Kmetijska in pastirska območja severnovzhodne planine Majella

Konec 18. stoletja je konec fevdalizma in porast prebivalstva povzročila kultivacijo gorovja Abruzzi, tako v višjih kot v nižjih področjih.

Novi kmetovalci so poselili gorovje tudi do višine 1400-1500 m, tako da so na delovnih površinah potrebovali zatočišče. Tam, kjer je bil potreben material na dosegu roke, so zgradili kočo iz suhega kamna. Za potrebe lastnika polja je ponavadi zadostovala že majhna hiška. tam, kjer so bile potrebe po delovni sili večje, pa so bile koče večjih dimenzij. Kadar so na kmetiji gojili tudi nekaj glav goveda, so bili ustvarjeni idealni pogoji za razvoj pastirsko-kmetijskega kompleksa koč iz suhega kamna. Ker so se na te občasne kmetije selile cele družine, so potrebne bile posebne konstrukcije za nastanitev ljudi in živali, ter za skladiščenje poljskih pridelkov. Tipični kompleks hišk je bil sestavljen iz spalne hiške, hiške za hrambo pridelkov in hiške za molžo; te so bile vključene v ogrado z različnimi dodatnimi pregradami za ovčje črede. Spalna hiška je imela zgornji prostor s stebri in lesena tla. Spodnji prostor so uporabljali kot skladišče ali hlev za vprežne živali. V hiški za shranjevanje pridelkov so izdelovali tudi mlečne izdelke, ogenj pa so kurili zunaj, v kotu ograde. Hiška za molžo je bila velikokrat prostor z dvema vhodoma, tako da je bilo možno delo v notranjosti.

Družine so se preselile v te poletne rezidence, obdelovali so zemljo in pazili na živino, ki se je pasla po neobdelanih površinah. Ovce so vzrejali na kmetiji. Način gradnje pravkar opisanih kompleksov kaže na namen, da bi zgradili nekaj trajnega, povezanega z nižino: te zgradbe se razlikujejo od pastirskih kompleksov, ki so na večji višini in so veliko bolj preprosti in začasne narave. Lahko rečemo, da pastirsko-kmetijski kompleksi na severnovzhodni Majelli, prave občasne kmetije predstavljjo višek arhitekture suhega kamna v Abruzzi.