OD TRADICIJE DO DOBRE SODOBNE ARHITEKTURE

Živimo v casu, ko se Svet združuje v nove politicne, gospodarske, administrativne, geografsko teritorialne, interesne ... skupnosti. Razumljivo izhajajo vse te skupnosti iz internacionalizacije in globalizacije Kulture v najbolj splošnem pomenu besede, torej zelo preprosto povedano, iz negiranja nacionalnosti, državnosti, narodne pripadnosti, nacionalne kulture, tradicije, nacionalnih znacilnosti, še bolj preprosto povedano, iz negiranja narodne identitete. Multimedijska in kiberneticne družba sodobnega svetovnega ustroja, ce je to pripravljena priznati ali ne, bo skušala omehcati in dokoncno zbrisati meje med deželami, narodnostmi, kulturami, ... , identitetami.

To je seveda najbolj pesimisticna vizija bodocega svetovnega družbeno politicnega razvoja. Resnica mora biti drugacna, bolj prijazna in sprejemljivejša za udeležence tega procesa združevanja. Predvsem mali narodi, ki so se v svoji zgodovini že borili za svoje najosnovnejše nacionalne atribute, kot so jezik, enakopravnost, kultura, svoboda, tradicionalni obicaji, ..., niso navdušeni za tak scenarij. Prevec truda in tudi življenjskih tekocin je bilo prelitih, da bi se enostavno sprijaznili z naceli globalnih, mednacionalnih družb in skupnosti.

V skladu s temi dejstvi je raziskovanje preteklosti v smislu spoštovanja podedovanih izkušenj in nacel in preiskovanja prihodnosti, tista plošcad, ki zagotavlja kontinuiteto v ustvarjanju prijazne, varne, udobne in estetske arhitekture za prihodnje tisocletje.
Ta "nova", današnja in bodoca arhitektura, mora biti pravilno zastavljena, izhajajoc iz interpretacije elementov, ki izvirajo iz tradicionalne, ruralne in vernakularne arhitekture ter iz avtohtone lokalne, regionalne, ..., anonimne gradnje. Pri ustvarjanju te osnovne plošcadi, sta prisotna dva najpomembnejša pojava, ki zagotavljata uspeh pri razvoju metode arhitekturne kompozicije. Tako zastavljen cilj bi lahko deloval celo kot nekakšen model bolj natancne tektonske kompozicije, ce ne bi seveda brez premisleka sledil vsakokratnim modnim trendom. Ta dva pojava sta:

- mimeza kot trajen proces
- simbolni naboj kot cilj

Mimeza je kreativno posnemanje. Pomeni mi skrajno zamotan sistem zunanjih ( tujih ) kulturnih in s tem tudi arhitekturnih vplivov , ki stoletja in tisocletja pronicajo v nacionalni prostor, doživijo svojo preobrazbo, interpretacijo in se kot nova kvaliteta pojavijo v izvirni kreaciji kot produkt lastnih ustvarjalnih naporov.

Simbolni naboj predstavlja v tej isti zvezi prestop iz eksaktne profesionalne logike v polje volje ali cilja, se pravi v polje zavestnega iskanja simbolike, ki govori o izvoru, okolju, narodu, tradiciji, ..., govori s splošnim jezikom arhitekture, obenem pa z narecjem domacih besed, ki so razpoznavne v naselbinskih tipih in principih, v stavbnih tipih, v materialih, v detajlih, dekoraciji ...

Recept za ustvarjanje dobre sodobne arhitekture je brez dvoma popolna iluzija. V arhitekturi ni receptov, v arhitekturi ni eksaktnih matematicnih pravil, arhitektura je umetnost in tehnika v brezmejnem številu kombinacij med obema skrajnostima.

S pomocjo obeh pojavov, mimeze kot trajni proces in simbolni naboj kot cilj pa skušam ustvariti kriterije in izhodišca, nekakšna "pravila igre", ki lahko pomagajo ustvariti dobro in kvalitetno sodobno arhitekturo. Koliko enega ali drugega, samo eno ali samo drugo, kaj je pomembnejše, prvo ali drugo, v kakšni meri ? ... , to pa je že subjektivna ocena vsakega ustvarjalca "nove" arhitekture, ustvarjalca umetnika, inženirja, anonimnega mojstra, nearhitekta ... .

V svojem letošnjem prispevku na konferenci Alpe - Jadran bom skušal prikazati razlicne pristope ustvarjanja dobre in slabe sodobne arhitekture z razlicnimi stopnjami upoštevanja nakazanih "pravil igre", ustvarjanja izhodišcne plošcadi za kreativni in obenem tektonski pristop projektiranja arhitekture za prihodnje tisocletje.