VERNAKULARNA ARHITEKTURA JUTRI

1 O vernakularnosti

Biti prognostik za arhitekturo jutri, še zlasti za vernakularno, je dokaj tvegano. Vendar uvodoma nekaj besed o samem pojmu vernakularne arhitekture. Jo smemo preprosto poistovetiti z besedo ljudska, anonimna, domacijska arhitektura, vezana na dolocen prostor, krajino, regijo, deželo, dom(ovino) ... ? Vsekakor je nastajala skozi cas v dolocenem prostoru in okolišcinah iz potrebe po bivanju in delu, po prilagajanju okolju, vremenskim prilikam in drugim danostim.
Hiša = dom, beseda, ki je imela v vaški skupnosti še dodaten pomen: kmecki dom, gasilski dom, prosvetni dom, dom kulture in še bi lahko naštevali. Tudi ti domovi so imeli razpoznavnost, blizu današnjemu pojmu vernakularnosti, ne toliko po vsebini, velikosti in obliki, kot po materialih, tektonskih in drugih nacelih. Še v zacetku tega stoletja je vse te zgradbe povezovala skupna ustvarjalna želja ter isto, v glavnem biologicno gradivo, ki je narekovalo enake ali podobne konstrukcijske rešitve, tektoniko, velikost, razmerja, oblikovno vrednost, detajle, predvsem pa domacnost. Narašcajoci tehnicni razvoj, industrijski premik v prejšnjem stoletju in njegov posrednik trgovina ter v drugi polovici tega stoletja predvsem neekološki nacin življenja, sta iz že znanih razlogov premaknila splošno miselnost in z njo videz našega izvenmestnega prostora, to je identitete kot kulturnega pricevanja naše preteklosti.

2 Zateceno stanje

Vernakularna kontinuiteta, identiteta, razpoznavnost in domacnost so danes izrinjeni iz podzavesti vecine naših novograditeljev, saj jih je prekrilo obilje »modernejših« nadomestkov; ponudba je presegla potrebe, kopicenje informacij je zavrlo tehtnejše dojemanje smiselnih odlocitev, neomejene možnosti komuniciranja od blizu in dalec so omogocile širok domet na novo »videnega«, posnemanje tega, najveckrat v zamejstvu videnega, pa postaja zavajajoca hrana individualnemu prestižu. Fasadni blišc tovrstne gradnje je kot samodopadljiv dodatek nestrokovno ali polstrokovno navzoc, tako v zasnovi kot v oblikovanju. (Primer: nedavna postmoderna je z obcutno zamudo razširila svoje tipalke tudi na podeželje, a to najveckrat le kot formalno razumljena reakcija na dosedanjo, nekajdesetletno individualno tipsko gradnjo.)

Splošno geslo »naredi si sam« utegne biti, tudi ob današnjih raznorodnih montažnih hišah, jutri še bolj prisotno, predvsem iz varcevalnih razlogov. Poznavanje arhitekturne problematike pa je prav gotovo mnogo zahtevnejše, kot meni marsikateri graditelj na Slovenskem, saj je splošna šolska izobrazba v tej smeri pomanjkljiva. Tehnicna problematika je v naših obcilih solidneje zastopana, prav tako tudi opremljanje stanovanj, medtem ko je arhitektura kot razpoznavna celota dolocenega prostora bistveno manj. Tako nastaja, ceprav ob sicer korektnem arhitekturnem nacrtu, a premajhni budnosti nacrtovalca, najvec spodrsljajev predvsem likovne narave v zadnji fazi gradnje, ko tektoniko veckrat zamenjajo s »scenografijo«. Tako so sestavine arhitekturne dedišcine pogosto napacno razumljene, najveckrat velja to za materiale, žal, predvsem za les, ki postane v nevešcih rokah le psevdoromanticno sredstvo, tako po obliki, barvi, kot po položaju uporabe, predvsem pa kot umestitev hiše v nepravo krajinsko okolje. (Mimogrede - tudi današnja izbira t.i. gotovih hiš bi rabila celovitejši preudarek glede na širši prostor umestitve.)

3 Vernakularna arhitektura - kontinuiteta kulturne identitete

Ostajamo še pri tej opredelitvi ali pa pricakujemo spremenjeno orientacijo? Prihodnost je sicer odprtih vrat, svet postaja tudi za gradbene in arhitekturne podvige vedno bolj globalna vas, ceprav ni nujno in tudi ni mogoce, da bi morala postati šablonizirana. Univerzalizem je lahko privlacen, takrat ko je tudi drugacen. Kulture in njenih duhovnih razsežnosti se na sreco ne da šablonizirati. »Tesnejši kontakt s svetom je potreben, vendar velja slediti smerem v lastni kulturi«, pravi P. Zumthor. In K. Frampton, avtor kriticnega regionalizma, se sprašuje: ... »ustvarjalno jedro kultur se s stopnjo civilizacije unicuje. Kako postati moderen in se vrniti k svojim izvorom?« ... Pri nas se za identiteto slovenskega prostora že dolgo zavzema prof.dr. Fister s sodelavci, ceprav ta pobuda do sedaj, žal, še ni dobila dovolj aplikativnega odziva, saj nekateri, ki se niso poglobili v bistvo opredelitve, pojem identitete še vedno zmotno istovetijo z romanticno zazrtostjo v preteklost. V resnici pa ob priznavanju lastne identitete ne gre za posnemanje preteklosti v obliki nekega neoromantizma, ampak predvsem za kontinuiteto kulturnega izrocila.

3.1 Ceri pri kontinuiteti vernakularne arhitekture in morebitne vzporednice

Ceprav se na pragu tretjega tisocletja dosedanje vrednote že zacenjajo relativizirati, bi naj bil psihofizicni pristop k sprejemanju nekega prostora oz. arhitekture pri cloveku manj odvisen od pomena kot od stimulacije. Ali vernakularna arhitektura lahko stimulira? Vprašanje je, kako in koga. Pri mlajših generacijah se morda pojutrišnjem lahko pojavi tudi neka alternativna bivalna arhitektura kot reakcija na strokovni elitizem z ene strani, z druge pa kot odgovor na narašcajoce napetosti vsakdana. Kot je danes za mlade v splošnem znacilna pripadnost pop kulturi, posebno v glasbi in likovnosti, se lahko kdaj pozneje, posebno v primestnih okoljih, odprejo možnosti tudi za gradnjo bivališc v smislu poparta, saj si že danes mladi radi opremljajo svoje prostore mimo ustaljenih norm. (Ob takem razmišljanju velja mimogrede omeniti, da uvršcajo nekateri arhitekturni kritiki Franka Gehryja v umetnostno klasiko, drugi pa v popart. Gre za nasprotja med kulturalisti in progresisti? Ali pa za tipanje za arhitekturnimi opredelitvami novega tisocletja?)

V jutrišnji arhitekturi ne bi bila nic presenetljivega »bivališca-lepljenke«, ki rastejo, se spreminjajo, prerazporejajo in presenecajo s svojimi nevsakdanjimi posebnostmi: nenavadne industrializirane strukture, mobilne konstrukcije, graficne teksture, ostre barve (ki že danes niso izjema!), presenecenja, skratka, vse dokaj vsiljivo, vendar zapomnljivo, lahkotno in igrivo, vendar optimisticno. Morda bo jutrišnji clovek nenehnega stresa potreboval prav to?

3.2 Prihodnost kot priprta vrata?

Že nekaj casa se tu pa tam pojavljajo nekatera razmišljanja arhitektov o arhitekturi prihodnosti, ki so si veckrat zelo nasprotujoca. Nekateri so npr. mnenja, da postaja vse »enako drugacno«; novo ni vec novo, saj nastaja arhitektura za vsak trenutek, brez trdne vizije za naslednje obdobje, zato bi lahko imeli prihodnost za zaprta vrata. V nedavni preteklosti je veljala bodocnost za izziv, bližnja prihodnost pa je morebiti ogrožanje ...
Nasprotno pa ima Otto Frei, znani prvrženec naravne in biološke graditve, upanje na »arhitekturo narave in ljubezni« v biologicni skupnosti, ceprav pri tem skupinska zasnova doma ne bo zaželena, ampak še vedno individualni »domacijski« dom kot biologicna prapravica« ... Tako dobivamo z ene strani zaprta, z druge pa odprta, torej »priprta vrata« ...

3.3 Modni trendi tudi v ruralnem prostoru?

Če se vrnemo na domaca tla, lahko ugotovimo, da spremljajo tako kot drugod, tudi pri nas umetniške ustvarjalnosti modni trendi, pri cemer podrocje arhitekture ni izvzeto. V novih mestnih in primestnih okoljih je razumljivo, da tudi naši arhitekti sledijo trenutno veljavnim smerem mednarodne arhitekture, tako v zasnovah, strukturah in oblikah, veckrat, žal, ne glede na kontekst okolja.
Pri problematiki vernakularne arhitekture, kjer išcemo sobivanje z identiteto dolocene krajine, bi bila prej omenjena tolerantnost zgrešena in bi težko privedla do zastavljenega cilja. Že pri gradnjah individualnih hiš v zunajmestnem prostoru nastaja zaradi spogledovanja z novimi primestnimi individualnimi hišami in hišami v nizih vec nesporazumov, med katerimi je tudi vprašanje ravne strehe. Poleg pomislekov tehnicne narave, ustvari taka streha v vecini naših arhitekturnih krajin zabrisano identiteto, vzporedno pa tudi odvzem možnosti dodatnega bivanja pod streho; nic manj in celo bolj pomemben je še psihološki faktor, saj je bivanje pod poševnino strešne tektonike prijetneje in bolj vzpodbudno kot pod enolicnim, ravnim stropom (po raziskavi Wools-Canter).

4 Ambivalenca casa

Vedno bolj opažamo, da je razvoj umetniške ustvarjalnosti že danes, bolj kot vceraj, ambivalentno podvržen vplivom specificnega življenjskega utripa, ki je z ene strani progresivno in ekstravertirano naravnan, z druge strani pa individualisticno introvertiran, kar dopušca še druge razsežnosti tudi v oblikovanju arhitekture.
Pravijo, da naj bi bila kvaliteta prav v razlicnosti in razlicnosti v enotnosti? Doživeli smo in še doživljamo, kljub nekaterim izboljšavam stanja, v našem zunajmestnem prostoru sprostitev posameznih gradenj individualnih hiš v smislu reda v neredu oz. kvalitete v nekvaliteti? Je to neke vrste opomin, da bi morala prihodnja vernakularna arhitektura izpolniti svojo nalogo ohranjevanja kulturne identitete slovenskega prostora ali pa bo morda še potrebovala subkulturo na subjektivni ravni?

5 Nakljucne paralele

Glede današnjega stanja in verjetno tudi nadaljnjega razvoja naše izvenmestne arhitekture bi si - malo za šalo, malo zares - morda dovolili primerjavo s podrocja glasbe:

a) nekdanje ljudsko stavbarstvo - narodna pesem
b) današnja (samograditeljska) hiša - narodno zabavna glasba
c) hiša v smislu modnih trendov - pop glasba
d) nova (globalna) hiša - novi glasbeni trendi v resni
glasbi e) nova vernakularna hiša - sodobna programska glasba
(npr. Imago Slovenije?)

6 Kontinuiteta vernakularne arhitekture

Nova vernakularna arhitektura bi ob sobivanju z obstojeco, a drugacno, nadaljevala z razpoznavnostjo našega izvenmestnega prostora z vec ali manj znanih vidikov, vendar prilagojenih jutrišnjemu dnevu:

a) s prostorskega vidika, kot strokovno utemeljeni poseg v dolocen prostor
b) kot obnova ali prenova obstojece arhitekturne dedišcine
c) kot posamezna prostorska enklava za turisticne namene
d) s tehnicno-tehnološkega vidika, v smislu posodobitve z novimi izsledki
e) s funkcionalnega vidika, kot prilagoditev nacinu življenja jutri
f) z likovnega vidika, kot izoblikovanje identitetne aluzije, ki bi
g) posredovala, skupaj s celotno zasnovo, specificno doživetje dŽma.

7 Zakon o urejanju prostora

Novi predlog Zakona o urejanju prostora vliva vec optimizma, predvsem glede posegov v prostor in nacrtovanja v njem, saj poudari tudi kulturno-ustvarjalni vidik oblikovanja ter varovanja identitetne krajine (clen 173-3), medtem ko clen l62 med drugim omenja tudi varstvo kulturne dedišcine. Skratka, tvornih pobud za izboljšanje stanja v našem prostoru je veliko, vecje vprašanje je doslednost izvajanja zakona, in to od prostorskih planov do arhitekturnih nacrtov, vkljucno z detajli.

8 Vernakularna arhitektura in turizem

Glede splošnih dolocb Zakona o urejanju prostora so obetavni tudi cleni 9 do 12, ki se zavzemajo med drugim za ohranjanje in prenovo obstojece gradbene strukture, omenjajo pa tudi turizem, rekreacijo in varstvo narave oz. kulturne dedišcine.

Turizem postaja v svetu - in jutri bo tudi pri nas - pomembna gospodarska dejavnost. Težnje potencialnih turistov iz stehnokratiziranih urbanih okolij po doživetju še ohranjenega naravnega okolja, utegnejo privabiti v Slovenijo precejšnje število gostov. Zaenkrat š e imamo pogoje za uresnicitev takih razmišljanj.
Vzporedno z zdraviliškim in drugim turizmom imamo, zlasti na geografsko in gospodarsko odmaknjenih obmocjih, še nekatere ruralno bolj odmaknjene enklave kot sestavine nekaterih arhitekturnih krajin. Ko že govorimo o »enklavah«, bi lahko potegnili analogijo z nekaterimi urbanimi okolji, ki težijo k razmejitvam starih mestnih jeder od novejših hrupnih zazidav z vmesnimi zelenimi otoki, (umetno)rašcenimi biotopi, ipd. Skratka, s približevanjem narave želijo ublažiti nevropsihoticna protislovja velemest, saj v razvitem svetu že opažamo prva prizadevanja za humanizacijo sodobnih urbanih anomalij.
V našem predlogu nekaterih ruralno-turisticnih enklav bi, z ustreznimi prostorskimi nacrti in primernimi pobudami, lahko na ta nacin prispevali k zavarovanju nekdanje identitete posameznih arhitekturnih in kulturnih krajin. Turisticna enklava bi postala sestavni del še delujoce ali pa tudi opušcene vasi. Z obnovami in prenovami posameznih stavb arhitekturne dedišcine bi, po funkciji in strokovni presoji, obravnavani ambient še dopolnili in dopolnjevali z novo vernakularno arhitekturo, nadgrajeno za potrebe in zahteve gosta 21. stoletja. Po želji gostov bi se v dejavnost turisticne vasi vkljucevala tudi njihova pomoc pri kmeckih opravilih. Takšno vkljucevanje bi vzporedno pomenilo aktivno terapijo, ki je že danes v dolocenih vejah zdravstva nepogrešljiva. Tako bi pri snovanju vernakularne arhitekture upoštevali tudi še trende poindustrijske logike, ki temeljijo med drugim tudi na obvladovanju izmenicnega ucinkovanja prostor - psiha. V prihodnosti prostor ne bo mogel biti le fizicna zašcita, ampak tudi sredstvo za clovekov custveni, pshicni in kulturni razvoj.

9 Sklepni predlogi

Kako bi ob pripravi novega zakona o urejanju prostora lahko dodali še nekaj dopolnitev za uspešnejšo uresnicitev teh pobud?

Namesto dosedanjih samograditeljskih teženj bi bilo pri bodocih graditeljih oz. investitorjih smotrno uveljavljati tako imenovano odprto
projektiranje med narocnikom in arhitektom, kjer bi arhitekt glede vsebine, funkcije, namembnosti, števila prostorov itd. upošteval narocnikove želje in predstave, ki bi jih nato pri projektiranju celotne (vernakularne) arhitekture izoblikoval po strokovnih kriterijih v identitetno arhitekturno podobo. V primeru poznejše odlocitve investitorja za delo na domu, ki postaja v razvitem svetu vse aktualnejše, bi moral arhitekt že v idejnem nacrtu predvideti tudi morebitne poznejše možnosti rasti hiše.
Sicer pa bi moral arhitekt izvajanje projekta spremljati do zadnje faze gradnje, da ne bi nastajali že znani in težko popravljivi strokovni nesporazumi.
Dosedanji tipski nacrti, ki so velikokrat ustvarili bodisi vsebinske bodisi prostorske ali likovne anomalije glede na istovetnost obravnavanega prostora, bi morali prerasti v sistematske rešitve, ki bi omogocale hkratne dopolnitve z odzivanjem na dolocene lokacije, konfiguracijo zemljišca, dostopnost, orientacijo, ekološke danosti, infrastrukturo ter ostale sestavine posameznega prostora, vse s poudarkom na arhitekturnem oblikovanju glede znacilnosti obravnavane arhitekturne krajine ali regije.

10 Sklepna misel

Kar je bilo nekdaj pri anonimni arhitekturi nujnost, postaja danes simbol zavetja, bivanjskosti in udobja; s primernimi tehnicno tehnološkimi dopolnitvami bi tudi omenjene prednosti vkljucevala domiselno prenovljena vernakularna arhitektura. Kot eno njenih nacel in spoznanj bi bilo tudi to, da bo treba cloveka prihodnosti spet približati naravi, soncnemu ciklusu in nadzavestnim spoznanjem, kar pa današnji spekulativni racionalizem, zacinjen z neizprosnim pridobitništvom, odriva kot manj izmerljiv in pomemben pojav. Vsaj zaenkrat. Sicer pa se spremembe v razmišljanju nenehno prehitevajo. Bodimo optimisti!