Mreže kot likovni element arhitekturnega in prostorskega oblikovanja

Prostor, v katerem živimo, je del širšega prostora, vidnega in nevidnega, ki se razprostira v neskončnost, navzven in navznoter, v vesolje in v sestavo najmanjših delov atoma. Raziskave nam kažejo, da živimo s prostorom v sistemih, pa naj gre za živo ali mrtvo naravo. Govorimo lahko o nekakšnih mrežah, ki sisteme vzdržujejo in se kažejo v vidni ali nevidni obliki, neposredno ali posredno. Mreže so lahko enostavne ali bolj zapletene, nekatere dostikrat zgolj slutimo.

Tudi našo zavest si lahko predstavljamo kot mrežo računalniških vezij, v katera vstavljamo vse kar zaznamo, skratka: celotno naše telo je sestavljeno in upravljano po nam znanih ali še neznanih sistemskih mrežah. Smo del žive narave; njeni sistemi so vnaprej programirani, a nikoli v obliki dokončno določeni. Odvisni so od pogojev življenja v svojih ciklusih. V mrtvi naravi so sistemske mreže odraz njihovega nastanka (kristali).

In kje pri mrežah vstopamo v svet likovnega doživljanja? Povsod tam, kjer je v mrežo vtisnjena likovna zgodba, podobno kot se glasba začne šele z melodijo. Likovno melodijo v prostoru lahko tako podoživljamo z zaznavo sistemskih mrež žive ali mrtve narave ali pa hkrati tudi s povezavo sistemskih mrež, ki jih je oblikoval človeški um in njegova roka. Sestavljanka skupnih sistemskih mrež, ki jih zaznamo tudi v likovni obliki, predstavlja ravno tako vidni svet naše kulturne krajine. Razumevanje sistemskih mrež v prostoru nam tako omogoča iskanje sistema, za njega ohranjanje v funkcionalnem in likovnem smislu, kakor tudi za njega dopolnjevanje.

Za povečavo kliknite na sliko
Click on picture to enlarge