MOZNOSTI ZA URESNICITEV PRICAKOVANE VLOGE VERNAKULARNE ARHITEKTURE V PRIHODNOSTI

PREDPOSTAVKE

Da bi lahko simulirali prihodnost, je potrebno za vsak cilj izbrati njemu lastno pot. Vernakularna arhitektura je posebnost, ki zajema izjemno širino: njena številcnost in neposreden ali posreden vpliv na celotno clovekovo okolje so pogoji, ki zahtevajo cim širši pogled na problematiko, njena tolikokrat poudarjana marginalnost (v razmerju do umetnosti, socialne pripadnosti, celo znanstvene zanimivosti) pa hkrati zožuje možnosti za resnicno širino obravnave.

Prav zaradi zapletenosti pojma "vernakularna" arhitektura (pravega imena in obsega še danes ne poznamo in o tem je bilo tudi že dovolj razprav) je znacilno, da so se in se bodo tudi v prihodnosti raziskovalci lotevali znanstvene obravnave vsak s svojim lastnim kriterialnim in ciljnim izhodišcem. To seveda od vsakega izmed nas terja predhodne utemeljitve posebnega pristopa. Ker sodi napovedovanje prihodnosti med najbolj nedolocljive ali celo neznanstvene postopke, je potreba po utemeljitvi posebnega pristopa še toliko bolj zahtevna. V predstavljeni raziskavi so povzeta v njej uporabljena merila in metode za eno od možnosti napovedovanja te prihodnosti. Ker pa je bilo že na zacetku ugotovljeno, da se je (in se še!) z vecinsko anonimno arhitekturo vse preveckrat manipuliralo za povsem dolocene cilje, je njena prihodnost kljub še tako objektivni metodi dolocljiva le kot izkušnja iz preteklosti…

Najprej moramo ugotoviti, da je predvidevanje možne bodoce vloge stavbarstva nujnost za njegovo nacrtovanje razvoja ali za ohranjevanje. Že cas, ki mine od zacetne zamisli za gradnjo, varovanje ali za spremembe do izvedbe, zahteva, da najprej predvidimo njegovo bodoco vlogo. Še bolj je ta postopek potreben, kadar nacrtujemo bodoce bivalno okolje, saj je mnogokrat za uresnicitev potrebno obdobje cele cloveške generacije - in ce vnaprej ne simuliramo vecine bodocih razmerij in vloge gradenj ali rušitev, so posledice lahko hudo negativne. Prav temu se želimo v okviru te raziskave izogniti in zato je potrebno analizirati vsaj najpomembnejše izkušnje iz preteklosti, da bomo lahko postavili merila za predvidevanje prihodnosti.

Že vsa temeljna vprašanja, ki so bila postavljana kot izhodišca dosedanjih konferenc v prostoru Alpe-Jadran, dajo slutiti, da je zgoraj navedena širina le majhen del celote. Iskanja odgovorov se je torej potrebno lotiti z vnaprej pripravljenim okvirom in z merili, ki v najvecji možni meri lahko simulirajo prihodnost veljave ali celo obstoja vernakularne arhitekture. Da bo tako stavbarstvo vedno pretežni del našega bivalnega okolja, je mogoce trditi tudi brez poglobljenih raziskav in kljub prizadevanjem utopicnih ali absolutisticnih nacrtovalcev razvoja clovekovih bivališc, ki se vedno znova trudijo, da bi nacrtovali "najbolje urejena" mesta in hiše - obenem pa pozabljajo, da je to vedno lahko le njihovo merilo za najboljše, medem kot je danes takih meril že vec kot 6 milijard… In ker je prav ta sposobnost cloveka, da znotraj bolj ali manj tocno dolocenih in dogovorjenih okvirov hoce vedno dodati nekaj svojega, tudi osnovni vzrok za obstoj "vernakularne", "ljudske", "anonimne" itd. arhitekture, bo ta tudi v prihodnosti ostala, le njena vloga se bo spreminjala. Kakšne spremembe je mogoce pricakovati in od cesa bodo odvisne pa je osnovno vprašanje, ki ga želimo raziskati.

Da bi bila predstavitev rezultatov raziskave o možni bodoci vlogi vernakularne arhitekture poenostavljena, so ob razlagi metodološkega pristopa pojasnjena merila za raziskavo hkrati s predpostavkami, kako bodo po preteklih izkušnjah ta merila vplivala v prihodnjih obdobjih. Tudi casovni okvir je zaradi razumljivosti postavljen le v dve grobi shematicno zaokroženi skupini z dodatkom o pricakovanem prihodnjem razvoju.

MERILA ZA UVELJAVITEV BODOCE VLOGE VERNAKULARNE ARHITEKTURE

Izbrani okvir smo si zastavili kot vprašanje bodoce vloge vernakularne arhitekture v oblikovanju bivalnega okolja. To vlogo lahko razumemo razumemo vsaj v naslednjih dveh okvirih:

1. kot posledico clovekovih hotenj, da bi si na podlagi izkušenj zgradil, oblikoval, uporabil njemu primerno okolje za cim kvalitetnejše bivanje, hkrati pa
2. kot posledico dejstva, da že zgrajeno stavbarstvo še kako mocno vpliva na vsakodnevno življenje in da v dolocenih okvirih pogojuje tudi bodoce gradnje.

Ker so torej izkušnje iz preteklosti temeljna spodbuda za nacrtovanje prihodnosti bivalnega okolja in s tem njegovega velikega dela - vernakularne arhitekture, je potrebno vse simulacije možnega prihodnjega razvoja izvesti najprej iz preteklih izkušenj in šele tem dodati abstraktne futuristicne cilje za graditev boljše bodocnosti .

Analiza je zaokrožena v 3 osnovne skupine dosedanjih izkušenj v okvirih merljivih in nemerljivih meril in vsakega izmed njih naj bi preverili v 3 možnih razlicnih pogojih.

Nemerljive so zlasti tiste ugotovitve ali ocene, ki so opisane z najveckrat uporabljanimi opisi lastnosti (lépo, prijetno, domace…), merljive naj bi bile tiste, ki jih je mogoce preveriti z vnaprej postavljenimi merili (kolicinsko, v dolocenih razmerjih kvalitativno, simbolno ali semanticno…).

Ker posamezni avtorji (raziskovalci, kritiki, nacrtovalci, graditelji...) postavljajo svoja lastna merila in ker so dogovorjena skupna merila redka ali pa se spreminjajo (znacilen primer za to so merila za ugotavljanje spomeniškovarstvenih lastnosti, ki so se doslej že mnogokrat spremenila), bi bila resnicno objektivna analiza tako obsežna, da je v zastavljenem okviru ni mogoce prikazati. Predstavljene so tiste ugotovitve, ki so najbolj neposredno povezane z ugotovljivimi posledicami, med vzorci pa so izbrani zlasti tisti, ki so v cim vecji meri vezani na obravnavani regionalni okvir posvetovanja.

3 osnovne skupine izkušenj so povzete po najveckrat uporabljanih splošnih merilih, ki so bila sicer pod drugimi gesli a vsebinsko podobna doslej predstavljana tudi na konferencah Alpe-Jadran. To so:

1. "Locevalno merilo" je tisto, ki locuje posamezne vrednosti in lastnosti vernakularne arhitekture in jih kot take skuša ali uveljaviti kot posebnosti v okviru celotne pojavnosti bivalnega okolja ali pa jih locuje zaradi razlicnih umetnostnih, znanstvenih, politicnih in drugih ciljev. Prav to merilo je bilo v preteklosti najveckrat uporabljano za vernakularno arhitekturo.

Razlogov za to je vec. V pozitivnem pomenu je bilo le tako mogoce s posameznimi vrednotami sploh uvrstiti anonimno stavbarstvo med pomembne sestavine okolja ali dedišcine: hiše s freskami, rojstne hiše znanih ljudi, vaške cerkvice kot pokrajinske dominante ipd. V pozitivni smeri je bilo mogoce v okvirih posameznih sestavin in posebnosti opravicevati tudi velik znanstveni interes in s tem potrebne raziskave: dimnicno stavbarstvo, hiše s crnimi kuhinjami, domacije s kraškimi "spahnjencami" ipd.
V negativni smeri pa so se te izlocene sestavine uporabljale za politicne ali celo pridobitvene cilje: le politicni cilji so lahko zahtevali razlikovanje med "pravilnim frankovskim" in "nepravilnim karantanskim" razporedom domacij v casu nastajanja nacionalnih državnosti v zacetku stoletja, vnaprej pricakovana ocena o funkcionalni in tehnicni "zastarelosti" arhitekturnih zasnov še vedno opravicuje zahtevo po rušenju "starega" in nadomešcanju z "novim" zaradi vecjih zaslužkov s strani gradbene industrije ipd.

Ce bodo v prihodnosti merila še naprej ostajala medsebojno nepovezana, iztrgana iz celote, je pricakovati sicer povecanje števila teoreticnih znanstvenih in drugih delnih študij, ki pa ne bodo dale osnove za kvalitetno in celovito vlogo vernakularne arhitekture v realnem prostoru.

2. "Združevalno merilo" je tisto, ki zaradi podobnih ciljev kot "locevalno" skuša razlagati in vrednotiti vernakularno arhitekturo kot posebno celoto. V pozitivnem smislu se je to najveckrat pojavljalo kot dokaz o posebni ali simbolni vrednosti vernakularne arhitekture v širšem prostoru ali pomenu. Anonimna arhtektura je postala pozitivna vrednost kot osnovna sestavina kulturne (tudi arhitekturne) krajine, kot merilo za znacilnosti stavbarstva v lokalnem ali regionalnem okviru, kot dokazno merilo o pripadnosti nekemu prostoru: uveljavljala je pojem "nacionalne", regionalne in lokalne skupnosti, v najvecjem merilu celo pripadnosti najširšim kulturnim krogom kot na primer mediteranska, severnjaška, alpska itd. arhitekturna tipika.

V negativnem pomenu gre pri iskanju "združevalnih" lastnosti najveckrat za politicne cilje: pojavlja se na primer kvalitativno razlikovanje med "germansko", "mediteransko" in "slovansko" tipiko ali izvorom, iz tega izhajajo celo zahteve po gradnji in preoblikovanju v smislu "nacionalne" arhitekturne simbolike (rdece barvanje stavb na podrocju, ki ga je med obema svetovnima vojnama od Avstrije prevzela Italija…). Za današnji cas, ko naj bi vsaj v našem regionalnem okviru tem nacionalnim predsodkom ne posvecali vec toliko pozornosti (kar seveda ni izkljuceno v prihodnosti…), vpliva negativno zlasti združevanje stavbarstva v prednostne in marginalne skupine: avtorsko in "stilno opredeljivo" stavbarstvo naj bi bilo na primer tisto, ki je edino vredno, da se z njim ukvarjata kritika in stroka, vsa ostala arhitektura naj bila le pojav brez vrednosti - ceprav predstavlja veliko vecino vsega grajenega in ceprav v resnici oblikuje celotno podobo bivalnega okolja.

Že nastavljen povecan poudarek na iskanju vrednot vernakularne arhitekture kot "združevalne" sestavine dolocenih okolij pomeni možnost, da bo anonimno stavbarstvo ponovno dobilo tudi kreativno vlogo v oblikovanju krajine, lokalne identitete, osebnega izraza graditeljev (tudi arhitektov!) in morda lahko postane celo eden od nosilcev zamisli "skupna Evropa je Evropa regij". Stroka mora prepreciti, da bi negativno usmerjane izkušnje iz preteklosti (izraba v politicne, marginalizacijske in podobne cilje) ne zamenjale sedanjega pozitivnega razvoja.

3. "Osvešcevalno merilo" je seveda lahko le nacelno, ima pa zelo mocne posledice. Tudi tu se vedno znova pojavljajo pozitivni in negativni kriteriji in z njimi povezani cilji, ki pravzaprav kriterije pogojujejo.

Pozitivne sestavine so gotovo tiste, ki z vecjo stopnjo znanja zvišujejo izobraženost strokovne in laicne javnosti obenem pa povecujejo tudi politicno odgovornost. Najvecji del dosedanjih 8 konferenc je bil programsko ali posledicno v resnici posvecen prav tem merilom in vsi, ki smo - prepricani med prepricanimi - raziskovali ali razlagali vse mogoce poglede na anonimno stavbarstvo, smo si hkrati prizadevali, da bi strokovni in laicni javnosti dopovedovali, kakšen pomen, kakšno vrednost ima obravnavana clovekova ustvarjalnost. Ponavljanje potreb po vecji osvešcenosti pa je bilo vedno znova dokaz, da je bilo doslej tega še premalo in da je pomanjkanje znanja in osvešcenosti o pomenu vernakularne arhitekture vzrok za njeno propadanje, nerazumevanje, zlorabo.

Poznamo namrec tudi mocno vplivne negativne primere "osvešcanja". Ob že omenjenih politicnih in družbenih ciljih (primer: pejorativni pomen "kmeckega" stavbarstva ali "delavske" hiše) je danes najbolj negativna oblika dokazovanja nepomembnosti in nekvalitetnosti vernakularne arhitekture tista, ki s psevdoznanstvenimi metodami ali celo z zlaganimi podatki prepricuje urbaniste, investitorje in gradbenike o nesposobnosti starejše anonimne arhitekture, da bi jo uporabili za sodobno življenje ( teza je bila prvic uradno razglašeno na svetovnem kongresu urbanistov v Gubbiu 1964). Druga zgrešena oblika "osvešcanja" je folklorizem s predznakom turisticne ponudbe, ki naj bi zagotovil "domacnost", posebnost itd. pa je v resnici vse preveckrat le spodbujanje kica v arhitrekturi.

Žal mnogi podobni cilji vplivajo tudi na formalne okvire in v zakonih ter planskih dokumentih in drugih pravilih za gradnjo postanejo najveckrat prav te ocene celo nosilci njihovih usmeritev ne glede na to, da so v njihovi pripravi sodelovali tudi strokovnjaki. To pa je le dokaz vec za nujnost pravega osvešcanja o pomenu anonimne arhitekture, ki naj bi bilo namenjeno zlasti strokovnjakom in politikom, kar je naslednja izkušnja iz prteklosti. Znanstvenim in strogo strokovnim oblikam predstavljanja rezultatov raziskav se morajo v casu povecane informiranosti še bolj kot prej pridružiti tudi poljudne oblike, ce nocemo, da bo javno mnenje neosvešcene vecine še bolj kot doslej zmanjševalo vrednost vernakularne arhitekture v prihodnosti.

POGOJI ZA PRESOJO USTREZNOSTI MERIL

Vsako merilo je seveda podrejeno dolocenim pogojem iz katerih izhaja in ki ga uokvirjajo v posebne cilje. Zato so casovna, družbena in prostorska pogojenost okviri, v katerih moramo razumati in uveljavljati vlogo vernakularne arhitekture. Celoto je namrec potrebno razumeti tudi v relativnem razmerju do casovnega pojava, družbenih pogojev in do prostorskih znacilnosti. To pa so že znane sestavine, ki so in ki bodo arhitekturo vedno spremljale. V teoreticnem delu je potrebno ugotoviti naslednje 3 znacilnosti pogojev:

1. "Casovna pogojenost" nam sicer omogoca, da uveljavimo visoko stopnjo objektivnosti ocenjevanja posameznega pojava, zamegli pa pravo današnjo vrednost. Znacilen primer za to so tako imenovane tiploške stavbne regije ("Hauslandschaften" ipd.), ki so vecinoma utemeljene z danes že izginulimi stavbnimi tipi. Zato posamezni elementi tega stavbarstva tudi ne bi smeli postati merilo za današnji cas (s ciljem rekonstrukcije že izginulih znacilnosti), ampak le opozorilo na izgubljene vrednote, ki jih morda današnja doba še ni uspela nadomestiti z novimi. Razlike v oceni istih stavb, ki se pojavljajo v casovnih prerezih kot posledica casovno pogojenega sistema vrednostnih kriterijev, nam narekujejo, da te ocene povežemo z vzroki zanje in s posledicami, izkušnje iz teh povezav pa so eno od temeljnih sestavin metode, ki je uporabljena za predvidevanje vloge v prihodnosti.

2. "Družbena pogojenost" je stalnica in žal vedno znova preprecuje, da bi arhitekturo in drugo umetnost - zlasti pa anonimno stvbarstvo - vrednotili s casovno in strokovno enakimi merili. Tako imenovana "politicna" ali s pojmom "nacionalne vrednosti" prikrita ocena vloge vernakularne arhitekture vedno znova postaja sestavni del, celo temeljno merilo zanjo. Brez posebne razlage, kaj je to doslej pomenilo v razlicnih družbenih sistemih, moremo ugotoviti, da tudi v današnjih demokraticnih okoljih daje arhitekturi pripadnost dolocenemu družbenemu sloju vecjo ali manjšo vrednost in s tem vlogo v prihodnosti. Ce torej priznamo, da ciste strokovne ocene ni mogoce uveljaviti, moramo to v svojih predvidevanjih o možni vlogi vernakularne arhitekture v prihodnosti tudi upoštevati pa ce nam je všec ali ne - lahko pa se borimo za cim vecjo vlogo resnicno strokovnih meril.

3. "Prostorska pogojenost" združuje prva dva pogoja (casovnega in družbenega) in nas hkrati ovira ter omogoca uveljaviti specificnost kot eno temeljnih pravil razpoznavanja vrednosti vernakularne arhitekture. V preteklosti je bila vloga vernakularne arhitekture vedno znova povezovana v fizicne in politicne prostorske pogoje, ki so bili hkrati ena od najvecjih spremenljivk. Spremembe klime so na primer povzrocile uvedbo novih oblik stavb, spremembe meja so odpirale ali zapirale možnosti povezovanja izkušenj in vzorcev v lokalne, regionalne in širše okvire. Objektivno so že znani geografski, klimatski, regionalno-kulturni in drugi pogoji prostorskih relacij, ne vemo pa še, ali bodo ostali nespremenjeni (spremembe klime…). V prihodnje pricakujemo hitrejši in vecji vpliv iz sprememb gospodarskih, politicnih, izobrazbenih, celo strokovnih prostorskih razmerij. Ti bodo vlogo vernakularne arhitekture gotovo spreminjali, prav od zakljuckov s konferenc kot je ta pa bo mocno odvisna smer teh sprememb. V najboljšem primeru lahko celo pricakujemo, da bomo prav v novih prostorskih pogojih dosegli najvecje možnosti v uveljavljanju vpliva vernakularne arhitekture.

OCENA VPLIVOV NA VLOGO VERNAKULARNE ARHITEKTURE IN PRICAKOVANA PRIHODNOST

Kratek povzetek vzrokov in vplivov, ki so bili v preteklosti pomembni za razlicno vlogo vernakularne arhitekture, je smotrno obravnavati šele za obdobje zadnjega stoletja. Ta casovni razpon je potreben, ker so v njem nastali vsi pozitivni in negativni cilji, obenem pa je to doba, ko se ne govori vec le o arhitekturi višjih in nižjih slojev ampak vse bolj o celoviti pojavnosti oblikovanja bivalnega okolja. Podrobna razlaga navedenega casovne okvira zahteva seveda daljši prispevek, vecina utemeljitev pa je bila že povedanih v dosedanjih prispevkih konference. Obenem z izkušnjami ob posebnih skupinah vplivov je mogoce pricakovati tudi njihovo bodoco vlogo.

Celoto je mogoce strniti v naslednji 2 (grobo zaokroženi) skupini:

1. Uveljavitev romanticne (domacijske, folklorne, nacionalne…) vrednosti vernakularne arhitekture. Zamisel, ki je v resnici prvic lahko dala dotlej nepomembni, "le" za nižje družbene sloje znacilni arhitekturi neko posebno vrednost, je izhajala iz znanih obrazcev in okvirov spreminjanja družbenih odnosov ter želje po posebnih, pretežno likovno razumljenih okvirih od 19. stoletja dalje. Iskanje "ljudskih" umetnostnih dosežkov, uokvirjanje v nacionalne ali pokrajinske meje in celo zavestno ustvarjanje novih folklornih prvin je najprej res omogocilo uveljaviti vsaj dolocene dele vernakularne arhitekture kot kvaliteto, kar je še danes mnogokrat postavljen pogoj za kakršnokoli dokazovanje pomena ljudskega stavbarstva.

Vendar so bili rezultati vse prehitro izrabljeni v negativni smeri. Poleg najveckrat politicno uporabljenih ocen o vecvrednosti "nacionalne" tipike in s tem prevrednotenja posameznih dosežkov, so se zaceli pojavljati tudi novi, iz folklornih sestavin izumljeni likovni dodatki ali okraski, ki so postali celo ucni predmet v šolah za splošno izobraževanje in za vzgojo specialistov. Še vec, mnoge tako prevrednotene ali novo izumljene sestavine "ljudske" arhitekture so nadomestile resnicne dosežke in so postale celo zahtevane sestavine pri novih gradnjah oziroma sestavine zakonodaje.

Rezultat "romanticnega" uveljavljanja vernakularne arhitekture je bil pozitiven in negativen. "Ljudski" arhitekturi se je posvecalo dotlej najvecjo pozornost, posamezne likovno najkvalitetnejše stavbe (z merili "romanticne" presoje) so zaceli vzdrževati ali celo rekonstruirati. Po drugi strani se je zaradi iskanja izjemnih dosežkov izgubila vrednost identitetnih struktur, ki so v resnici le v tesni medsebojni celostni povezavi utemeljene kot kvaliteta! Likovne prvine nikakor niso edina sestavina vernakularne arhitekture, zlasti ne v primeru, ce se že vnaprej izloci le poljubno izbran nabor teh sestavin (freske, okenske mreže, rezljani leseni deli, portali…). Zaradi posebnih ciljev (za turizem, v politicne namene ipd.) se še danes izumlja cim bolj atraktivne ponaredke ljudskega stavbarstva in s tem izgublja resnicna merila.

V resnici so v preteklosti prav zaradi locevanja med tako imenovanmi "kvalitetnimi" in ostalimi stavbami izginile mnoge, danes kot pomembne sestavine vernakularne arhitekture ocenjene stavbe. V ta sklop sodijo tudi pretirano omejene tipološke razlage o najširših krajinskih znacilnostih: vse stavbe, ki niso bile vredne te uvrstitve, niso bile obravnavane kot zanimive, lastniki sami so jih podirali ali predelovali, saj so sodile k nekvalitetnemu, zastarelemu povprecju - in to se bo kot kaže v prihodnosti še nadaljevalo…

Izkušnja iz tega obdobja, ki marsikje še vedno kroji edina merila za bodocnost vernakularne arhitekture (npr. v turisticnih krajih…) se je iz prvotnega pozitivnega razmerja spremenila v negativno. Posledica so in bodo vecinska gradnja povsem brezdušnih in neznacilnih anonimnih ali povsem enakih (tipskih) stavb ter ob njih kicasto oblikovane in s preobiljem iz kataloga folklornih ali modnih ("trendovskih") detajlov okrašene krajevno neznacilne ekshibicionisticne "arhitekture". Ce torej želimo v bodocnosti ohraniti ali vrniti prostorsko pomembno vlogo vernakularne arhitekture, je nujno potrebno prepreciti prevec osebna in custvena merila in jih spremeniti v ponovno obujeno skupno merilo kvalitetnega prostora, v katerem ima sicer vsak graditelj možnost (in željo!) dooblikovati svojo stavbo vendar v okvirih celote znanega prostora. Ob tem ostane odprto vprašanje, kako v tako nalogo vkljuciti strokovnjake od etnologov, arhitektov, konzervatorjev do gradbenikov in kako v to prepricati javnost od posameznikov do njihovih politicnih predstavnikov.

2. Strokovna uveljavitev vloge vernakularne arhitekture je bila v tem stoletju najprej vezana na gornje, romanticne ali simbolne cilje. Šele pocasi so jo posamezne stroke, zlasti etnologija, geografija, arhitektura in konzervatorstvo v svoje okvire zacele vkljucevati kot pomembno sestavino, ki naj bi jo raziskovali, ovrednotili in ji dali posebno vlogo. To se je dogajalo vzporedno z drugimi cilji vseh teh strok in odvisno od okolja, kar je doslej vedno znova oteževalo objektivno presojo o vlogi anonimne arhitekture. Današnje velike razlike v stopnji in širini raziskanosti ljudskega stavbarstva so znacilne celo v razmeroma ozkem regionalnem okviru Alpe-Jadran in so še vedno dokaz o pogojenosti znanstvenih in strokovnih interesov s predhodno ugotovljenimi.

Casovni okvir povecanega zanimanja strok je tako mogoce obravnavati le loceno za posamezne stroke in še to dalje razdeljeno po vplivnih, najveckrat tudi ideološko zaokroženih okvirih. Ne da bi se spušcali v manipuliranje z ugotovitvami, kje in kdo je bil naprednejši, lahko iz lastnih izkušenj navedem v zadnjih 3 desetletjih vsaj 3 razlicne pristope in cilje.
- V 70. letih se je od predhodnega izrazito folklornega in mnogokrat tudi ideološko uokvirjenega zanimanja ter od raziskovanja cistih "znanstveno" pomembnih posploševanj (geografska tipologija) mocno uveljavilo zanimanje za posebne dosežke v lokalnih ali casovnih okvirih.
- V 80. letih je za razliko od prejšnjega iskanja izjemnosti postalo pomembno iskanje združevalnih sestavin in na celotno stavbarstvo vezanih identitetnih meril.
- V 90. letih dokazujejo tudi konference Alpe-Jadran strokovni in znanstveni interes za iskanje odgovora na vprašanje o temeljni vlogi vernakularne arhitekture kot dela bivalnega okolja in na pricakovanje njene vloge v prihodnjem tisocletju.

Take razlike in napredek v raziskovalni tematiki so seveda pozitiven znak za to, da je pojem vernakularne arhitekture stopil iz svoje anonimnosti. Obenem pa opozarja prehitro menjavanje tem na to, da se mnogi rezultati raziskav koncajo le v znanstvenem krogu, morda z objavo ali pa celo v arhivih namesto da bi jih resnicno uporabili kot izhodišce za uveljavljanje vloge vernakularne arhitekture. Kot primer lahko navedemo, da s bile slovenskem prostoru za tak odnos znacilne razprave v 70. letih v okviru etnologije, ko se je na eni strani zagovarjalo znanstveni pristop zgolj z znano hipotezo o upravicenosti znanstvenika da raziskuje le zaradi pricakovanih spoznanj in ne tudi z odgovornostjo za posledice svojih teorij. Nasprotno je bilo s strani konzervatorjev poudarjana posledicnost: ce stroka ugotovi, da je na primer crna kuhinja pomembna kulturne dedišcina, naj bi stavbe s tako kuhinjo tudi ohranili in ne le dokumentirali - oboji pa se niso spraševali, kako naj bi v prihodnje v takih stavbah živeli ljudje. Kot rezultat takih enostranskih ciljev je dejstvo, da je do danes ohranjenih komaj še nekaj vzorcev stanovanjskih stavb s crno kuhinjo bodisi v obliki muzejev ali pa so le še opisane v razlicnih clankih.

Podobnih primerov je dovolj v vseh okoljih. Zato je v bodoce mogoce pricakovati, da bo ponovno povecano zanimanje za izlocene sestavine ali izjemne vzorce vernakularne arhitekture tudi zaradi ponovne specializacije posameznih strok postavilo vlogo anonimne arhitekture spet v zožene interese. Tudi med lastniki in nacrtovalci bo namesto znacilnega skupnega cilja po hkratni uveljavitvi skupnih meril in pricakovane individualne nadgradnje (kot osnovni karakteristiki vernakularne arhitekture) v razpoznavnih okoljih pricakovana zlasti anonimnost ali celo predpisana industrijska modularnost ob neznacilnih, trendovsko obarvanih arhitekturnih ekshibicijah.

Ce bodo stroke ponovno uveljavile svojo avtonomnost (znacilni trendi sedanjega casa), bo to pomenilo usoden udarec za obstojeco anonimno arhitekturo, njena prihodnost pa bo odvisna le od splošne in kulturne osvešcenosti ter eticne odgovornosti posameznih strokovnjakov in znanstvenikov. Edina možna pozitivna smer, kot jo lahko razberemo iz preteklih izkušenj, je povezovanje strok v skupnem cilju obvladati celovitost vernakularne arhitekture. To naj ne bi veljalo le za potrebe konzervatorske stroke v ovkiru zašcite najkvalitetnejše kulturne dedišcine, ampak kot medsebojni konsenz o vlogi vernakularne arhitekture v prihodnosti. Vsebina tega skupnega cilja pa je poleg ohranjevanja "dedišcine za prihodnost" ali "skupnega evropskega spomina" tudi želja po najkvalitetnejši obliki in vsebini bivalnega okolja.

Izbor uporabljene novejše literature:

Agenda Habitat - II konfrenca Združenih narodov o clovekovih naseljih, Carigrad 1996 (Ljubljana 1997).
A strategy for Rural Europe, European Council for the Village and small Town -ECOVAST, Strassburg 1994.
Fister, Peter, et al.: Arhitekturne krajine in regije Slovenije, Ljubljana 1993.
Egenter, Nold: Architectural Anthropology, Lausanne 1992,
Zweiter gemeinsamer Bericht über die historischen Zentren, Alpe-Jadran, München-Ljubljana 1992.
Sedej, Ivan: Stavbarstvo deprivilegiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju. V: Slovenski etnograf XXXIII-XXXIV, Ljubljana 1991, str. 301-328.
Reiterer, Albert F.: Wohnen und bauen in Südka¨rnten, Klagenfurt 1988.
Gellner, Edoardo: Architettura rurale nelle Dolomiti Venete, Cortina 1988.
Etnologija in sodobna slovenska družba (zbornik referatov), Brežice 1978.