Analiza zatona in nove vrednosti vernakularne arhitekture

Referat primerja dvoje diametralnih vlog vernakularne arhitekture na začetku novega tisočletja in po desetletju konferenc o vernakualrni arhitekturi Alpe Adria.

Na eni strani komercialna ponudba tipske gradnje (od sestavnih delov do celih stavb in celo delov naselij) zamenjuje vso inventivnost in ustvarjalnost preteklih obdobij in (samo) graditeljev. Po drugi strani zavest o vrednostih podedovanega anonimnega stavbarstva kot temeljnega kamna vseh vrst identitet prostora (krajinske podobe, simbolne in semantične pripadnosti, izkušenjskih posebnosti, kulture bivanja, narodnostnih in drugih pripadnosti) spreminja cilje in metode načrtovanja prostorskega razvoja. Iz posamičnega "varstva spomenikov" (tudi vernakularne arhitekture) nastaja "celovito krajinsko in naselbinsko varstvo", v skrajnih primerih se namesto "urbanizma" govori le še o "prostorskem načrtovanju", ki kot zelo pomembno sestavino vključuje poleg velikih arhitektur tudi obstoječo in novo "vernakularno" arhitekturo.

Z vsemi dosedanjimi temami se v tak razvoj vključujejo tudi konference Alpe Adria. Analiza sicer pokaže, da manj uspešno v nekaterih delih lastne regije, a povsem enakovredno v širšem, morda celo globalnem strokovnem prostoru.