O OBRTNIŠTVU V LJUDSKI ARHITEKTURI SARDINIJE

Do leta 1960 so bile stavbe iz nežgane opeke in kamnitih zidakov najpogostejše konstrukcije na Sardiniji. V zadnjih desetletjih se je kakovost gline zelo poslabšala. Vzrok za to je pomanjkanje in pozabljanje tradicionalnega znanja. Namen tega seminarja je študija tradicionalnih obrti, ki so del proizvodnega procesa gradbeniških materialov v ljudski arhitekturi iz prsti v pokrajini Campidano (Sardinija). Vsebina seminarja temelji na analizah podatkov, ki sem jih zbral iz pogovorov z zidarji, izdelovalci opek, klesarji in drugimi obrtniki.
Cilj clanka je osvešcati lastnike in zakonodajo o zanemarjenosti oziroma zapušcenosti teh bivališc, kar so povzrocile spremembe v sardski socialni organizaciji. To moramo razumeti, da bi oblikovali novo stališce in nove smernice v varovanju kulturne dedišcine. Na soncu sušene glinene zidake, ki jih na Sardiniji imenujejo ladiri (iz latinšcine later, kar pomeni stavba iz opeke), so izdelovali iz gostega, voljnega krajevnega blata. Navadno so mu dodali slamo, vcasih tudi pasje iztrebke, za utrjevanje. Oblikovali so jih rocno in jih položili v modele. Slama je služila za izolacijo stavb in povezovanje kosov blata skupaj. Opeke so bile navadno paralepipedne. Delali so jih na tleh. Stran, ki se je sušila, so pokrili s slamo. Model so napolnili veckrat, glino pa mocno stisnili, da bi iz nje iztisnili zrak. Mere zidakov so bile navadno 10 x 20 x 40 cm (globina 10 cm, višina 20 cm, dolžina 40 cm). Debelina zunanjih zidov je bila navadno 40 cm. Notranje stene so bile tanjše, merile so približno 20 cm. Hiše premožnih ljudi so gradili pod nadzorom maistru de muru (sardsko za: mojster za zid). To je bil zelo izkušen starejši zidar, ki je znal delati z vsemi materiali, ki so jih takrat uporabljali pri gradnji.