GENEZA SLOVENSKEGA POVOJNEGA URBANIZMA NA OBALI

Geneza slovenskega povojnega urbanizma na obali temelji na sozvocju cloveka, narave in arhitekture oziroma urbanisticnih sklopov. Urbanisticni nacrti med leti 1954 do 1985, od regionalnih do makro in mikro-urbanisticnih, izhajajo iz enostavne osnove naravnih danosti obravnavanega prostora. Popolno poznavanje prostora je temeljilo na obširnih primerjalnih analizah. Upoštevan je bil torej prostor z vsemi svojimi znacilnostmi, regionalna identiteta prostora in navade bivanja ljudi na tem prostoru. In kot pravi P. Geddes (1915) ter konkretizira E. Mihevc, je bil proces nacrtovanja mest oziroma krajine možen izkljucno na osnovi teh analiz, ki so bile baza znanja o prostoru. Ko so bile lastnosti prostora in njegova identiteta prepoznane in upoštevane, se je nacrtovanje in oblikovanje tega prostora spremenilo v konstruktivno vez med preteklostjo in prihodnostjo.
In res je krajinska podoba slovenske obale rezultat te v bistvu preproste discipline, ki obsega clenjenje in parkovno potapljanje gradbenih mas v mediteranski park, uporabo avtohtonih materialov, enotno kritino s korci, dosledno rabo soncne zašcite s polkni, ohranjanje in varovanje terasastih obmocij ter sklenjenih zelenih površin, in nenazadnje usklajevanje tradicionalnih prostorskih vrednot z novimi razvojnimi perspektivami.
Regionalno identiteto, humanisticno filozofijo oblikovanja, vizionarsko nacrtovanje in prostorsko umetnost urbanizma slovenskega Primorja, ki je zaznamoval tudi identiteto države, bo avtorica prikazala na urbanisticnih nacrtih Eda Mihevca: Regionalni nacrt slovenske obale (1963), Urbanisticni nacrt Kopra (1961), Simonovega zaliva (1968), Izole (1971), Pirana - Bernardina - Portoroža (1973) in vodnega kompleksa Marine Portorož v Luciji (1960-1985).