TRADICIJA IN INOVACIJA V OBLIKOVANJU PROSTORA

Premišljena konstrukcija, pravilno izbrani in obrtniško dobro izoblikovani detajli slovenskega kozolca že sami po sebi predstavljajo estetsko oblikovan objekt. O njem je moc govoriti kot o soustvarjalcu slovenske krajine, kot o enem izmed stebrov slovenske tradicije. Z izkušnjami generacij pogojen obcutek anonimnih tesarjev za razmerja med posameznimi elementi je tisto, kar daje takšnim objektom kar najvecjo uporabno in hkratno estetsko vrednost.
Uporaba vitkih konstrukcij tako iz lesa kakor tudi iz kovine postaja za enodružinsko stanovanjsko gradnjo vsaj okoli nas že kar pravilo, pri cemer sta se spremenila material, predvsem pa tehnologija. Ista se je spremenila tudi v izdelavi polnil, ki sestavljajo fasadno opno.
Med skulpturo in arhitekturo ni ostre meje. To naj ne bi bila stvar, ki naj bi jo oblikovali oziroma narocili naknadno in bi zahtevala dodaten strošek, dobra arhitektura namrec vse to že vsebuje. Dober zgled za to pa nudi tudi anonimna arhitektura.
Ne smemo pozabiti, da je ena bistvenih sestavin avtohtone arhitekture prilagodljivost okolju in trenutni rabi, cesar novi materiali in tehnologija ne bi smeli povsem spremeniti. Šest stebrov kozolca so lahko le tocke, ki omejujejo arhitekturni prostor, znotraj katerega je še dovolj prostora za arhitektovo kreativnost, ne da bi pri tem iznicil tisto, kar je v vernakularni arhitekturi dobrega.