zapisi, so ovrgli vse dvome o obstoju tega čudesa.