OBLIKOVANJE SAKRALNEGA PROSTORA S TRADICIONALNIMI (KONSTRUKCIJSKIMI) ELEMENTI PROFANE ARHITEKTURE, KOT POSLEDICA PREPLETANJA INFORMACIJ MED OBEMA ARHITEKTURAMA
Zbiranje družinskih članov ob obedu, ki ponekod še ostaja tisti eas dneva, ko se družina zbere ob "obredu", s čimer člani družine izkazujejo svojo pripadnost omenjeni, lahko na nek način primerjamo z daritvijo v okviru bogoslužja, ki se dogaja na oltarni mizi. Zavest pripadnosti skupnosti se na nek način prenaša iz ene sfere človekovega življenja v drugo, iz domačega "ognjišča" k žrtveniku in nazaj.
Zaradi želje po pripadnosti določeni skupini ljudi, vaščani tudi združijo moči ob gradnji kmečkega doma. V zgodovini, ponekod pa tudi še danes, so iste bolj ali manj spretne roke posameznikov nepogrešljive pri izvedbi sakralnega objekta; pa čeprav je tudi res, da je Cerkev načrtovanje in izvedbo objektov običajno naročala pri mojstrih, ki so prihajali iz tujega okolja.
Ohranjanje stavbne dediščine, želja nekaterih posameznikov srednje in starejše generacije, da bi se preselili v obnovljen kmečki dom sredi relativno mirnega ruralnega okolja na eni strani in večini domačo vidno leseno konstrukcijo v notranjosti novejših sakralnih objektov, zgrajenih po II. Vatikanskem koncilu, ki se s svojo "enostavno", večini poznano, lahko berljivo estetiko prebijajo med novodobno"high tech" arhitekturo, na drugi strani, vse to govori o tem, da se bo vsaj del tovrstnega znanja in oblikovanja ohranil tudi (za) in v naslednjem tisočletju, v primeru seveda, če tega ne bomo uspeli na hitro uničiti in pozabiti.
