dr Tadeja Zupancic Strojan, Ljubljana
MOČ TRADICIJE
Sledovi dokazujejo gibanje, dogajanje, omogočajo razkritja. So posledica, lahko pa tudi fragment celote, ki je ni več. Lahko jo le slutimo.
Naše delovanje pušča v prostoru sledi, ki, četudi nove, lahko sledijo prejšnjim in ustvarjajo poti, usmerjene v nove cilje, ali pa v zaverovanosti vase ne sledijo nikomur in ničemur, ter vse zmedene ne vodijo nikamor.
Sledi preteklosti, ustaljenega oz. uveljavljenega ravnanja in delovanja skupnosti, njene vrednote in dosežke, imenujemo tradicija. V čem je njena moč, da lahko pušča neizbrisne sledi v prostoru?
Kakovost prostora vsak človek zaznava drugače. Toda, kadar je mnenje množično in trajno, nam lahko služi kot kvalitativno merilo za ocenjevanje prostora. Čas sam objektivizira sodbe in preverja kvaliteto. Slabo je pozabljeno ali prezgodaj podrto. Tako lahko z večjo gotovostjo prepoznamo prostore, ki daljši čas večji skupini ljudi pomenijo nekaj več, da v njih ne le morajo, ampak tudi želijo živeti. Čar takšnih prostorov izhaja iz načina njihove rasti oz. razvoja skozi čas. Moč tradicije je torej v trajnem ohranjanju in obnavljanju identičnega prostora v službi človekovega bivanja.
Dokler prilagajanje prostora lahko sledi spreminjajočemu se načinu življenja, ostajajo tradicionalne prostorske vrednote nesporne. Toda v času zelo hitrih družbenih in gospodarskih sprememb se z ljudmi tudi vrednote zelo hitro spreminjajo. Tradicionalno postane sinonim za nazadnjaško, neuporabno... Po drugi strani pa pozabljanje tradicionalnih vrednot botruje novemu nezadovoljstvu s prostorom. V strahu pred nadaljevanjem tradicije ali v uporu proti njej lahko zavržemo preveč. Človek ne more več občutiti pripadnosti, ki jo nujno potrebuje, da lahko občuti svojo lastno identiteto, niti pripadnosti prostoru, niti skupnosti. Tako moč tradicije v sodobni arhitekturi slabi v popolni izgubi občutka za identiteto prostora in skupnosti.
Kot reakcija izgubljenemu občutku za identiteto se pojavi krčevita, dosledna konzervacija ne glede na dejanske možnosti prilagoditev brez rušenja prostorske identitete, kopiranje celotnih grajenih sklopov, nefleksibilna doslednost brez inovacij, prilagoditev, preoblikovanja... Zaverovanost v preteklost lahko pomeni strah pred prihodnostjo. Tako moč tradicije slabi, saj ostaja mrtva tudi tam, kjer lahko oživi.
Modeli, predvsem pa znanje o v preteklosti storjenem delu, nam lahko pomagajo oživiti izgubljeni čar prostora. Modelov ne moremo kar preprosto posnemati. Služijo nam lahko le kot študijsko gradivo. Vsak izmed njih potrebuje prilagoditev konkretnim okoliščinam.
Problem prepočasnega prilagajanja identičnega prostora vedno novim zahtevam časa je mogoče reševati na dva načina: s simulacijo rasti (čas pojmujemo podobno kot v filmu), ki je lahko zato dovolj hitra; ali s konceptno ločitvijo identičnih elementov ter nevtralnega, fleksibilnega in variabilnega jedra oz. vsebine. Identifikacija specifičnosti in razmerje med splošnim in specifičnim, bodisi (spomeniško) varovanim ali na novo oblikovanim, sta pri tem ključni vprašanji.
Tradicije ne pojmujemo več kot zavoro, niti je ne idealiziramo. Lahko varujemo, preoblikujemo in ustvarjamo tradicionalno, toda ne tradicionalistično. Tradicija postane spodbuda ustvarjalnosti. Iz podobnih korenin lahko zrastejo zelo raznolike oblike oz. strukture, pa tudi povezave med njimi. Ni vedno in popolnoma jasno, kakšne so njihove korenine. Lahko jih le slutimo, pa kljub temu ustvarjajo identične prostore.
Vsak prispevek k sožitju starega in novega je zagotovo zelo dragocen. Le z iskanjem dinamičnega ravnovesja med trajnimi prostorskimi vrednotami in sodobnimi zahtevami je možno moč tradicije ohraniti in obnoviti.
Nova konstrukcija, ki izhaja iz tradicionalnih prostorskih razmerij in materialnih možnosti, se lahko prilagaja vsebini in je ogrodje sodobne razslojene lupine, tako tehnološke kot tudi oblikovne - v različnih materialnih in oblikovnih izvedbah (objekt: počitniška hiša v Martuljku; avtorici: J. Černič - Zupančič, T. Zupančič Strojan; izvedba: 1997).