ZA KRITICNOST V PROCESU SOOBLIKOVANJA PROSTORA KOT DINAMICNE IDENTITETE

Dvojnost "tradicija in inovacija" lahko obravnavamo v celi vrsti pojmovnih dvojic: staro in novo, izvorno in izvirno, intuitivno in empiricno, romanticno in racionalno, relativno in objektivno, nezavedno in zavestno, organsko in mehanisticno, identicno in nevtralno. V konvencionalnem besednjaku te dvojice pomenijo polarno, nezdružljivo nasprotujoce si vidike, v poglobljenem razmisleku pa v njih razberemo komplementarno soodvisno in dinamicno enotnost, ki nam pomaga iskati ravnovesje v njih: inovativni duh brezcasne modernosti. Najpomembnejše je prepoznati takšno modernost v lastnem casovnem, družbenem in prostorskem okviru, saj jo potem lahko razpoznamo v kateremkoli zgodovinskem trenutku, vsaj v stoletjih kontinuiranega razvoja.
Kvalitetni primeri v slovenskem kulturnem prostoru, tudi v Zgornjesavski dolini, ilustrirajo tako neposredno kot tudi posredno povezovanje konvencionalnega ostinata s svežo, živahno melodijo materializacije spremenljivih bivanjskih potreb. Ucimo pa se lahko tudi iz nesmiselnih, skoraj grotesknih rešitev.
Najbolj uspešna dela v sodobni arhitekturi so pravzaprav tista, ob katerih nastajanju uspejo njihovi snovalci kriticno izlušciti iz preteklosti tisto, kar je še relevantno danes in istocasno v procesu analogije iz sedanjosti oblikovati vizijo prihodnosti. Tista, ki ponujajo možnost, da si jih zapomnimo, jih prepoznamo, jih z veseljem uporabljamo in jim nazadnje pripadamo, saj postanejo del nas.

Za povecavo kliknite na sliko
Click on picture to enlarge