ZA KRITICNOST V PROCESU SOOBLIKOVANJA PROSTORA KOT DINAMICNE IDENTITETE

ZAHODNA MISELNOST

Pripadniki zahodne kulture radi delimo svet na nasprotujoče si kategorije. Takšna delitev je pripravna, ker so potem posamezni deli lažje razpoznavni. Ovira za kakršnekoli sveže poglede, ki velja tudi za (nekatere) arhitekte, pa je ozko, zgolj formalno razmišljanje o modernem in tradicionalnem. Prvo naj bi predstavljalo zanikanje historičnih modelov, standardizacijo, abstraktno čistost oblik, odprte skeletne konstrukcije in fleksibilne prostore, drugo pa historične in vernakularne oblike, raznolikost, bogate linije, polne stenske strukture, vnaprej določene prostore… Arhitekti bi morali svoje tradicije resno jemati. Toda ozke, predvsem pa polarne definicije so vredne vsakršnega protesta, ki se mu pridružuje tudi Chris Abel .

Bistveni problem razmerja med tradicionalnim in modernim je hitrost spreminjanja bivanjskih zahtev.

Tradicionalne prostorske vrednote ostajajo nesporne le, dokler prilagajanje prostora lahko sledi spreminjajočemu se načinu življenja. V času zelo hitrih družbenih in gospodarskih sprememb pa se z ljudmi tudi vrednote zelo hitro spreminjajo. Tradicionalno dobi prizvok nazadnjaštva, neuporabnosti… Po drugi strani pa pozabljanje tradicionalnih vrednot botruje novemu nezadovoljstvu s prostorom. V strahu pred nadaljevanjem tradicije ali v uporu proti njej lahko zavržemo preveč. Človek ne more več občutiti pripadnosti, ki jo nujno potrebuje, da se lahko zaveda svoje lastne identitete, niti pripadnosti prostoru, niti skupnosti.

V reakciji izgubljenemu občutku za avtentičnost se pojavi krčevita, dosledna konzervacija ne glede na dejanske možnosti prilagoditev, (ki bi lahko identiteto prostora celo obogatile;) kopiranje celotnih grajenih sklopov, nefleksibilna doslednost brez inovacij, preoblikovanja… Obnova predpostavlja tudi pretekli način življenja, zato ostaja mrtva, v najboljšem primeru muzej; novogradnja brez kritičnega pristopa, namenjena novi vsebini, pa botruje nesmiselnim in grotesknim rešitvam (npr. spomenik v obliki hleva). V zaverovanosti v preteklost se lahko kaže strah pred prihodnostjo.

Razumevanje tradicije in inovacije v njuni neodvisnosti se v zadnjih desetletjih vedno bolj usmerja v obravnavanje medsebojnih razmerij med obema, in načina, kako se medsebojno dopolnjujeta. Povezovanje obstoječih, toda predhodno nepovezanih konceptov pomeni del kreativnega procesa.

NOVO IN STARO

Razliko med tradicijo in modernostjo običajno povezujemo z novimi in starimi idejami. Predstavljamo si, da nekaj novega najlažje zasnujemo, če svoje misli kar najbolj temeljito "očistimo" in začnemo znova. Toda ne gre za zanikanje starih idej. Novi koncepti, piše Donald Schon , ne izvirajo iz niča ali iz skrivnostnih zunanjih virov. Vpliv obstoječih modelov ne zavira kreativnosti. Prav nasprotno: kreacija novih modelov v arhitekturi običajno izhaja iz soočanja različnih, prej nepovezanih idej in oblik v analognem procesu. Znane ideje in oblike lahko uporabimo v novih kombinacijah in jih tako na nek način transformiramo. Gre za interakcijo starih konceptov in novih okoliščin, v katerih starih konceptov ne moremo uporabiti nespremenjenih. Tudi metafore nam pomagajo videti stvari na nov način.

Že George Kubler uvršča umetnostne objekte v serije podobnih stvaritev - povezanih oblikovnih rešitev. Le-te so oblikovni odgovor na podobne probleme, ki izhajajo iz prevladujočih kulturnih in družbenih pogojev. Sprememba se lahko pojavi na različne načine. Preprosta modifikacija nečesa prejšnjega je najbolj običajna oz. pogosta. Včasih nastane bolj kreativna inovacija, le redke pa so kontrastne, korenite inovacije, ki predstavljajo (vsaj na prvi pogled) skoraj popolno odklanjanje prejšnjih rešitev. Izvirni objekti so torej rezultat radikalne inovacije in predstavljajo primarni pomen v razvoju neke umetnostne serije. Bolj običajne replike pa po drugi strani izhajajo iz izmenjav oz. variacij obstoječih rešitev, stopnja spremembe v primerjavi z arhetipom pa je relativno majhna. Kubler opaža, da se s staranjem serije število izvornih objektov zmanjšuje, nadomeščajo pa jih vedno pogostejše replike. Tradicija pa je za Kublerja še vedno mrtev sistem, ki ga ni mogoče ponovno oživeti.

Joyce Brodsky ponuja pomembno modifikacijo Kublerjeve dinamične sheme, pri tem pa ohranja njegove ključne ideje. Namesto opozicijskega para konvencije in inovacije vzpostavlja konstrukt kontinuitete in diskontinuitete. Razlika v poudarku lahko povzoči povsem drugačno interpretacijo istega predmeta obravnave. Ni več poudarjeno novo v primerjavi s starim, ampak način njunega medsebojnega povezovanja. Arhitektura korenini tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti.

IZVIRNO IN IZVORNO

Vse prevečkrat želimo biti kar najbolj izvirni in zato zanikamo vse, kar je izvorno, globoko vkoreninjeno, ali pa težimo zgolj za izvornostjo, ker nismo dovolj izvirni. V resnici pa se izvornosti ne moremo rešiti, saj nas spremlja vsaj v podzavesti, težnjo za izvirnostjo pa potrebujemo za potrjevanje lastne ustvarjalnosti. Na srečo je možno biti tako izviren v izvornem kot tudi izvoren v izvirnem.

EMPIRIČNO IN INTUITIVNO

Uveljavljeno mišljenje razlikuje znanost in umetnost glede na različnost metodologije in kreativnega pristopa. Znanstvenik naj bi potrpežljivo iskal in zbiral nova dejstva, umetnik pa naj bi se opiral na intuitivne notranje prebliske. Vendar lahko znanstvene teorije izvirajo iz analogij predhodno nepovezanih idej, ki so sprva lahko videti celo bizarne. Umetniki pa lahko iščejo izvirne rešitve ne le v lastni tradiciji, ampak si sposodijo ideje tudi iz drugih virov.

RACIONALNO IN ROMANTIČNO

Če racionalnost ustvarjalnega procesa enačimo npr. z deduktivno metodo, pomeni v arhitekturi domnevno neovrgljive splošne resnice za neizbežne zaključke logičnih sklepov o specifičnih problemih. Nasprotno pa si romantični pristop predstavljamo kot oblikovanje za realni svet z vsemi regionalnimi variacijami. Če pa racionalnost pojmujemo kot kritično zavedanje, lahko racionalno oblikovanje opredelimo kot proces dialoga. V oblikovalskih odločitvah se moramo kritično prilagajati prostorskim in družbenim pogojem. Naravnemu in kulturnemu, arhitekturnemu ter družbenemu prostoru prilagojena arhitektura je pravzaprav bolj resnično racionalna kot tista, ki se konkretnemu okolju ne prilagaja.

OBJEKTIVNO IN RELATIVNO

Vera v absolutne oz. univerzalne sodbe predstavlja nasprotje relativizmu trditev, da čista objektivnost sploh ne obstaja, niti v znanosti. Morda je absolutna resnica v realnosti resda nedosegljiva, toda različne teorije ponujajo uporabno obliko objektivnosti, saj vsaka prispeva zunanje kriterije za kritiko ostalih. Chris Abel išče ravnovesje med objektivnim in relativnim v kritičnem relativizmu.

Kakovost prostora vsak človek zaznava drugače. Toda, kadar je neko mnenje množično in trajno, nam lahko služi kot kvalitativno merilo za ocenjevanje prostora. Čas sam objektivizira sodbe in preverja kvaliteto. Slabo je pozabljeno ali prezgodaj podrto. Tako lahko z večjo gotovostjo prepoznamo prostore, ki daljši čas večji skupini ljudi pomenijo nekaj več, da v njih ne le morajo, ampak tudi želijo živeti.

ZAVESTNO IN NEZAVEDNO

Zavestnosti ne moremo pripisovati le znanosti, nezavednega iskanja rešitev pa le umetnosti. Učenje s primerov, v katerih nezavednost spoznavnega procesa dopolnjuje zavestno pridobivanje znanja in izkušenj, je pomembno tako za znanost kot tudi za umetnost. Tudi arhitekti kot znanstveniki in umetniki hkrati se s primerov največ naučimo. Kompleksnih oblik znanja in spretnosti, ki so potrebne v arhitekturnem oblikovanju, ne moremo pridobiti le s sprejemanjem nedvoumnih trditev, ampak tudi s študijem mnogopomenskih primerov.

UNIVERZALNO IN POSEBNO (LOKALNO)

Regionalno arhitekturo si običajno predstavljamo kot čisti lokalni produkt, kot nasprotje uvoženih, univerzalnih oz. "internacionalnih" oblik. Toda večina regionalne arhitekture združuje tako prvotno tradicijo kot tudi uvožene oblike, lokalnim razmeram prilagojene sadove kulturne izmenjave.

Ena skupnih značilnosti regionalne arhitekture je učinkovit odgovor klimatskim razmeram. Na nek način je to pravzaprav univerzalna značilnost. Po drugi strani pa industrijska produkcija, ki jo običajno prepoznavamo v standardizaciji, doživlja velike spremembe. Specializirane stroje za univerzalne izdelke zamenjujejo univerzalni stroji za specializirane trge. Tako se zmanjšujejo razlike med obrtniškimi in industrijskimi izdelki, povečuje pa se njihova raznolikost in možnost uporabnikove izbire.

MEHANISTIČNO IN ORGANSKO

Obravnavanje narave oz. sveta kot stroja za privilegirano uporabo človeka pomeni uničevanje bivanjskega okolja. Ekološka protiutež pa opozaraja na dinamično ravnovesje raznolike neskončnosti bivanjskih oblik. Sodobni stroji združujejo tako mehanistično kot tudi organsko plat medalje: njihova zasnova izhaja iz študij bivanjskih sistemov.

ISKANJE RAVNOVESJA: INOVATIVNI DUH BREZČASNE MODERNOSTI

Za vsak vidik modernosti je torej možno poiskati komplementarni vidik tradicionalnosti. Na prvi pogled so pojmi lahko še tako kontradiktorni, toda po temeljitem razmisleku jih čedalje težje ločimo med seboj. Najpomembnejše pa je prepoznati modernost v lastnem časovnem, družbenem in prostorskem okviru, saj jo lahko potem prepoznamo v kateremkoli zgodovinskem trenutku - vsaj v stoletjih kontinuiranega razvoja.

Tradicionalno arhitekturo običajno enačimo z regionalno, pri tem si predstavljamo kontinuiteto oblikovanja določenega kraja, področja oz. regije. Toda tudi trdovratni, a prilagodljivi modeli, ki presegajo meje časa, kraja in kulture, "klasične" in celo brezčasno moderne rešitve predstavljajo neko obliko tradicije. Regionalna tradicija je pravzaprav komplementarna univerzalnim modelom.

"Moderne" kvalitete tradicionalne arhitekture, s fleksibilnimi modularnimi prostori in odprtimi, lesenimi skeleti, historična tendenca k strukturalnemu ekspresionizmu, ki je razpoznaven npr. v arhitekturi slovenskega kozolca, zelo očitno ponuja sodobnim arhitektom močno estetsko tradicijo, ki je sposobna prevoda v sodobno tehnologijo.

Poleg površinske dvopomenskosti tradicije in modernosti (v vseh njunih vidikih), ki zadeva obliko, obstaja tudi njuno trajno bistvo, temelj razmerja, ki predstavlja družbene, kulturne oz. prostorske pogoje kreativnega procesa. Ko ne proučujemo več zgolj stila, ampak tudi proces nastajanja določenih rešitev, lahko tudi svoje preteklo delo obravnavamo kot delo svojih predhodnikov: ne kot mrtev slovar oblik, ki jih je možno le premešati med sabo, ampak kot vir inovacij. Resnično moderna je tista znanost oz. umetnost, ki se odziva na kompleksne pogoje regionalnega preoblikovanja arhitekturnega snovanja. Inovativni duh brezčasne modernosti ima regionalni in univerzalni pomen hkrati. Tradicijo in modernost je mogoče uravnovesiti v isti arhitekturi. Celo najmogočnejši arhitekturni spomeniki se lahko prilagodijo regionalnim razmeram. Pomešani sadovi kulturne izmenjave omogočajo celo boljše razumevanje narave arhitekturne kontinuitete kot katerikoli romantični ideal čiste kulture.

Kulturna izmenjava je lahko tako pozitivna kot tudi negativna. Ne povzroča sama po sebi negativnih posledic, problematični so neenaki politični in ekonomski temelji, ki onemogočajo kulturno svobodo izmenjave. Ekorazvoj predvideva relativno avtonomne regionalne kulture. Ekološke vrednote so pravzaprav podobne tistim iz tradicionalne kulture, sledijo pa izkušnjam kasnejših: kolonialne in potrošniške kulture. V dinamično uravnovešenem človekovem in naravnem ekosistemu je kulturna raznolikost enako pomembna za razvoj kot biološka raznolikost.

NEVTRALNO IN IDENTIČNO

Problem prepočasnega prilagajanja identičnega prostora vedno novim zahtevam časa je mogoče reševati na dva načina: s simulacijo rasti (čas pojmujemo podobno kot v filmu); ali s konceptno ločitvijo identičnih in nevtralnih elementov oz. povezav (F. Rihtar in K. Rihtar , M. Bonča ). Identifikacija specifičnosti in razmerje med splošnim in specifičnim, bodisi (spomeniško) varovanim ali na novo oblikovanim, sta pri tem ključni vprašanji.

Neposredna konceptna ločitev se omejuje na elemente: gre za ločitev identičnih oblik in njihovo (oblikovno oz. materialno) kreativno transpozicijo ter nevtralnega, fleksibilnega in variabilnega jedra oz. vsebine. Primeri neposrednega povezovanja starega in novega so najbolj pogosti in lahko, še posebej, če konceptna ločitev med novim in starim ni dosledno izpeljana, vodijo v pretiravanje s kopičenjem elementov brez logičnih povezav oz. v banalnost.

Med najbolj običajne rešitve sodi pokrivanje nevtralnih volumnov z identičnimi "pokrivali" (npr. ob številnih nadzidavah stanovanjskih blokov) oz. njihovo zastiranje z značilno sceno, pa naj bo ploskovna ali prostorska.

Druga možnost koncepne ločitve je posredna: s svobodno interpretacijo temeljnih oblikovalskih načel, ki izhajajo iz tradicije, in uporabo bolj nevtralnih oblik in sodobnih materialov. Posredni način temelji bolj na reinterpretaciji zakonitosti povezav kot samih elementov. Zahteva večji intelektualni napor, zato pa lahko ponuja zelo učinkovite rešitve. Ob pomanjkanju občutka za duh prostora pa lahko vodijo v dolgčas.

Pristopa se ne izključujeta. Še več: ponujata celo paleto možnosti med neposrednimi in posrednimi načini obravnavanja tradicije in modernosti. Pomenita tudi kombinirano tehnologijo - hibridno integracijo prefinjene tehnološke inovacije in tradicionalnega znanja. Možna je seveda tudi takšna kombinacija obeh pristopov, ki teži k njuni enakovrednosti.

Regionalna arhitektura postane problematična, ko pride do bolj sodobnih tipov objektov (oz. do novega vsebinskega izziva), za katere tradicionalna arhitektura ne ponuja jasnih modelov. Četudi je univerzalni tip objekta neizogiben, je lahko kritično prilagojen lokalnim klimatskim, krajevnim in družbenim pogojem. Tradicionalni elementi so lahko vanj integrirani ali nanj aplicirani, če jih je možno preoblikovati za novo vsebino.

Radikalna inovacija je le torej le redka izjema splošnega pravila. Sprememba se bolj običajno skriva v manjših korakih preoblikovanja obstoječih modelov, ki pa se, kot trdi Brodskyjeva, pritrjuje pa ji tudi Abel, nikoli ne izgubijo, ampak imajo v ugodnih okoliščinah možnost, da ponovno vzniknejo, včasih še močneje kot prej. Pomembna inovacija je torej integrativni proces. Ne gre za negiranje preteklosti. Inovatorjeva naloga je pravzaprav odkriti nov red, ki je vsaj delno vkoreninjen v prevladujoči tradiciji.

ARHITEKTURA ZGORNJESAVSKE DOLINE

Projekt razstave "Tradicija in inovacija v arhitekturi Zgornjesavske doline" kot posebna privlačnost v okviru konference "Vernakularna arhitektura jutri" obsega predstavitev fotografske analize razmerij med tradicionalnimi prostorskimi idejami in oblikami ter inovativnimi rešitvami, ki jih lahko najdemo v širši okolici kraja konference. Odkrivanje sodobnih inovativnih rešitev, ki izhajajo iz tradicije, naj bi nam pomagaalo prepoznati duh brezčasne modernosti v kateremkoli času preteklosti in oblikovati izhodišča za dinamično, vendar avtentično okolje prihodnosti.

Predstavljeni primeri iz Martuljka (sl. 6, 8-9, 11-12), Srednjega vrha (sl. 1, 7, 13), Kranjske gore (sl. 3-5, 10, 14-15) in Podkorena (sl. 2) ilustrirajo vzporedne serije povezanih oblikovnih rešitev, ki predstavljajo časovne metamorfoze treh tipov objektov: stanovanjske hiše (1-5), hleva s senikom (6-10) in kozolca (11-15). Vsaka serija se dotika najprej obdobij počasnih sprememb (1-2, 6-7, 11-13). V njih prilagajanje prostora lahko sledi spreminjajočemu se načinu življenja, pa naj gre za prepuščanje propadu (6), za obnovo objekta brez spremembe tradicionalne funkcije (7), za skromne prostorske dopolnitve ob prenovi (1, 2, 7) ali za inovativno prilagoditev terenu ob novogradnji (13). Sledijo pa primeri, ki nastajajo v potrebi po hitrem odzivanju na spremembe, z obsežnimi prenovitvenimi posegi ali/in novogradnjami, pri katerih je nujna bodisi simulacija rasti (5) bodisi konceptna ločitev avtentičnih in nevtralnih elementov ali/in povezav med njimi: prevladuje lahko tako neposredno (3, 10, 14) kot tudi posredno (4, 15) in celo kombinirano (8-9) povezovanje konvencionalnega ostinata s svežo, živahno melodijo materializacije spremenljivih bivanjskih potreb.

KDO SE BOJI AVTENTIČNOSTI?

Poskusi preseganja lokalnega kiča in globalnega dolgčasa (ki večinoma ni nič drugega kot tekma atrakcij) s čisto in preprosto univerzalno pripovedno jasnostjo, ki je hkrati regionalno obarvana, ostajajo tudi v našem kulturnem okolju žal bolj izjema kot pravilo. Ne pozabimo, da se lahko učimo tudi iz nesmiselnih, skoraj grotesknih rešitev…

Temeljni problem je - kot običajno - vrzel med teorijo in prakso. Kako jo zapolniti?

Drugi, toda prav tako pomemben, ne nekritičnost.

Nekritični prenos vzorca ima lahko za posledico splošno sprejemanje nove vrednote, kar je zelo težko spremeniti. Imamo priložnost, da ne ponovimo napake. Današnji ideal Slovencev ne temelji na lokalni tradiciji, ampak na posledicah globalizacijskih procesov v času zapoznele moderne. Če želimo ta ideal preoblikovati, je potrebno ponuditi alternativo.

Zgodovina nas uči tudi, da marsikaj, kar je še včeraj predstavljalo pomanjkljivost, postaja lahko že danes velika prednost. Marsičesa ne moremo predvideti, zato je pomembna odzivnost na konkretne pogoje prostora in časa.

Kdo se pravzaprav boji avtentičnosti? Kje je ostal prilagodljivi ustvarjalni duh, ki smo ga podedovali? Ali si želimo Disneyland, miniaturno varianto multikulturalizma brez pomenske globine tudi v Sloveniji?

Problemski pristop, ki preobraža več- v meddisciplinarnost, vodi v večjo učinkovitost.

Najbolj uspešna dela v sodobni arhitekturi pa so tista, ob katerih nastajanju uspejo arhitekti kritično izluščiti iz preteklosti tisto, kar je še relevantno danes in istočasno v procesu analogije iz sedanjosti oblikovati vizijo prihodnosti. Tista, ki ponujajo možnost, da jih prepoznamo, jih uporabljamo in se nazadnje z njimi istovetimo, tako da postanejo del nas.

Za povecavo kliknite na sliko
Click on picture to enlarge

1	6	11
2	7	12
3	8	13
4	9	14
5	10	15

OPOMBE

C. Abel (1997), poglavja štev. 8, 10, 14, in 17.

D. Schon (1963).

G. Kubler (1962).

J. Brodsky (1980).

F. Rihtar, K. Rihtar (1996).

M. Bonča (1984).

Fotografije: T. Zupančič Strojan (1-8, 10, 12-15), J. Černič (9, 11).

L.D.Fowlow, M. McMordie, S. Stein (1999).

IZBOR LITERATURE O TRADICIJI IN INOVACIJI

Abel, C.: "Architecture and Identity", Oxford, Boston, Johannesburg, Melbourne, New Delhi, Singapore: Architectural Press, 1997.

Bonča, M.: "Novo in staro kot integralni prostor", Ljubljana: RSS, 1984.

Brodsky, J.: Continuitiy and Discontinuity in Style: a Problem in Art Historical Methodology / "Journal of Aestetics and Art Criticism", Vol. 39, štev. 1, 1980, str. 28-37.

Fowlow, L. D., McMordie, M., Stein, S.: Who's Afraid of Authenticity / Mann, T. (ur.)The Power of Imagination, EDRA 30/1999, Edmond/OK: EDRA, 1999, str. 53-61

Košir, F.: Izvorno in izvirno / "Naši razgledi", 37, štev. 21, 4.XI.1988, str. 636-637 in štev. 22, 18. XI. 1988, str. 668 - 669.

Kubler, G.: "The Shape of Time", Yale University Press, 1962.

Kuhn, T. S.: "The Structure of Scientific Revolutions", University of Chicago Press, 1962.

Masterman, M.: The Nature of Paradigm / Lakatos, I., Musgrave, A. (ur.): "Criticism and the Growth of Knowledge", Cambridge University Press, 1970, str. 59-89.

Mušič, M.: "Arhitektura in čas", Maribor: Založba obzorja, 1963.

Rihtar, F., Rihtar, K. "Koherence v prostoru", Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 1996.

Schon, D.: "The Displacement of Concepts", Tavistock Publications, 1963.

IZBOR LITERATURE O ARHITEKTURI ZGORNJESAVSKE DOLINE: Martuljek, Srednji vrh, Kranjska gora

Cevc, T.: "Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem - kulturnozgodovinski in etnološki oris" Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1984..

Cevc, T., Primožič. I.: "Kmečke hiše v Karavankah - stavbna dediščina hribovskih kmetij pod Kepo, Stolom, Košuto , Obirjem, Pristovškim Storžičem in Peco", Radovljica: Didakta, 1991.

Košir, S.: "Rutarška pomnjenja", Gozd Martuljek: samozal, 1994.

Brunčič, S.: "Srednji vrh", vaja pri predmetu Razvoj arhitekture, neobj. delo, Ljubljana, FA, n.d.

Čeh, P.: "Gozd Martuljek", seminar IV/2, neobj. delo, Ljubljana, FA, 1992.

Paškulin, P., Gaspari, M.: "Razvoj arhitekture Kranjske gore", vaja pri predmetu Razvoj arhitekture, neobj. delo, Ljubljana, FA, 1985.

Podlipnik V.: "Naselje Martuljek", vaja pri predmetu Razvoj arhitekture, neobj. delo, Ljubljana, FA, 1985.

Sedej, I.: "Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem", Ljubljana: Prešernova družba, 1989.