dr Martina Zbašnik Senegačnik
UVOD
Razen na tropskih področjih okrog ekvatorja, potrebuje človek za preživetje obleko in zatočišče. Zgradbe so kot dodatna obleka in predstavljajo še boljšo zaščito pred zunanjim
i atmosferskimi vplivi kot so toplota, mraz, suša in vlaga. Hiša ima torej v primarnem smislu zelo utilitarno funkcijo – varovanje pred zunanjimi vplivi.Zgodovinske in kulturološke primerjave stanovanjskega okolja kažejo zelo različne rešitve osnovnega človekovega problema – bivanja. Pri bivanju je bila vedno odločilnega pomena človekova enormno visoka sposobnost prilagajanja, kar mu je omogočalo širše možnosti za preživetje.
Za preživetje morajo biti izpolnjeni osnovni pogoji v obliki mejnih vrednosti temperature, sestave zraka, zračne vlage, svetlobe ter vrsto drugih fizikalnih in kemičnih parametrov. Sestava plinov mora ustrezati čistemu zunanjemu zraku. Vonjave so lahko prisotne le v majhnih količinah, prahu v zraku ne sme biti. Najpomembnejša faktor
ja sta temperatura in vlaga, ki vplivata na vlažnost v prostoru in s tem na temperaturno ravnotežje človeka. Znotraj teh omejitev je definiran tudi optimum za zdravje in telesno počutje.
BIVALNI STANDARD
Primerjava bivalnega standarda zgradb preteklih stoletij z današnjimi stanovanji je zelo zanimiva. V prvi vrsti se kažejo razlike v človekovih vrednotah. Če je bilo še pred nekaj stoletij dobrina lastna skromna hiša z enim bivalnim prostorom, je v začetku 19. stol. predstavljala razkošje črna kuhinja, ločena od spalnih prostorov, v drugi polovici 20. stol. lastna postelja, danes postaja čedalje večja vrednota zdravo bivalno okolje.
Standard bivanja je bil včasih na neprimerno nižjem nivoju kot danes. Tlorisno zasnovo je pogojeval način življenja. Kurišče je bil pomemben element v življenju naših prednikov. Na njem so kuhali, ob njem so se greli in ponoči spali. Dim se je nekontrolirano širil po prostoru. V 16. stol. so začeli postopno prestavljati odprta ognjišča iz bivalnega prostora v poseben, ločen pr
ostor, ki so ga pridobili tako, da so večji prostor predelili ali dozidali. Zaradi dima, ki je sprva uhajal na podstrešje (pozneje so začeli zidati dimnik) je bil prostor črn, zato se je imenoval črna kuhinja. Sredi 19. stol. so začeli črne kuhinje opuščati: namesto odprtih ognjišč so postavili na njihovo mesto železen štedilnik ali zaprt, zidan štedilnik. S tem so postale kuhinje čist prostor, prijeten za kuhanje in prebivanje. V drugi polovici 18. stol. se je tloris začel vidnje diferencirati. Za glavnim bivalnim prostorom, imenovanim »hiša«, so dozidali kamro, ki je služila kot spalnica za starše in najmlajše otroke. Zgradba je pridobila se prostore za shranjevanje živil [2]. V »hiši« se je podnevi bivalo, ponoči spalo, pozimi delalo. Ličkanje koruze, predenje volne, prebiranje fižola so združevali družino in sosede ob zimskih večerih. Ponekod so pozimi tu strigli ovce, kokoši v kurniku pod pečjo niso bile nobena redkost. Tudi svinji z mladiči so pozimi odmerili kot v »hiši«, da so bili mladi prašički prve tedne na toplem [6].Stopnja stanovanjske kulture se kaže tudi po številu postelj v hiši. V drugi polovici 19. stol. je bilo na 100 ljudi le 30 postelj. Običajno sta na postelji spala zakonca. Otroci pogosto številčno močnih družin so spali na klopeh okrog peči, na skrinjah za shranjevanje oblek, najmlajši pa v zibkah. Hlapci, pastirji in domači fantje desetih ali dvanajstih let so spali poleti na senu, pozimi pa v hlevu [6].
PARAMETRI BIVALNEGA UGODJA
Človek se v prostoru prijetno počuti takrat, kadar je izpolnjenih nekaj parametrov. V prvi vrsti so pomembni fizikalni pogoji kot so temperatura okolice in količina vlaga itd. Ugodje v prostoru je odvisno tudi od tega, kako je človek oblečen, kakšno dejavnost opravlja v prostoru, števila ljudi in trajan
ja bivanja. Na kakovost bivanja vpliva osvetlitev prostora in še posebej kvaliteta zraka oziroma njegova obremenjenost s plini in parami, vonjavami, aerosoli, virusi, bakterijami, glivami ter različnimi škodljivimi in celo strupenimi kemičnimi substancami.Za optimalno bivalno ugodje morajo biti torej zagotovljeni naslednji parametri:
TERMIČNO UGODJE
Termično ugodje zagotavljajo številni dejavniki kot so temperatura zraka in površine sten, porazdelitev temperature, hitrost zraka, zračna vlaga, izmenjava zraka, odvod in dovod zraka… Ti fizikalni parametri morajo biti v primernem medsebojnem razmerju in uravnoteženi s konstantno človekovo temperaturo 37°C. Če so izpolnjeni ti pogoji, se človek počuti ugodn
o.Sevanje toplote občutimo kot prijetno obliko prenosa toplote. Do najbolj optimalnega počutja pride takrat, kadar so površinske temperature sten v prostoru tako visoke, da ne prihaja do toplotnih izgub skozi stene iz prostora. V tem stanju se tudi nižje temperature zraka ne občuti moteče (npr. temperatura kože pri normalni obleki 21°C, temperatura sten 20°C, temperatura zraka 17°C). Pri nižji temperaturi površine sten (pri tanjših stenah) se mora prostorska temperatura zvišati, da se zmanjša toplotne izg
ube telesa [1].Primerjava termičnega ugodja nekoč in danes kaže na velike razlike v izbiri materialov, načinu gradnje in bivalnih navadah uporabnikov.
|
NEKOČ… |
…IN DANES |
|
Temperatura zraka v bivalnih prostorih je bila zadovoljiva, odvisna od letnega časa. Debele stene in majhne okenske odprtine so poleti zagotavljale nizke temperature, pozimi so bivalne prostore grela sprva ognjišča, kasneje zidane in nato lončene peči. Ker je bilo v zgradbi le eno ogrevalo, je bilo temperaturno polje neenakomerno. Temp eraturno ugodje so uravnavali z obleko in dejavnostjo (bivalni prostori so bili tudi delovni) |
Ogrevalna tehnika danes omogoča zagotavljanje enakomerne temperature v prostoru in uravnavanje višine temperature glede na trenutne potrebe. Sestava zidu in različni sistemi ogrevanja, prezračevanja, hlajenja omogočajo ugodne bivalne razmere pozimi in poleti. Tlorisna zasnova zgradb ni več odvisna od načina ogrevanja, toploto je mogoče privesti tudi od daleč (npr. centralna kurjava, različni toplovodni sistemi…) |
|
Zgradbe so bile večinoma iz kamna in/ali lesa. Kot vezivo je služila apnena malta. Stene so bile debele tudi več kot pol metra. Zaradi velike debeline je bila toplotna prehodnost zidu primerjiva z današnjimi strogimi standardi [2]. |
Faktor toplotne prehodnosti za zunanje stene je k (U) = 0,8 W/m2K, v pripravi je nov tehnični predpis, kjer bo k (U) = 0,7 W/m2K. Stene so v primerjavi z zgradbami v preteklosti tanke. Maso zidu, ki je včasih omogočala nizko toplotno prehodnost, danes nadomeščajo toplotno-izolacijska gradiva (kamena in steklena volna, polistiren…) |
|
Izmenjava zraka – prostori so se prezračevali preko okenskih odprtin. Zaradi dima, ki se je sprva odvajal preko oken, je bila zaželjena čimhitrejša izmenjava zraka. V času, ko je kuhinja postala samostojni prostor, so se okenske odprtine začele zastekljevati, zato bivalni prostor ni bil več toliko prepišen. |
Današnji standard priporoča, da se zrak v prostoru zamenja približno 1-krat na uro (odvisno od števila ljudi in namembnosti prostora). Tesnost oken je zaradi preprečevanja toplotnih izgub zelo velika, zato velikokrat naravni sistem izmenjave zraka preko okenskih odprtin ne zadošča. Potrebno je bodisi mehansko uravnavanje (permanentno odpiranje oken) ali pa avtomatsko vodeno prezračevanje. |
|
Vlaga v prostoru – nižje temperature zraka v notranjosti in debeli zidovi so preprečevali kondenzacijo vlage v zidu. Talna konstrukcija pa je bila izvedena brez hidroizolacije, kar je (še posebej na vlažnem terenu) povzročalo nastanek plesni in hišne gobe na leseni talni konstrukciji. |
Sodobna sestava zidu in talne konstrukcije onemogoča (pri pravilni vgradnji) pojav kondenzacije vlage v stenah in tleh in s tem nastanek plesni in gobe. Relativno zračno vlago v prostoru je mogoče uravnavati s klimatskimi napravami, kar izboljšuje termično ugodje. |
|
Večina glavnih bivalnih prostorov, »hiš«, je bila v južnem (jugovzhodnem, jugozahodnem) delu zgradbe. Ostali prostori so bili hierarhično razporejeni v vremensko manj pomembnih delih zgradbe, tako da so varovale »hišo« pred hladn im sevanjem [3]. |
Zgradbe so bile do nedavnega grajene večinoma po tipskih načrtih, ki niso bili prilagojeni na konkretno situacijo, zato niso mogli upoštevati in izrabljati naravnih danosti terena. Hierarhija prostorov glede na potrebno temperaturo zraka ni, zato so večje energetske izgube zgradbe ali pa manjše temperaturno ugodje v prostoru. |
Primerjava termičnega ugodja nekoč in danes kaže na veliko prednost sodobnih bivalnih prostorov. Prostori imajo enakomerno temperaturno polje, toplotno izolirane stene so dovolj tople, da ne prihaja do neprijetnega sevanja hladnega zraka oziroma pretiranih izgub toplote skozi stene. Zadostna tesnost oken preprečuje prepih. Ogrevalna tehnika in način gradnje omogočata optimalno bivalno ugodje – ob veliki porabi (fosi
lne) energije za ogrevanje hiš. Opozoriti je potrebno, da se danes za zagotavljanje termičnega ugodja porabi neprimerno več energije kot nekoč. Večina hiš danes še nima hierarhično razporejenih prostorov glede na vremenske neprilike in potrebno temperaturo. V zadnjih letih tak sistem pasivne izrabe naravnih danosti koristi ekološko usmerjena arhitektura.
VIZUALNO UGODJE
Vizualno ugodje omogoča v prvi vrsti naravna svetloba, delno tudi umetna razsvetljava. Zadostna osvetlitev je pogoj za zaznavanje kontur predmetov in njihove barve. Optimalno vizualno ugodje zagotavljajo zadosti velike okenske površine in njihova razporediev glede na obliko prostora, ustrezno preprečevanje bleščanja z zastirali ter primerna umetna osvetlitev glede na namembnost prostora. V
izualno ugodje nudi tudi estetska oblikovanost prostora in njegova barvna usklajenost.
|
NEKOČ… |
… IN DANES |
|
Osvetlitev – zgradbe so imele v 17. in 18. stol. majhne okenske odprtine (30 x 30 cm), ki so jih pri lesenih hišah zapirali z desko (okno na premik), zidane hiše pa so imele kovano mrežo. Zastekljevati so jih začeli šele pozneje, ko so postala večja (18. in 19. stol.) in številčnejša. Velikost okenskih odprtin ni zadoščala za optimalno naravno osvetlitev prostora. Kot umetna razvetljava so sprva služile trske, ki so jih odlagali v posebno nišo v zidu, od druge pol. 19. stol. pa petrolejske svetilke. Ta način osvetljevanja je še dodatno obremenjeval prostor z emisijami in dimom, ni pa zadoščal za natančna dela (ročna dela, branje…) |
Osvetlitev – danes člo veku svetloba pomeni zelo veliko. Prostori morajo imeti dovolj okenskih površin, da zadostijo potrebi po naravni osvetlitvi (okenske površine morajo obsegati vsaj 1/7 tlorisa). Kljub temu je tudi podnevi velikokrat potrebna umetna osvetlitev. Razvoj tehnike v zadnjem stoletju omogoča številne možnosti umetne osvetlitve. Jakost, vrsta, kakovost in barva svetlobe ter estetski užitek so glavni dejavniki, ki imajo izreden vpliv na naše počutje. Od tega so odvisni delovna storilnost, obremenitev oči, varnost, ekonomičnost in splošna kakovost življenja. Glede na usmerjenost se poslužujemo štirih vrst svetlobe - neposredno, posredno, kombinirano in mehko ali razpršeno. Prostor osvetlimo glede na dejavnost, potrebo, individulane želje… |
|
Oprema - pohištvo je bilo včasih izdelano iz naravnih gradiv (predvsem les), prav tako površinske obdelave (čebelji vosek). Stene so bile barvane z apnenimi ali klejnimi barvami, ki so omogočale dihanje. Na stenah so visele slike na steklu. Leseni konstrukcijski elementi so bili okr ašeni z rezbarijami, stilno ulašeni s časom, v katerem so bile hiše zgrajene. Pomembni so bili tudi drobni detajli, oprema in oblikovanje vgrajenega stavbnega pohištva in notranje opreme. Včasih so bile to prave mojstrovine v likovnem in izvedbenem smislu. |
Oprema bivalnih prostorov je pogosto iz umetnih gradiv, ki izhlapevajo različne substance ali so elektrostatične, kar povzroča neugodje. Stene so obdelane z opleski, ki onemogočajo dihanje, kar je pogosto vzrok za kondenzacijo vlage (zdravstveno neugodje) .Življenjski standard omogoča estetsko oblikovanje prostorov in s tega stališča nudi veliko estetskega zadovoljstva. |
Današnja tehnologija gradnje nudi optimalno vizualno ugodje – ob pravilni tlorisni zasnovi (razporeditev oken) in primerni izbiri umetne osvetlive. Kakovost stekla omogoča vgrajevanje velikih okenskih površin ob kontroliranih toplotnih izgubah pozimi in toplotnih pribitkih poleti. Sodobna zastirala z avtomatskim ali ročnim upravljanjem preprečujejo bleščanje. Zadovoljitev estetskega užitka je prepuščena uporabnikom.
ZDRAVSTVENO UGODJE
Zahteve po zagotovitvi zdravstvenega ugodja se pojavljajo predvsem v zadnjih desetletjih, ko se je stanje na tem področju bistveno poslabšalo. Gradiva, ki sestavljajo grajeno okolje, imajo namreč lahko zelo veliko škodljivih vplivov na človeka. Vpliv škodljivih snovi na zdravje ljudi je odvisen od različnih pogojev: količine uporabljenih materialov in načina vgradnje, izmenjave zraka v prostoru, temperature v prostoru (povišanje temperature za 10
oC povzroči podvojitev hitrosti kemičnih reakcij), časa izpostavljenosti škodljivemu delovanju, stopnje strupenosti kemičnih snovi, sposobnosti vdora v biološke sisteme, sinergizma, poti sprejema v organizem (pljuča, koža, prebavni trakt), konstitucije organizma (odpornost imunskega sistema). Posledice se izražajo v obliki poslabšanja zdravstvenega stanja, še posebej pa so občutljivi otroci, bolniki in starejši ljudje. Ugotavljanje posledic onesnaženja je dolgotrajno, saj težavo predstavlja dolga razvojna doba bolezni, ki se lahko v določenih primerih pojavi šele čez desetletja. Poleg tega velikokrat onesnaženje ne vpliva direktno na razvoj določene bolezni, ampak le oslabi imunski sistem organizma, da je ta bolj občutljiv na druge vplive. Kljub vsemu navedenemu pa večino bolezni, ki nastanejo zaradi onesnaževanja okolja, danes že lahko dokažemo.
|
NEKOČ… |
…IN DANES |
|
Način bivanja in nizek higienski standard sta bila glavna razloga za številne nadloge v obliki ščurkov, miši itd. pa tudi raznih virusov in bakterij, ki so bili glavni povzročitelji bolezni in tudi smrti. Živali v hiši so bile gostiteljice bolh, uši in drugih zajedalcev. Shrambe so predstavljale prebivališča glodalcem. Bivalne prostore so sicer večinoma vsako leto pobelili z apnom, da so bele stene dajale vid ez snage. Tla so ribali le po beljenju.Stranišča so bila ločena od bivalnih prostorov. Za dezinfekcijo so poskrbeli z apnom. V primerjavi z današnjimi higienskimi navadami so oblačila in posteljnino prali veliko manj in sicer z doma pripravljenimi mili (iz živalskih maščob) in sodo. |
Sodobnemu človeku čistoča zelo veliko pomeni. Ne le osebna higiena, temveč tudi snaga bivalnega okolja. Pogosto čiščenje, naprave za sesanje zraka, kemična dezinfekcijska in čistilna sredstva, pa tudi svetlejši in bolje prezračevani prostori danes nudijo čisto bivalno okolje. K temu doprinesejo tudi spremenjene bivanjske navade (preobuvanje zunanjih obuval pred vstopom v bivalne prostore, preoblačenje umazanih oblačil, pogostejše pranje oblek, zaves in posteljnine…). Zrak v pro storu pa je kljub temu obremenjen z aerosoli, virusi, bakterijami, pršicami itd. Te povročajo številne zdravstvene težave (prehladna obolenja, alergije…), ki pa v večini primerov niso usodne.Bivalno okolje je v zadnjih desetletjih čedalje bolj obremenjeno z elektromagnetnim sevanjem (elektrika, radio, televizija in druge naprave), ki se pridružuje naravnemu zemeljskemu sevanju, na katerega je človek adaptiran. |
Nenehne zahteve po zviševanju stopnje higienskega standarda so v zadnji desetletjih pripeljale do absurda. Stanovanje je postalo prizorišče neskončne bitke za uničenje klic. Naše hiše so snažnejše, čistejše, se svetijo bolj kot kdajkoli prej, a zahvala za to gre snovem, ki hkrati mažejo in uničujejo tako bivalno okolje kot zunanji svet. Za vzdrževanje čistoče v bivalnih prostorih se uporabljajo številne kemikalije. Kemična čistila za stranišča so velikokrat močna razkužila (npr. natrijev hipoklorit – varikina), ki uničujejo bakterije ne le v domačih sanitarijah, temveč tudi v mestnih kanalizacijah, kjer bi te morale opravljati svojo razgrajevalno funkcijo. Čistila za tla in sanitarno opremo prav tako vsebujejo močne kemikalije (npr. etanol, salmiak, formaldehid in klor). Detergenti za pranje perila in posode vsebujejo fosfate, ki škodujejo koži, po uporabi pa stečejo v kanalizacijo, kar je velika škoda, saj kasneje ogrožajo življenje v vodi. Loščila za pohištvo vsebujejo topila pa tudi umetne vonjave, ki kvarijo zrak v prostoru. Posebej nevaren je formaldehid, ki se nahaja v čistilih, lepilih, sredstvih za površinsko obdelavo površin in izhlapeva še dolgo po tem, ko je bil uporabljen na določenem mestu.
NAMESTO ZAKLJUČKA
Skozi stoletja se je kriterij za bivalno ugodje v skladu z življenjskim standardom spreminjal – od prvobitne zahteve po zaščiti pred zunanjimi vplivi do današnje želje po zdravem in udobnem bivalnem okolju. Človekovo naravno stremljenje po izrabi trenutnih možnosti in danosti je najbrž vedno zagotavljalo optimalni standard bivanja. Tudi danes. Z gotovostjo pa je mogoče trditi, da da
našnje bivalno ugodje daleč presega stanje pred nekaj desetletji in še bolj pred stoletji. Še posebej pri parametrih termičnega in vizualnega ugodja. Na področju zdravstvenega ugodja je mogoče v zadnjem času opaziti nelogično preseganje zadovoljevanja potreb. Prevelika uporaba kemičnih pripravkov v skrbi za čistočo bivalnega okolja namreč škoduje človeku neposredno (škodljivi hlapi, topila dražeče vonjave…) in posredno (preko onesnažene narave). Poleg tega zaradi pretirane čistoče v bivalnem okolju slabi imunski sistem človeka, kar povečuje število obolenj, zlasti pri otrocih in starejših ljudeh.Zaključiti je mogoče s prepričanjem, da današnje stanje znanja in tehnike omogoča optimalno bivalno okolje, ki je na višjem nivoju kot nekoč. Težava pa je v tem, da je težko določiti racionalno mejo, preko katere okolje (in človeka) obremenjujemo v taki meri, da bo to gotovo pustilo posledice.
LITERATURA: