TRADICIJA IN INOVACIJA V OBLIKOVANJU PROSTORA

Na Japonskem postavljajo objekte celo iz konstrukcij sestavljenih iz papirnatih cevi. Takšna konstrukcija je podobno lahka, oziroma lažja kot lesena, dovolj sloka, tehnicno in tehnološko dovolj dovršena. Z njo obvladujejo celo relativno velike razpetine hal, papirnate, impregnirane cevi v kombinaciji z vnaprej pripravljenimi lesenimi veznimi cleni uporabljajo za "zacasne" objekte kot so objekti za preživljanje prostega casa, predvsem pa za intervencijsko gradnjo "zasilnih" objektov v primeru naravnih katastrof. Vsaj kar se tice manjših bivalnih objektov je gradnja hitra, dovolj enostavna, mogoca bolj ali manj le s pomocjo vecih parov cloveških rok. Takšna gradnja predstavlja izziv tako za arhitekte, zaradi cenenosti pa tudi za izvajalce, predvsem pa za narocnika. Seveda je jasno, da naj bi bila cena sorazmerna s krajšo življensko dobo objektov, ki so jih sicer testirali tudi glede odpornosti proti insektom in da je verjetno uspešnejša v podrocjih z manjšo kolicino padavin. Bistvena prednost montažnih objektov pred siceršnjimi je vsekakor v tem, da jih je moc hitro postaviti, z relativno malo energije pa tudi podreti oziroma odstraniti in vcasih celo dobesedno prenesti na novo lokacijo.

Bolj ali manj vnaprej pripravljeni leseni elementi so tudi sestavni del slovenskega kozolca. Pravilno izbrana konstrukcija, obrtniško pravilno izbrani in oblikovani detajli že sami po sebi predstavljajo estetsko oblikovan objekt. O slovenskem kozolcu je moc govoriti kot o soustvarjalcu slovenske krajine, kot o enem izmed stebrov slovenske tradicije. Z izkušnjami generacij pogojen obcutek anonimnih tesarjev za razmerja med posameznimi elementi je tisto, kar daje takšnim objektom kar najvecjo uporabno in hkratno estetsko vrednost. Uporaba vitkih konstrukcij tako iz lesa kakor tudi iz kovine za enodružinsko stanovanjsko gradnjo vsaj okoli nas postaja že kar pravilo, pri cemer sta se spremenila material, predvsem pa tehnologija. Ista se je spremenila tudi v izdelavi polnil, ki sestavljajo fasadno opno. Velike dematerializirane površine, ki objemajo takšne konstrukcije in ki jih predstavljajo steklene površine iz troslojnega stekla pa s pomocjo razvoja tehnologije že predstavljajo zadostno zašcito pred vremenskimi vplivi.

Kozolci na podrocju idrijsko cerkljanske regije, ki sežejo v Poljansko in Selško dolino (in celo do Logatca) so arhitekturni pomniki. Ti gospodarski objekti so z likovno-estetskega vidika skulpture v prostoru, ki jo predstavlja napetost med tektonsko mocno povdarjenimi zidanimi slopi (stebri) in lesenim palicjem. Takšnega pristopa k oblikovanju zaradi estetskega ucinka povdarjenih vogalov se ne bi branila niti vecina arhitektov Postmoderne. V koncni fazi minimalisticni oblikovalski pristop najdemo v abstrahiranju detajlov in povdarjanju posameznih elementov kompozicije pri mnogih natecajnih rešitvah tako s podrocja arhitekture kakor tudi urbanizma.

Med skulpturo in arhitekturo (tudi ali vsaj za velike arhitekte) ni ostre meje. To naj ne bi bila stvar, ki naj bi jo oblikovali oziroma narocili naknadno in bi zahtevala dodaten strošek, dobra arhitektura vse to namrec že vsebuje. Dober zgled za to pa nudi tudi tako imenovana anonimna arhitektura.

Ne smemo pozabiti, da sta eni bistvenih sestavin avtohtone arhitekture trajnost njenih izhodišc in prilagodljivost trenutni rabi, nova tehnologija pa naj ne bi povsem spremenila bistva narave stvari. Šest stebrov kozolca so lahko le tocke, ki omejujejo arhitekturni prostor znotraj katerega je še dovolj prostora za arhitektovo kreativnost, ne da bi pri tem iznicil tisto, kar je v vernakularni arhitekturi dobrega.

Vsekakor ni nujno, da kozolec ohranja svojo prvotno funkcijo, ostaja le pomnik preteklega obdobja, lahko ga celo prenovimo v bivalni objekt, ne da bi pri tem slepo sledili obstojecim rešitvam. Lahko pa prevzamemo le osnoven koncept oblikovanja in nadaljujemo s kreativnim preoblikovanjem.

Opombe:
Zacasni objekti iz papirnatih kladnih sten.
Takšnih "zacasnih" objektov bi bili veseli tudi naši vrtickarji oziroma pocitnikarji.
Sem moramo seveda prišteti še skladnost elementov, ritem, razmerja,…
Ce konkretno ljudsko umetnost, ki se je prenašala od mojstra do mojstra prevedemo v likovno teoreticni jezik ali v jezik geometrije, lahko recemo, da gre pri konstrukciji kozolca za odnos med premicami in ravnino katero sestavljajo, gledano v tlorisu pa za odnos med sestavom tock in ravnino. Kompozicija posameznih konstrukcij seveda ustvarja prostorski objekt.
Razlicno obdelane vezane plošce, polnila, ki poleg fasadne opne hkrati predstavljajo še toplotno zašcito stavbe.
Kvalitetna troslojna zasteklitev glede prehoda toplote skoznjo že predstavlja ekvivalent steni.
Je pa tudi res, da je mogocnost stebrov moc povzeti po antiki.
Gre seveda za rešitve, kjer se je ocenjevalna komisija omejila predvsem na idejo oziroma njeno predstavitev. (Dobre ideje imajo obicajno enostavno izhodišce.)